Köhler je nepričakovano odstopil zadnji majski dan. Vzrok, da se je odločil predčasno zapustiti položaj, so bile kritike nemške javnosti. Sprožila jih je njegova izjava, da je gospodarske interese države potrebno zaščititi tudi z vojaškimi operacijami in da je nemška vojska v Afganistanu tudi zaradi zagotovitve gospodarskih interesov.

Za Köhlerjevega naslednika se sedaj potegujejo kandidat vladajoče črno-rumene koalicije (Krščanski demokrati (CDU) in liberalci (FDP)) Christian Wulff, kandidat nemških socialdemokratov in nemških Zelenih Joachim Gauck, kandidatka Leve stranke Luc Jochimsen in kandidat neonacistična stranke NDP Frank Rennicke.

Bitka za predsedniško mesto se bo bila predvsem med 51-letnim Wulffom, predsednikom spodnjesaške vlade, ki bo v primeru izvolitve postal najmlajši nemški predsednik, in 70-letnim Gauckom, pravnikom iz nekdanje Vzhodne Nemčije, ki je med samimi Nemci zagotovo bolj priljubljen od Wulffa.

Kandidatura iz kljubovanja

Samostojna kandidatura nekdanje odgovorne urednice hessenske televizije, 74-letne Jochimsenove, je za mnoge dokaz, da gre za kandidaturo iz kljubovanja, saj so se nemški socialdemokrati in Zeleni brez Leve stranke odločili za Gaucka, medtem ko si je Leva stranka želela dogovora o skupnem kandidatu. NDP pa samostojno v boj pošilja nemškega kantavtorja, 46-letnega Rennickea. Tako Jochimsenova kot Rennicke sta skoraj brez možnosti za uspeh.

Kot poroča nemška tiskovna agencija dpa, se je v nemški zgodovini doslej za predsedniški položaj potegovalo različno število kandidatov, le enkrat pa se je zgodilo, da je bilo kandidatov šest. To se je zgodilo leta 1949, ko je bil za predsednika države izvoljen Theodor Heuss. Na sedmih od skupno 13 volitvah v zadnjih 61 letih se je zvezna skupščina odločala med dvema kandidatoma. Samo enkrat so v Nemčiji imeli volitve brez protikandidatov; leta 1989 je bil edini kandidat za nemškega predsednika politik CDU Richard von Weizsäcker.

Zvezno skupščino, ki bo v sredo predsednika volila tajno, sestavlja 1244 elektorjev iz osmih strank. Vladajoča koalicija ima v njej skupaj 644 glasov. To je za 21 glasov več od potrebne absolutne večine, so pa štirje poslanci FDP že napovedali podporo Gaucku. Jedro njegove podpore predstavlja 462 elektorjev iz vrst SDP in Zelenih, podporo pa mu je izreklo še 10 drugih elektorjev. Elektorjev Leve stranke je 124, NPD pa jih ima tri.

V tretjem krogu za izvolitev zadostuje navadna večina

Za izvolitev v prvem in drugem krogu volitev potrebuje kandidat podporo 623 elektorjev, v tretjem krogu pa zadostuje navadna večina. V nemški zgodovini je bil tretji krog doslej potreben le dvakrat, nazadnje junija 1994 ob izvolitvi Romana Herzoga (CDU).

Tudi predsedniške volitve pa ni zaobšlo svetovno nogometno prvenstvo v Južnoafriški republiki, kjer se je nemški reprezentanci uspelo uvrstiti v četrtfinale. Kot je že ob razglasitvi datuma volitev dejal predsednik bundestaga Norbert Lammert, je 30. junij edini dan, ko v JAR ni nobene tekme, datum pa je še v skladu z rokom, do katerega morajo izvesti volitve.

Tudi Wulff v dnevih pred volitvami ni mogel mimo nogometa in razmerami v vladajoči koaliciji. Uspeh nemške reprezentance na svetovnem prvenstvu je pokazal, kako pomembno je dobro teamsko delo. To velja tudi za politiko. "Ni se potrebno ljubiti, a potrebno je ohraniti stil in spoštovanje," je dejal, še preden je Nemcem uspela uvrstitev v četrtfinale.

Wulff ni naklonjen neposrednim volitvam predsednika

Wulff tudi ni naklonjen neposrednim volitvam predsednika države. "To bi bilo neprimerno. Pri ljudeh bi to zbudilo prevelika pričakovanja, ki jih predsednik po izvolitvi zaradi manjka pristojnosti ne bi mogel izpolniti, državljani pa bi bili razočarani," je njegov argument.

V skladu z nemško zakonodajo ima nemški predsednik sicer številne naloge, a bistveno manj političnega vpliva, kot je to npr. v Franciji ali ZDA. Nemški predsednik naj bi svoj mandat opravljal nestrankarsko, kljub vsemu pa njegov mandat ni omejen samo na reprezentativne naloge. Predsednik zastopa državo in v njenem imenu tudi sklepa pogodbe z drugimi državami. Državniški obiski in sprejemi diplomatov so njegove običajne dolžnosti, prek govorov in potovanj pa lahko da svojemu mandatu tudi politični pečat.

Nemški predsednik ima tudi besedo pri sestavi nemške vlade, saj bundestagu predlaga kanclerja in ga tudi imenuje. V primeru, če mandatar za sestavo vlade v parlamentu ne prejme večinske podpore, ima predsednik države pravico razpustiti parlament. Predsednik tudi na predlog kanclerja imenuje in odstavlja ministre. Nemški zakoni pa začnejo veljati šele, ko jih podpiše predsednik države.

Predsedniški mandat omejen na pet let

Mandat predsednika je omejen na pet let, ponovna izvolitev pa je mogoča samo enkrat. Pogoj za nemškega predsednika je tudi, da ima nemško državljanstvo in starejši od 40 let. Plača nemškega predsednika trenutno znaša 199.000 evrov na leto.

Letos bo novi nemški predsednik svoj mandat začel na dokaj zabaven način, saj se bo dva dni po izvolitvi 2. julija na gradu Bellevue začel tradicionalni Poletni festival, ki bo letos v znamenju 20. obletnice ponovne združitve Nemčije.