Imena seveda ne želi razkriti, saj je pogovor z novinarji nezaželen, potrdi pa, da je služba v javni upravi za nekatere varna služba od 8. do 16. ure, za druge pač ne. "Sama sem delo vedno nosila še domov in popoldne pa tudi zvečer in ponoči pregledovala gradivo, da sem lahko na primer pripravila opomnik ministru. Ostajati v službi je nesmiselno, saj ima vsak na ministrstvu lahko največ 20 nadur na mesec, če jih imaš več, ti jih enostavno zbrišejo," pravi sogovornica, ki je morala za to, da je sploh dobila službo, pokazati veliko znanja. "Na ministrstvih, kjer sem iskala službo, so me spraševali o zakonodaji in zelo podrobno o področju dela, tako da je skoraj nemogoče, da bi te izbrali, če nisi že prej delal na tem področju. Marsikje je pogoj za zaposlitev tudi opravljen izpit iz zakona o upravnem postopku. Kasneje sledijo strokovni izpit ali izpit za imenovanje v naziv," še dodaja.

Tisti, ki so obremenjeni in imajo najnižje plače, so zaposleni na upravnih enotah, inšpekcijah, geodetski upravi, to so policisti, cariniki, pazniki, torej vsa operativa. "Niso dobro plačani, so pa njihove plače v primerjavi s podobno zahtevnimi deli v gospodarstvu dobre. Kader s srednješolsko izobrazbo se lahko primerja z gospodarstvom, premier se s plačo ne more primerjati z nekim menedžerjem. Za višjo tarifno skupino je zaposlitev v javnem sektorju torej manj ugodna kot v gospodarstvu, za nižjo tarifno skupino pa bolj," je prepričan nekdanji minister za javno upravo Gregor Virant.

"Agencijska koalicija"

V zadnjem času je bilo veliko govora o tem, ali je državni aparat preobsežen in posledično predrag. Še posebej opozicija vladi očita ustanavljanje novih agencij in služb, ki naj bi pomenile povečanje tako vodstvenega kot administrativnega kadra, saj "vsaka agencija potrebuje svojega predstojnika, ta pa svojo tajnico". V SDS celo predlagajo takojšnjo zamrznitev ustanavljanja vseh novih agencij. Tudi v SD so načeloma proti ustanavljanju prevelikega števila novih vladnih organov, le v Zaresu vidijo agencije kot moderni odgovor na birokratsko počasnost državne uprave. Agencije omogočajo specializacijo in povečujejo verjetnost, da bo prav zaradi specializacije prišlo do povečanja neodvisnosti. Dodajajo pa, da je agencije smotrno ustanavljati ob sočasnem ukinjanju delovnih mest v državni upravi, na kar opozarjajo tudi v SLS - da je treba agencijam zagotoviti kadre s prerazporeditvami, ne pa z novim zaposlovanjem. Gregor Virant pa opozarja: agencije se v tem mandatu množijo, uprava se razsuva iz relativno koncentrirane v bolj zbirokratizirano in iz pregledne se bo razkropila v manj transparentno.

Po podatkih ministrstev in vladnih služb je bilo v tem mandatu ustanovljenih oziroma je načrtovana ustanovitev 14 novih organizacijskih enot - agencij, služb, pisarn. Ena bolj odmevnih je bila ustanovitev Nacionalnega preiskovalnega urada, ki je nova organizirana policijska enota. Da bi pomagali pri razvoju Pomurja so za obdobje od 1. januarja 2010 do 31. decembra 2012 odprli tudi Projektno pisarno vlade v Pomurski regiji, ki deluje kot "začasna oblika delovanja" službe vlade za lokalno samoupravo in regionalno politiko (SVLR). Ta je doslej denimo izvedla dva razpisa za spodbujanje in sofinanciranje naložb za ustvarjanje novih delovnih mest. Skupaj je bilo tako razpisanih dobrih 8,4 milijona evrov. Prav tako je pisarna izdala tri publikacije v pomoč potencialnim prijaviteljem na te razpise in sodelovala pri pripravi drugih razpisov in predpisov.

Edina agencija, ki jo je ustanovila prejšnja vlada, je Javna agencija za knjigo. Zaposluje šest ljudi, njen direktor Slavko Pregl pa ocenjuje, da je ideja, da se pod eno streho združi skrb za knjigo, dobra. Agencija je namreč del tako ministrstva za kulturo kot tudi ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, saj skrbi tudi za znanstvene publikacije. Kot pravi Pregl, je ključna razlika med tem, ali za knjigo skrbi samostojna agencija ali oddelek na ministrstvih, ta, da pridejo pobude s tega področja bolj do izraza. "Agencija je pritegnila k sodelovanju tako avtorje kot založnike. Poleg tega je poraba denarja bolj transparentna, saj je vse skupaj združeno na enem mestu in agencija lahko presoja učinke porabe denarja na celi liniji od avtorjev do bralcev," pojasnjuje Pregl in dodaja, da se je v preteklosti na področju knjige ukrepalo bolj na pamet. Sicer pa dodaja, da sam nima tajnice niti drugega administrativnega aparata, le kakšnega študenta v glavni pisarni, ki dviguje telefone za vse zaposlene. Za računovodstvo pa imajo zunanjega izvajalca, torej je po njegovem strošek enak kot na ministrstvu. "Sam sem med javnimi uslužbenci po plačah šele na 497. mestu," pravi Pregl na očitke, da nove agencije potegnejo za sabo več dobro plačanega kadra. In doda: "Kot ekonomist sem prepričan, da je vložek v agencijo za knjigo zelo smotrn."

Da je tudi ustanovitev agencije za kakovost v visokem šolstvu smotrna, meni dekanja ljubljanske Fakultete za upravo in strokovnjakinja na področju menedžmenta javnega sektorja dr. Stanka Setnikar Cankar. Ni pa prepričana, ali je res potrebna agencija za javna naročila, za katero meni, da bi lahko delovala kot del finančnega ministrstva. "Tako kot pri pokrajinah se tudi tu zgodba ustavi pri vprašanju administrativnih struktur - če je administracije veliko, so agencije drage, če je agencija kadrovsko šibka, pa ne bo mogla kakovostno opravljati svojih nalog," dodaja.

Kljub ustanavljanju novih organov - službe vlade za podnebne spremembe, agencije za upravljanje kapitalskih naložb, javne agencije za varnost prometa, agencije za varstvo konkurence in varstvo potrošnikov in podobno - pa vlada po drugi strani razmišlja tudi o zmanjšanju števila ministrstev in notranjih organizacijskih enot.

Združevanja ministrstev v tem mandatu ne bo

To se v tem mandatu še ne bo zgodilo, naj bi bilo pa ravno z ustanavljanjem agencij, ki bodo centralizirale podporne naloge (javna naročila in ravnanje z nepremičnim premoženjem) ustvarjeni pogoji za združevanje ali ukinjanje ministrstev. Kljub temu da v javnosti obstaja prepričanje, da je število ministrstev sorazmerno z apetiti strank po ministrskih stolčkih, kar so potrdili tudi v Zaresu, pa je večina političnih strank naklonjena zmanjševanju resorjev. Slovensko vlado trenutno sestavlja 15 ministrov z ministrstvi ter 3 ministri brez resorja, ki vodijo vladne službe. V SLS ob tem denimo pogrešajo večjo povezavo med gospodarskim in finančnim ministrstvom, lahko bi združili celotno šolstvo pod eno streho, znanost in tehnologijo pa priključili kakšnemu bolj razvojno naravnanemu resorju, razmišlja poslanec Gvido Kres. Dodaja, da je premalo učinka tudi od Gasparijeve službe vlade za evropske zadeve in razvoj in da mnogo ljudi sploh ne ve, kaj ta služba počne. V SDS predlagajo, naj se vlada skrči na vsega 12 ministrstev.

Združevanje se obeta tudi pri uradih, ki sodijo pod generalno sekretarko vlade Heleno Kamnar. Trenutno delujejo uradi za narodnosti, verske skupnosti, enake možnosti, varovanje tajnih podatkov in komuniciranje ter Protokol Republike Slovenije. Že nekdanji generalni sekretar Milan M. Cvikl je napovedal združitev vseh uradov, ki se ukvarjajo z zagotavljanjem enakosti in nediskriminacije na podlagi osebne okoliščine, v skupni urad in njegova naslednica Kamnarjeva pravi, da postopke za realizacijo te ideje nadaljujejo. Poleg verskih, spolnih in narodnostnih okoliščin bi novi urad dobil tudi pristojnosti za urejanje vprašanj, vezanih na mlade in na starejšo populacijo. Cilj je seveda racionalizacija poslovanja in prihranek, saj bo namesto sedanjih treh zadostoval le en predstojnik z eno tajnico, plastično ponazori Kamnarjeva. Po njenem pa bi takšna ureditev prispevala tudi k učinkovitejšemu delu, ki bi pomenil boljši servis za državljane. Tudi institut zagovornika enakih možnosti bi lahko znotraj novega urada bolje uredili, saj danes ni urejen primerno, je prepričana generalna sekretarka vlade.

A vendarle Cviklovi ideji niso bile naklonjene skupine, ki zdaj sodelujejo s "svojimi" uradi, torej narodnostne skupnosti in nekatere verske skupnosti. Poudarjajo, da gre tudi za status, saj s tem, ko država neki skupini podeli svoj urad ali vladno službo, kot je to storila v primeru Slovencev v zamejstvu in po svetu, pokaže, da so njihova vprašanja in problemi resni in za državo pomembni. A Helena Kamnar meni, da je tako razmišljanje napačno. "Sama institucionalizacija še ne pomeni dobrega reševanja vprašanj in problemov. Treba je zagotoviti funkcionalnost delovanja, pa bo tudi uspešnost reševanja težav večja," je prepričana Kamnarjeva.

Mimogrede, po podatkih ministrstva za javno upravo je na takšnih in drugačnih vodstvenih mestih skoraj 18.000 ljudi: 1690 je funkcionarjev, 2082 direktorjev, ravnateljev in podobno, še 14.215 pa jih vodi ali koordinira delo kakšne notranje organizacijske enote, na primer sektorja, in za to dobiva položajni dodatek. Ta znaša od 5 do 20 odstotkov, po novem pa naj bi ga omejili na največ 12 odstotkov.

Poleg ministrstev in uradov bi vlada lahko krčila tudi število krajevnih uradov upravnih enot, davčnih izpostav, geodetskih izpostav in podobno. Ministrica za javno upravo Irma Pavlinič Krebs sicer trdi, da to ni možno tam, kjer ti pomenijo edini stik državljana z državo, a v njeni stranki Zares menijo drugače - "da se moramo nujno soočiti z zapiranjem prebogate mreže uradniških storitev, saj to omogočajo nove tehnologije in prometne povezave". Informatizacija je, to potrjujejo tudi na ministrstvu za javno upravo, znatno vplivala na krčenje števila zaposlenih v upravnih enotah, a varčevanje na račun dostopnosti storitev za državljane ni primerno, opozarjajo vsi po vrsti. Nobenega smisla nima, da en geodet sedi v neki pisarni osem ur na dan za tri stranke, se strinja Gregor Virant, tako kot skoraj vsi naši sogovorniki pa sam vidi možnosti racionalizacije in prihrankov na način, da se te storitve lokalno organizirajo tako, da je na primer pisarna odprta le nekaj ur na teden. Dr. Stanka Setnikar Cankar pravi, da se je ob ukinjanju nekaterih lokalnih policijskih uprav v javnosti pojavil občutek, da je na teh mestih zdaj več kriminala, kot bi ga bilo, če bi policijsko postajo ohranili. Spomnimo, da so na ta problem denimo opozarjali občani Ivančne Gorice ob dogodkih v Ambrusu v povezavi z romsko družino Strojan, saj so menili, da bi lahko, če bi imeli policijsko postajo še v Ivančni Gorici in ne le v njim najbližjem Grosuplju, lažje sproti nadzirali in omejevali dejanja, ki so na koncu vodila v izgrede in izselitev romske družine.

Če je ukinjanje krajevnih uradov torej precej dvorezen meč, pri čemer je treba upoštevati tako stroške kot koristi, pa možnost racionalizacije v upravnih enotah vendarle obstaja. Kot pravi Setnikar Cankarjeva, je ena od pomembnih zadev ta, da so uradniki dovolj usposobljeni za opravljanje svojih nalog. Po njenem mnenju se namreč veliko navodil ne prenese dosledno do uradnikov, ki mnogokrat zato nimajo dovolj jasnih navodil, da bi lahko kompetentno pomagali ljudem, ti pa so zato nad storitvijo razočarani. Kot primer, ko imajo ljudje veliko pričakovanj, dekanja fakultete za upravo navaja davčno področje, sicer pa je podobno tudi pri izdaji gradbenih dovoljenj, kjer vse skupaj še zapletajo občinski prostorski akti, ki po mnenju ministrice za javno upravo mnogokrat niso dovolj jasni.

Kakorkoli že, z ustanavljanjem novih organizacijskih enot ali z njihovim ukinjanjem, glede na javnofinančno krizo je jasno, da se dodatnemu varčevanju v javnem sektorju ne bomo mogli izogniti.

Nekdanji minister za javno upravo Gregor Virant, ki mu aktualna vlada očita, da je kriv za to, da se je znašla v položaju, ko mora javnim uslužbencem odreči obljubljenih 200 milijonov evrov za odpravo plačnih nesorazmerij, pravi, da bi bila vlada brez plačne reforme v še slabšem položaju: zdaj ponuja javnim uslužbencem, da jim ne da tistega, česar še niso dobili, sicer bi morala nekaj vzeti, pravi Virant. Dodaja, da je možno varčevati še na dveh področjih: dodatno je treba zmanjšati število zaposlenih v širšem javnem sektorju, ne le v državni upravi, vlada pa naj tudi omeji napredovanja v višji plačni razred. Stanka Setnikar Cankar meni, da je linearno zmanjševanje števila zaposlenih škodljivo in da bi bilo bolje, da se naredi analiza, kje so dejansko rezerve in kje so uslužbenci preobremenjeni. "Seveda pa je linearnost lažja, saj diferenciranost poraja več uporov," pravi strokovnjakinja in dodaja, da je tudi plačni sistem, ki je enoten za vsa področja, od izobraževanja do zdravstva ter državne uprave, slab oziroma da bi bil boljši sistem, ki bi upošteval posebnosti posameznih področij. Preveč denarja se porablja za informatizacijo in premalo za promocijo storitev e-uprave med državljani, dodatno pa bi bilo treba spodbujati občine, univerze in druge dele javnega sektorja, da bi bili bolj aktivni pri pridobivanju denarja od zunaj, na primer na evropskih razpisih. Ob tem poudarja, da je ravno črpanje evropskih sredstev področje, na katerem je zagotovo zaposlenih premalo ljudi, še posebej se to kaže v občinah, kjer so bolj uspešne pri pridobivanju evropskega denarja tiste, ki imajo kompetenten kader, ki zna pripravljati projekte in se prijavljati na razpise. Dodaja še, da je odstotek uspešnih prijav na razpise padel za polovico in da je treba prijaviti pet ali šest projektov, da lahko pridobiš sofinancerski delež iz EU za enega ali dva.

Nekdanja načelnica upravne enote Velenje Milena Pečovnik je že pred časom opozorila, da gre ogromno denarja in energije tudi za doseganje najrazličnejših standardov kakovosti. V opoziciji vidijo možnosti varčevanja predvsem pri materialnih stroških in zmanjševanju kadrov, najprej tistih, ki niso redno zaposlenih, pa tudi redno zaposlenih z mehkim odpuščanjem, torej nenadomeščanjem tistih, ki odhajajo drugam ali v pokoj.

Denarja za plače ni

Vlada pa si je varčevanje, poleg nadaljevanja krčenja zaposlenih, zamislila tudi na račun mase za plače. V prihodnjem letu želi maso sredstev za plače javnih uslužbencev v primerjavi z letošnjim letom zmanjšati za pet odstotkov in pri plačah (z neizplačilom tretjega in četrtega obroka odprave plačnih nesorazmerij, zamrznitvijo regresa in napredovanj ter zmanjšanjem števila zaposlenih za odstotek) privarčevati 443 milijonov evrov. Ali drugače: če bi hotela vlada izvesti vse, kar je bilo javnim uslužbencem obljubljeno s kolektivno pogodbo, torej v celoti izvesti plačno reformo z odpravo plačnih nesorazmerij, izplačati regrese, usklajene z inflacijo, in izvesti napredovanja, bi morala plače linearno znižati za 11 odstotkov, da bi prihranila omenjeni znesek.

In čeprav je manevrskega prostora za pogajanja malo, je vendarle pričakovati, da se bodo v ponedeljek vsaj nekateri predstavniki sindikatov javnega sektorja z vlado usedli za pogajalsko mizo. Dejstvo je namreč, da bo vlada morala varčevalne ukrepe izvesti z njimi ali brez njih - enostavno zato, ker je sedanje javnofinančno stanje nevzdržno. Ali drugače: denarja za plače enostavno ni.