Sodeč po uvodnih dveh festivalskih večerih in poznih popoldnevih je letošnji 51. ljubljanski jazz festival poln jazzarij. Za začetek je manj slovesen, manj obtežen z jubilejem, čeprav gradi na lanski posrečeni izkušnji prostorske in časovne razpršenosti ter razpotegnjenosti v "tednu jazza".

Uvaža v tujini uveljavljeni model, ki ga lahko zasledujemo od Peruggie, Moersa do Saalfeldna: osrednji del festivala na tradicionalnem velikem prizorišču, obstranski z zahtevnejšimi formami v manjših - v galerijah, klubih, manjših koncertnih dvoranah. Za širši mestni utrip, bend, dva na mestnem trgu. (Da se ve, "jazz is in town".) Model se sicer prilega sodobni neoliberalni ideologiji "urbane prenove mest", ki med seboj tekmujejo za kulturne turiste, hočejo narediti vtis razgibanega in pretočnega mesta, v katerem "dogaja", je sproščeno in ni zgolj kraj "café konzuma" na raznih mestnih barskih plažah, trgih in trgičih, pločnikih. Jazz festival - po današnji definiciji kultivirano družabljenje, izražanje socialne distinkcije skozi godbo, ki mora ohraniti patino rahlega estetskega odklona - je, to pa je v luči povedanega zoprn paradoks, nenevarna mestna prireditev - marsikje na dokončni poti v funkcionalni muzak. So indici, da ljubljanski še ni na njej. Zgled nasprotnega je množenje jazz festivalov v obmorskih turističnih krajih, recimo v hrvaški Istri.

Odraz globalnega stanja

Kot vedno so na jazz festivalu vsebinske stvari glede na odigrano lahko obrnjene - obstranci v klubih lahko postanejo osrednji, znamenitejša imena pa le dopolnilni festivalski del. Edini problem s tem modelom, ki pa je lokalne narave, se pravi, da je ljubljanski problem, je v tem, da bo treba potencialno širše občinstvo ponovno navaditi nanj. Še prej bi ga bilo treba prepričati, da je jazz v najširšem pomenu izraza vredna muzika, ne pa dinozaver iz 20. stoletja ali pa muzika na poti v malomestni muzak. Za to tule ni časa, toda nit "kontinuitete" je bila že zdavnaj pretrgana.

Prizoriščni centralizem "Križanke za vsako ceno" za jazzovsko navdahnjene muzike ni nujno najboljša rešitev. Morda je dokaz, da so bili klubski koncerti popoldan in po polnoči dobro obiskani. Nanje prihaja trdo jedro jazz in impro fanov, radovednejša publika, ne pa jazz foteljaši, ki se enkrat na leto odlepijo od svoje zbirke plošč vsrkavati živo avro tega ali onega znameniteža.

Zdi se, da vsaj v tem ljubljanski festival preslikava globalno jazzovsko stanje festivalskega posredovanja godb. Stanje je stabilno. Ni pa docela predvidljivo. To ni slabo. Jazz se resda stara, je stalno v krizi, a nič manj kot druga tako imenovana "nova" glasbena polja. Vzemimo znameniti korporativni "indie rock", ki ga posluša/konzumira sicer precej bolj mlada publika (po navadi bela, iz vrst gornjega in srednjega razreda "pri koritu"), navlečena na prežvečene forme in formule ter na njihove izraze blaznega "čutenja, melanholije in igrivega hedonizma": ta v osnovi ves čas izkazuje stanje prezgodnje naveličanosti. Vsaj evropski festivali z ljubljanskim vred za zdaj še niso podlegli vsesplošnemu konzervativizmu, ki traja in gazi zadnjih dvajset, trideset let. Ta občutljiva diskrepanca med programskim izborom in mnoštvom preferenc občinstva za zdaj ljubljanski jazz drži nad vodo.

Kratek pogled na slišano

Pa se v jedrnatem antitetičnem (in nerecenzentskem) slogu jazzarij polotimo dveh dni. Pat Metheny Group: pričakovano polne Križanke, festivalski proračun napol rešen; pesmarica, nabor hitov že trideset let vodilnega mainstream kitarista. Brezhiben bend, tehnično vrhunsko odigran koncert, skromno priznanje občinstvu, da se veliki mag kitare tudi kdaj zmoti, prerez fascinacije z muziko, ki gradi na tekočih melodičnih obratih in na spajanju jazz tona z rockom, bosso in še čim, a se nikoli ni zares spustil v avanturo onkraj. Metheny in trojica razvajeno uho zmerom postavijo pred staro zagonetno vprašanje: zakaj tako dobri glasbeniki igrajo tako ziheraško godbo? (Kontra-zgled: Methenyjev album Song X z Ornettom Colemanom.)

Chucho Valdés & The Afro-Cuban Messengers: od skupine Irakere naprej pianist širokih obzorij in poudarjanja posebnosti, izjeme, a ne izolacije afrokubanske tradicije. Sprega modernega bop-jazza, kubanske poliritmije in kozmologij (poudarjena vloga bobnov bata proti "timbales" salserov, slavospev Obatali iz panteona afrokubanskih bogov) proti slušnim pričakovanjem in splošni poenostavljeni zahodni predstavi o glasbeni Kubi, ki jo je razširil vihar Buena Vista. V zraku vedno visi vprašanje, kje je beat (ne damo se preštevati!). Louis Sclavis & Kris Davis & Tom Rainey "Eldorado Trio": najsmelejši festivalski špil. Sclavis izrablja impulz ameriških glasbenikov, zveni manj hermetično kot z glasbeniki svojega kroga. Mojster strukturacije komadov, najbolj zrnat in virtuozen basklarinetist današnjega dne. Udobno se počuti v jazzovskem drivu, izrablja harmonsko paleto, dinamiko pianistke Davisove in suho neposredno bobnanje Toma Raineyja. Samo Šalamon Trio z Michelom Godardom in Robertom Danijem: Šalamon še išče svoj osebni ton in improvizatorsko sproščenost na odru, a zato vse več komponira. Simpatičen koncert v družbi sijajnih muzičistov.

In klubski jazz ter impronoč? Moscow Art Trio pianista Mishe Alperina: "klasicističen folklorizem", čist v tonu, uglajen in natančen v izvedbi. Glasba variacij, ostinato figur in ruskega melosa. Oh, kje je stari Ganelin trio? Bob Ostertag & Phil Minton: improvizacijski duo, elektrofonija in razgaljeni človeški glas v vsej njegovi ranljivosti, konotacijah bolečine, jeze, smeha, blebetanja, stokanja, sikanja, hropenja. Ostertag v vlogi modernega, tenkočutnega elektro-zapisnikarja in Minton, skromni improveteran najimpozantnejše glasovne prezence in imaginacije, ki jo poslušalec ponotranji s tesnobo, pri sebi izgovarjajoč glasove vokalista.