Medtem ko kot pijanci ob plotu vztrajajo pri preživetih mednarodnih institucionalnih ureditvah, jih je po levi prehitela tako zelo ljubljena globalizacija. Še neprebrodena svetovna gospodarska kriza na novo riše bodoči zemljevid svetovnih političnih zavezništev in prijateljstev. Eno izmed osrednjih mest bo nedvomno pripadlo Kitajski. Svetovno razstavo Expo 2010, ki bo še do konca oktobra v Šanghaj privabljala obiskovalce z vsega sveta, zato lahko razumemo kot simbolično umestitev Kitajske v samo oko vrtinca novih gospodarsko-političnih tokov.

Prva svetovna razstava je leta 1851 luč sveta ugledala kje drugje kot v Veliki Britaniji. Z "Veliko razstavo industrijskih del vseh narodov" se takratni britanski imperij ni proslavil le kot svetovna tehnološka gonilna sila. Dal je tudi vedeti, da namerava njeno visočanstvo s prihajajočo industrijsko dobo ohraniti položaj političnega središča sveta. Industrializacija in tehnološki dosežki so se na svetovnih razstavah kot rdeča nit ohranili do newyorške razstave leta 1939, ko je prišlo v ospredje promoviranje kulturnega dialoga in mednarodne kulturne izmenjave. Trend se je ohranil do leta 1988. Svetovna razstava v Brisbanu je pomenila nov mejnik v predstavljanju držav: poudarek na sejmih Expo je vse bolj veljal gradnji in izboljšanju nacionalne podobe. Paviljoni so postajali majhni prodajni saloni nacionalnih podjetij in izpostave turističnih organizacij, ki so obiskovalce prepričevale, naj si naravne lepote pridejo pobliže ogledat.

Številne priložnosti za posel

Štiriinpetdeseta svetovna razstava v Šanghaju je kombinacija vseh teh predstavitvenih elementov. Na bregovih reke Huangpu je nastal največji, najdražji in najdrznejši Expo vseh časov. Sejmišče na 5,3 kvadratnega kilometra površine, na katerem se predstavlja 192 držav in 50 mednarodnih organizacij, je minimundus sveta, ki hlepi po kitajski naklonjenosti. Osem let so trajale priprave na kitajsko umestitev v svet. Podobno kot pri olimpijskih igrah v Pekingu se je gospodarsko naglo razvijajoča država hotela prikazati v najboljši luči. Ustvarjanje doslej najbolj impozantnega svetovnega razstavišča je zahtevalo majhne kompromise. Z obrežja Huangpuja je bilo treba preseliti 18.000 družin in 270 tovarn, med njimi tudi ladjedelnico, v kateri je bilo zaposlenih deset tisoč ljudi. V primerjavi z načrtovano selitvijo 300 milijonov prebivalcev s podeželja v mestna središča do leta 2030 je bil ta poseg v prostor zgolj skromna urbanistična vaja.

Nastalo razstavišče v nekoč majhni ribiški vasici je zrcalna slika nove kitajske moči. Kar samoumevno je, da se z največjim paviljonom predstavljajo gostitelji. Razstava je seveda namenjena dvigu nacionalne zavesti Kitajcev, hkrati pa za preostali svet pomeni predvsem priložnost za posel.

Biti prisoten na kitajskem tržišču je za preživetje načetih gospodarstev Zahoda dandanes tako rekoč nujnost. Nizki stroški dela in cenovno ugodna nabava polizdelkov kljub številnim administrativnim oviram za tuja vlaganja podpirajo ohranjanje delovnih mest in rast proizvodnje v domovini, zaradi česar se naložbeniki vse pogosteje odpravljajo iskat poslovne priložnosti v delto reke Jangce. Biti prisoten na Expu pomeni poklon novi velesili. Večina držav se za javno razgrnitev stroškov predstavitve na Expu sicer ni odločila, iz razpoložljivih podatkov pa je vendarle mogoče povleči jasen zaključek: velikost paviljonov in inovativne predstavitve, pisane predvsem na kožo kitajskim obiskovalcem, so mnogokrat premosorazmerne s statusom gospodarskega sodelovanja posamezne države s Kitajsko. Avstralija je denimo zgradila 4800 kvadratnih metrov velik paviljon in zanj odštela dobrih 50 milijonov evrov. Kitajska je njen največji trgovinski partner. Kanada se je za 6000 kvadratnih metrov predstavitvenega prostora olajšala za slabih 40 milijonov evrov, del stroškov pa je kril proizvajalec poslovnih letal Bombardier, ki v naglo rastočem številu kitajskih bogatašev vidi svoje bodoče kupce. Od gostujočih držav je najgloblje segla v žep Savdska Arabija. S 130 milijoni evrov se na razstavišču predstavlja s paviljonom v obliki velikega naftnega tankerja, na katerega palubi so z manjšim nasadom dateljnovih palm ponazorili številne oaze v državi. Izbira oblike paviljona je simbolična za sodelovanje med državama. Kitajska je od lanskega leta največji kupec savdske nafte, za seboj so pustili tudi ZDA, ki so primat nad savdskimi naftnimi nahajališči ohranjale vse od sredine tridesetih let prejšnjega stoletja. Vložek najmočnejšega evropskega gospodarstva, Nemčije, znaša 30 milijonov evrov, od novih članic Evropske unije pa se je s 23 milijoni evrov prodora na kitajsko tržišče najodločneje lotila Češka.

Samopromocija v najlepši luči

Osnovnega mota razstave "Boljše mesto, boljše življenje" se drži le malokdo. Nove rešitve trajnostnega razvoja, zmanjševanja izpustov CO2 in uporabe novih tehnologij so pričakovano prisotne v paviljonih najbolje razvitih držav. A pogosto jih je treba med predstavitvami naravnih in kulturnih lepot iskati s povečevalom. Čeprav se denimo pred japonskim paviljonom vije ena najdaljših čakalnih vrst obiskovalcev (za obisk je podobno kot pri Savdski Arabiji treba čakati štiri ure), je po kratkem sprehodu skozi predstavljeno kulturno dediščino države obiskovalec potisnjen v prodajni salon glavnih korporacij. Večina srednjeazijskih in arabskih držav (z izjemo Združenih arabskih emiratov in Katarja) se je v svojih skromnejših predstavitvah kitajskemu potrošniku približala z veliko bolj iskrenimi bazarji, na katerih lahko tako kot v sukih Damaska ali tržnici v Kabulu kupite svilene šale, suho sadje ali preproge.

Atrakcija razstave je zagotovo paviljon Severne Koreje. Čeprav na skromnih tisoč kvadratnih metrih ne boste ugledali kakšnega velikega portreta dragega vodje, režim iz Pjongjanga nastopa samozavestno. Velik neonski napis "Paradiž za ljudi" se bohoti nad slikami arhitektonskih mojstrovin ene izmed najbolj izstradanih nacij na svetu. Rajsko vzdušje je podkrepljeno s fontano spreminjajočih se barv, ličen mostiček čez umetni potoček pa kot nalašč za spominsko fotografijo. Seveda tudi v severnokorejskem paviljonu ne manjka prodajalna s spominki. Med redkimi znamkami, biografijami dragega vodje in njegovega očeta je največji prodajni hit eno izmed temeljnih del Kim Jong Ila. Za poltretji evro dobite eno izmed obveznih čtiv vseh kulturnih delavcev: predsednikovo razmišljanje o operi.

Samopromocija v najboljši možni luči je ena izmed rdečih niti svetovne razstave. Za preučevanje družbeno-političnih fenomenov velja obiskati paviljone tistih držav, ki veljajo za malopridne ali pa se nahajajo v vojni. V sudanskem paviljonu vas takoj ob vhodu pričaka velik plakat z vsemi mirovnimi sporazumi, ki jih je z uporniki na lastnem ozemlju sklenil Kartum. Pri Zimbabveju in Libiji so poleg precej nespektakularnih fotografij pokrajine veliki portreti večnih voditeljev seveda obvezni del eksponatov. Okupirana Palestina se skuša svetu približati z mozaičnim portretom Arafata in maketo starega mestnega jedra Jeruzalema. V vojno potopljeni Irak s ceneno plastično maketo sanja o futuristični zasnovi svojih mest, nekakšnem drugem Dubaju. Afganistan se predstavlja kot država priložnosti, polna rudnin, kulturne dediščine in mojstrskih rokodelskih izdelkov. V turkmenistanskem paviljonu je zaznati veter "demokratičnih sprememb", ki je med barvnimi revolucijami oplazil tudi to srednjeazijsko državo. Namesto da bi takrat prišlo do upora ljudstva, je v še vedno nepojasnjenih okoliščinah umrl oče naroda Saparmurat Turkmenbaši Nijazov. Na njegovo vladavino spominja samo še "mati vseh knjig" Ruhnama, skrita na nevpadljivem mestu nekje na drugi polici ene od steklenih vitrin.

Pragmatizem kot temeljnovodilo brez načelnosti

Slabega pol milijona obiskovalcev se vsak dan zvali čez razstavišče Expa. Najmanj 70 milijonov jih pričakujejo do konca oktobra. Koliko bo stala svetovna razstava, Peking ni sporočil. Medtem ko so tri tedne trajajoče olimpijske igre v Pekingu leta 2008 kitajski državni proračun olajšale za okoli 45 milijard dolarjev, ceno šestmesečnega Expa kitajske oblasti držijo v tajnosti. Stroški svetovne razstave se organizatorjem zagotovo ne bodo povrnili - vsaj na kratki rok ne. Prava dividenda se zanje svetlika ob robu Expa. Več kot sto svetovnih voditeljev si bo z močnimi gospodarskimi delegacijami ogledalo šanghajski čudež. Več kot sto priložnosti za sklepanje dobrih poslov. Evropa pri tem ni izjema. Stari celini se obeta monsun kitajskega kapitala. Prvi dogovori o investicijah v vzhodnoevropske države so že sklenjeni. Prav nove članice EU bodo v skladu s kitajsko strategijo prodora na tuja tržišča služile kot most za udomačitev investicij v bolj skeptični zahodni Evropi. Bolgarija in Romunija sta prvi tarči velikih energetskih, logističnih in drugih infrastrukturnih naložb z Daljnega vzhoda. Vmes poteka že manj problematičen ali vsaj manj viden nakup številnih visokotehnoloških podjetij.

Peking je po propadu Lehman Brothers hitro dojel, da finančna kriza ne bo le muha enodnevnica, temveč bo s seboj prinesla globalne strukturne spremembe razmerij moči. Posledice pohlepa, korupcije in klientelizma Zahoda so Kitajsko dokončno utrdile na zemljevidu bogatih držav. Afrika je tako rekoč že kitajska lastnina, Srednja Azija in Bližnji vzhod pa petrokemični motor prehoda iz socializma v neko novo, še nedefinirano obliko kapitalizma. Evropska unija še tava v temi, kakšen odnos naj zavzame do povečane globalne gospodarsko-politične moči Kitajske. Evropski sistem vrednot, ki se na stari celini še vedno dojema kot superioren, je v dialogu s Pekingom postal predmet posmeha. Človekove pravice zgolj še redko najdejo mesto na srečanjih evropskih državnikov s kitajskim političnim vrhom. Temo odpravijo na hitro. Pragmatizem je temeljno vodilo sklepanja poslov s prihajajočo vodilno svetovno velesilo. Načelnost je v obdobju reševanja nacionalnih gospodarstev s svežim investicijskim kapitalom moteč element. Somrak človekovih pravic je zagotovljen. Gambei, Kitajska. Na dobre posle.