Rdeča nit njenega dela je ukvarjanje s spominom in obsesivnim avtobiografskim zbiranjem dokumentacije o vsakem momentu življenja, kakor da bi ji medializacija življenja povedala več kot neposredna izkušnja. Utrinke in spomine je zbrala v obsežnih albumih, v kolažih fotografij, ki jih je med drugim razstavila na skupinski razstavi mladih avtorjev v Galeriji sodobnih umetnosti v Celju in na lanski Sarajevski zimi. Rezultat tovrstnega zbiranja je tudi video Herethere, v katerem se nizajo avtoportretne fotografije, ki jih je posnela na številnih potovanjih od Londona do Biškeka. Video je bil del projekta Metrobish virtualnega podzemlja v Biškeku, ki je nastal na pobudo videasta Mihe Vipotnika. Video govori o potovanju ne le kot o odkrivanju nečesa novega, ampak tudi kot stalno izgubljanje in zapuščanje. Ostajajo le spomini, ki jih umetnica obsesivno hrani in zapisuje.

Eden od njenih odmevnejših projektov je bil vztrajnostni performans v okviru festivala Mesto žensk leta 2008. Performans je že označeval njen dvom o obsesivnem beleženju spominov. V času trajanja performansa se je popolnoma odpovedala vsakršnemu dokumentiranju, da bi se njen spomin ne zanašal na fotografije, temveč na neposredne izkušnje. V večdnevnem performansu je za javnost odprla svoj najintimnejši prostor spalnico - da se ne bi ukvarjala s posredovanjem zgodb, temveč da bi le bivala. Nematerialno delo se je v zadnjih petdesetih letih pogosto pokazalo kot razrešitev od obsesivnih umetniških dejanj. K življenju so se vračali že umetniki v času historičnih konceptual, a tema je enako živa tudi za mlade avtorje.

Pila Rusjan je med drugim tudi ustanoviteljica Kulturno-umetniškega društva Punce, ki poleg izobraževalnih in urbanih projektov v okviru neformalne skupine Punce posega tudi v polje umetnosti. Eno od takšnih intervencij so naredile na primer lani ob razstavi Viktorja Bernika v Mali galeriji Moderne galerije, ki je na stežaj odprl prazno galerijo, Punce pa so jo naselile z uprizoritvijo nekaterih klasičnih umetniških del.

Rusjan se občasno ukvarja tudi s performansom v javnem prostoru, kot je bil na primer performans na festivalu Akto 4 v Bitoli, pa tudi s fotografijo in animacijo, a video in film sta njeni osnovni področji delovanja. Umetnica, ki se med drugim preživlja tudi s filmsko montažo in asistenco pri režiji, si želi v prihodnosti združiti obe področji, zato ne preseneča, da je razlika med žanrom videoinstalacije in videofilma tudi tema njenega diplomskega dela, s katerim bo letos zaključila študij na Visoki šoli za umetnost Univerze v Novi Gorici (bivša Šola uporabnih umetnosti Famul Stuart). Razlika med avtoričinimi filmi in videodeli je zelo jasna, tako na pripovednem nivoju kot na ravni vizualnega jezika. Kratki filmi so strukturirani z jasno zastavljenim scenarijem, statično ali drsečo kamero, videi pa so mnogo bolj eksperimentalni, pogosto uporablja namerne zameglitve slike, nenadne reze, stop-motion, redko tudi efekte, kot je na primer barvna invercija. Čeprav tudi v videodelih sledi pripovednemu loku, se izmika jasni naraciji.