Zadnji dostopni podatki Svetovne zdravstvene organizacije, ki vključujejo večino držav EU, se nanašajo na leto 2006. Slovenija je imela takrat 237,29 zdravnika na 100.000 prebivalcev, medtem ko je povprečje EU znašalo 320,47 zdravnika na 100.000 prebivalcev. Daleč največ zdravnikov, 534,59 na 100.000 prebivalcev, so imeli v Grčiji, ki pa ne slovi kot vzor urejenega zdravstvenega sistema. V evropskih medijih se je grško zdravstvo v zadnjem času pojavljalo predvsem zaradi prepredenosti s korupcijo in utaje davkov - nekateri tamkajšnji zdravniki so ob razkošnem življenjskem slogu prijavili zgolj 300 evrov prihodkov mesečno.

Več zdravnikov, več zdravja?

Grčiji po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije sledi Belgija, ki je na evropski lestvici zdravstvenih sistemov z vidika dostopnosti uporabnikov do zdravstvenih storitev zasedla enajsto mesto med 32 državami. Slovenija, od katere sta imeli leta 2006 med državami EU manj zdravnikov glede na število prebivalcev le še Romunija in Poljska, je bila na tej lestvici lani šestnajsta, Grčija pa na 24. mestu. Visoko število zdravnikov torej še ne zagotavlja dobrega zdravstva, drži pa, da k njemu pripomore. Kot so zapisali pri Svetovni zdravstveni organizaciji, sta število in dostopnost zaposlenih v zdravstvu "pomemben indikator, čeprav ni konsenza o optimalni stopnji in večja gostota zdravstvenih delavcev še ni nujno boljša".

Študije kažejo, da v osnovni zdravstveni dejavnosti vsak dodatni zdravnik na 10.000 prebivalcev zniža splošno umrljivost za 3 do 10 odstotkov, odvisno od vzroka smrti. Podobno velja za medicinske sestre: v bolnišnicah, kjer ena medicinska sestra v povprečju skrbi za osem kirurških pacientov, je možnost zapletov za 31 odstotkov večja kot tam, kjer je ena medicinska sestra odgovorna za štiri paciente.

Kadrovski primanjkljaj se odraža tudi v vsakdanjiku v ambulantah. Slovenski zdravniki opozarjajo predvsem na pomanjkanje časa za pogovor s pacientom, ki ga v osnovnem zdravstvu spremlja tudi pogostejše pisanje napotnic. Primarna raven najbolj potrebuje kadrovske okrepitve, ugotavlja doc. dr. Tonka Poplas Susič, predstojnica šentviške enote Zdravstvenega doma Ljubljana: "Če je temelj dober, tako da lahko osnovno zdravstvo samo uspešno ozdravi in ukrepa v čim večjem deležu, je tudi manj napotovanja na sekundarno raven. To pomeni, da ne bo treba hkrati povečevati še števila zdravnikov na sekundarni ravni zdravstva, ampak bodo zadostovali drugi organizacijski in vsebinski prijemi."

Velike razlike med regijami

Primarna raven za mlade zdravnike danes sicer ni posebno privlačna. Medtem ko so imeli v preteklih letih težave z iskanjem zdravnikov predvsem v odročnejših krajih, se zdaj s tem problemom otepajo tudi v Ljubljani. "Specializantska mesta ostajajo nezasedena. V enoti Šentvid že od januarja iščemo dva zdravnika, a neuspešno," je opozorila Tonka Poplas Susič, ki je tudi predsednica odbora za osnovno zdravstvo pri Zdravniški zbornici Slovenije. Ob tem se dostopnost v osnovnem zdravstvu od regije do regije močno razlikuje. V celjski regiji so imeli leta 2008 enega zdravnika splošne oziroma družinske medicine na 1317, v ljubljanski pa kar na 1979 prebivalcev, starih 20 let in več.

Letno število diplomantov medicinske fakultete se postopno povečuje: leta 2000 jih je bilo 105, leta 2008 pa že 174. Število diplomantov fakultet in visokih šol za zdravstvo je v zadnjem desetletju nasprotno kar poskočilo, s 171 leta 2000 na 462 leta 2008. Ljubljanski medicinski fakulteti se je medtem pridružila mariborska, kjer je letos diplomirala prva generacija študentov, visoke šole za medicinske sestre pa so v zadnjih letih rasle kot gobe po dežju. Letos so jih našteli že osem, stroka na področju zdravstvene nege pa že nekaj let opozarja, da slovensko zdravstvo ne bo moglo sprejeti vseh njihovih diplomantov.

Kot pravi mag. Tit Albreht z Inštituta za varovanje zdravja, je treba ob staranju prebivalstva in krajšanju ležalnih dob v bolnišnicah sicer računati na večje potrebe po zdravstveni negi, prav tako na prenos nekaterih kompetenc z zdravnikov na medicinske sestre. Kljub temu pa Albreht ocenjuje, da se je število študentov in šol "nekritično povečalo", kar je slabo tudi z vidika kakovosti znanja diplomantov.

Pri zdravnikih je treba na drugi strani upoštevati, da bo v prihodnjih letih najverjetneje prišlo do razmaha zasebnega zdravstva, kar bo za seboj povleklo tudi del zaposlenih: "Zdravnikov imamo, kolikor jih imamo. Zasebno tržišče jih bo za svoje potrebe speljalo iz javne mreže." Predvsem pa je treba začrtati cilje, je opozoril Albreht. Tako se je treba odločiti, ali izboljšati dostopnost tam, kjer je zelo slaba, ali povsod, kar pa bi prineslo rast celotnega sistema.