Čeprav so eden izmed prvih organizmov na našem planetu, je o njih znanega relativno malo. Vemo, da obstaja več kot dvesto vrst meduz; najbolj smrtonosna je ena najmanjših, imenovana morska osa, velika le nekaj milimetrov, že njena bližnja sorodnica pa lahko s svojimi lovkami prekrije polovico nogometnega igrišča - dolga je več kot dva metra. Nekatere vrste meduz, najbolj znane so mesečinke, se svetijo v temi, druge plavajo z lovkami navzgor, spet tretje se, potem ko dosežejo spolno zrelost, znova pomladijo. Tiste manj škodljive kopalca le opečejo, stare vraže pa pravijo, da ob tem pomaga, če opečeno mesto polijemo z - urinom. Bolj prefinjena lekarna svetuje spiranje opekline z morsko vodo ali kisom. Brazgotine ostanejo skoraj v vseh primerih bližnjih srečanj. A proti ožigom tistih najbolj smrtonosnih meduz, morskih os, ni zdravila. Čeprav ožig žrtvi povzroči peklenske bolečine, smrt nastopi zaradi zadušitve. Meduzin strup namreč ohromi človeško živčevje, mišice, nazadnje odpovedo še pljuča.

Razlog, da so se ohranile že 500 milijonov let, je njihova neverjetna preprostost, prilagodljivost in nepredvidljivost. Če ni hrane, pač shujšajo. Če ni primernih življenjskih razmer, se pač ne razmnožujejo. Počakajo. Ko pridejo primerni pogoji, pa se iz enega samega polipa, ki je nekakšna "predfaza" meduze, lahko razvije tudi do pet, šest, sedem meduz. Meduze so pravzaprav samo "spolna generacija", pravi znanstvenica na Nacionalnem inštitutu za biologijo Andreja Ramšak, ki se ukvarja s preučevanjem teh bitij. V zadnjem času je meduz vse več, a tudi za ta pojav pravega vzroka ne poznamo. "Ena izmed teorij pravi, da je okolje vedno bolj degradirano, da se na nek način ruši prehranjevalna veriga in se vedno bolj množijo tudi zaradi tega," razlaga Ramšakova.

Za enega izmed prvih organizmov na našem planetu so znanstveniki dolgo mislili, da nima zunanjih plenilcev, da mu praktično nič ne more do živega. Danes to ne velja več, saj je znano, da se z njimi prehranjujejo nekatere vrste rib, morske želve in rakovice. "Še vedno pa ne vemo, kaj je tisto, kar bi jih očitno razredčilo," pravi Ramšakova.

Za vsako novo spoznanje o teh bitjih so potrebna leta dela. Ker je njihovo telo skoraj v celoti sestavljeno iz vode, se je iz pradavnine ohranilo le malo fosilnih ostankov. Težko jih je tudi držati v ujetništvu za namene znanstvenih raziskav, saj za svoje življenje potrebujejo stalen vodni tok; v mirni vodi se potopijo na dno ali pa se prilepijo na stene akvarija in poginejo. Meduze namreč ne plavajo samostojno, ampak le lebdijo v vodnem toku, ki jih nosi po širnih morjih.

Morje jih tako naplavi v zalive turističnih krajev, kjer iz vode preganjajo kopalce, v Italiji, Španiji in Franciji se turistični delavci spomnijo, da so jim pokvarile že nekaj turističnih sezon. V slovenskem morju prav presunljive "oblake meduz" vsako leto opažajo v mesecih pred glavno sezono, od februarja do junija, pripoveduje Tjaša Kogovšek z Morske biološke postaje Piran; naplavi jih v ribiške mreže, kjer ustvarijo živi zid in strašijo ribe, nad čimer se pritožujejo tudi ribiči v Piranskem zalivu, ki so se morali odreči marsikateremu evru, saj v svoje mreže niso ulovili drugega kot pol tone meduz. Zanese jih celo v mehanizme industrijskih obratov, kar je pred leti v Aziji povzročilo električni mrk.

Čeprav v njih ni mesa, pa so v nekaterih delih Azije odlična kulinarična specialiteta. Mojstri jih solijo, s posebnimi postopki posušijo, tik pred zaužitjem pa spet namočijo in postrežejo v vodi. Za prilogo ponudijo različne omake.

V grški mitologiji je bila Meduza ena izmed treh sester Gorgon, ženskih pošasti s kačami namesto las. Kdor jo je pogledal v oči, se je spremenil v kamen. Nazadnje jo je, kot se za grške junake spodobi, z ukano ubil pogumni in iznajdljivi junak Perzej. Razen morebitne vizualne podobnosti z glavo, iz katere izraščajo smrtonosni izrastki, današnji plavajoči klobučnjaki z mitološko pošastjo nimajo dosti skupnega. Morda le nauk za ljudi, naj jim raje ne hodijo blizu.