Težavno dokazovanje
Predstavnik izbrisanih Irfan Beširević, ki je bil tudi sam nezakonito izbrisan, zaradi česar je v devetdesetih izgubil zaposlitev in ima zaradi tedanje socialne in ekonomske izključenosti še danes zdravstvene težave, je ob tem povedal, da izbrisani pričakujejo "da bo zakon spoštovan, četudi tudi ta zakon ni idealen in ni dober". Ponovil je opozorilo, ki so ga med pripravo zakona že izrekli pravni strokovnjaki in zagovorniki človekovih pravic, da "bi bilo najbolj prav, da bi izbrisani dobili vrnjen status avtomatsko, kot so nam ga avtomatsko izbrisali". Ob poskusu uveljavljanja pravic bodo namreč lahko nastale nove krivice, saj zakonsko besedilo opredeljuje pogoje, pod katerimi bodo izbrisani - predvsem tisti, ki so bili zaradi posledic izbrisa prisiljeni zapustiti Slovenijo ali so bili iz nje deportirani in se do danes niso imeli možnosti vrniti - morali dokazovati, da so upravičeni do (ponovne) pridobitve statusa stalnega prebivalca "za nazaj" oziroma "za naprej". Pogojev ne bo lahko izpolniti, saj bodo tisti, ki so bili zaradi izbrisa primorani Slovenijo zapustiti, med drugim morali dokazovati, da je bil razlog za odhod res izbris in da so se kasneje skušali tudi vrniti.
Gre za dokazovanje deportacij ali nezmožnosti za vrnitev v Slovenijo (ker so bili denimo na meji zavrnjeni), o katerih ne obstajajo uradni dokumenti, saj je bil med drugim izbris tajen in v odsotnosti zakonske podlage nikjer ni bil uradno zabeležen. Tisti, ki danes živijo v drugih nekdanjih jugoslovanskih republikah, bodo imeli zato pri uradnih postopkih težave. Irfan Beširević nam je med drugim povedal, da na informativnih poteh po Bosni in Hercegovini, Srbiji in Črni gori kot zagovornik izbrisanih ugotavlja, da med starejšimi izbrisanimi, ki bi sicer imeli pravico do vrnitve, za vrnitev ne vlada veliko zanimanje. "Več zanimanja je med mlajšimi, ki so bili izbrisani kot otroci in ki bi lahko dejansko prišli živet v Slovenijo."
Kdo se bo vrnil?
Zagovornik izbrisanih, nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic, je takoj po razglasitvi odločbe ustavnega sodišča, ki je pred dnevi z zavrnitvijo referenduma odprla pot zakonu, opozoril, da je pomembno vprašanje, "koliko je takih [izbrisanih], ki se po 18 letih življenja drugje sploh še hočejo in morejo vrniti v Slovenijo". "Kje in od česa bodo tu živeli? Skratka, ta zakon je bolj kot resničnemu urejanju statusa teh preostalih 15.000 izbrisanih namenjen ustvarjanju videza, da je Slovenija problem s tem končno vendarle rešila," je bil ogorčen Krivic.
"Za tistega, ki v Sloveniji nima več sorodnikov in tu nima kje prebivati, hkrati pa nima dovolj denarja, bo pridobivanje statusa skoraj nemogoče," je opozorila pravna strokovnjakinja z Mirovnega inštituta Neža Kogovšek, ki pravi, da bo predvsem težko v Slovenijo pripeljati priče, ki bi dokazovale resničnost trditev. Mogoča rešitev bi bila, da bi se upravne enote držav bivše Jugoslavije povezale s slovenskimi upravnimi enotami in bi zaslišanje potekalo na daljavo, vendar je to za zdaj zgolj želja, pravi Kogovškova. Sama je s skorajšnjo uveljavitvijo zakona sicer zadovoljna, vendar opozarja, da bo v izvrševanju morala država stopiti izbrisanim nasproti z ustrezno komunikacijo. Povedala je, da za zdaj večjega števila prošenj za povrnitev statusa ni mogoče pričakovati, da pa se vsakih nekaj dni na katero izmed nevladnih organizacij, ki ščitijo izbrisane, obrne kdo od izbrisanih, ki ne živi več v Sloveniji, in prosi za nasvet. Kogovškova je dejala, da nevladne organizacije same takšnega svetovanja ne bi zmogle izvajati.
O tem se je na sestanku s predstavniki izbrisanih in nevladnimi organizacijami na začetku tega tedna že pogovarjala ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal. Ministrstvo je v sredo pojasnilo, da trenutno pripravljajo informativno brošuro, ki bo na pregleden način pojasnila zakonske možnosti, že pred časom pa so na ministrstvu napovedali, da bo za informacije odprta tudi posebna telefonska številka. Ministrica je že imela sestanek z veleposlaniki nekdanjih republik, izvedeno bo izobraževanje konzularnih predstavnikov v Sloveniji, posebno izobraževanje pa bo namenjeno tudi uslužbencem upravnih enot, ki bodo reševale prošnje. MNZ se dogovarja tudi z ministrstvom za zunanje zadeve o tem, kako obveščati javnost v nekdanjih republikah.
Odgovorni za izbris
Na srečanju z izbrisanimi se je Katarina Kresal opravičila izbrisanim v imenu MNZ in njegovih uslužbencev. Pred tem se je izbrisanim že opravičil tudi predsednik državnega zbora Pavel Gantar.
"Takšno opravičilo je lepo in hvalevredno," je komentiral Beširević. "Vendar bolj kot to pričakujemo opravičilo krivcev za izbris," je nadaljeval. Beširević je pri tem - kot že večkrat doslej - med drugim izpostavil krivdo nekdanjega ministra za notranje zadeve Igorja Bavčarja ter nekdanjega direktorja direktorata za upravno-pravne notranje zadeve Slavka Debelaka. Bavčar doslej na vrsto novinarskih vprašanj o izbrisu ni odgovarjal, lani je zgolj sporočil, da je "v zvezi z reševanjem statusa 'izbrisanih' treba upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS", kar je v javnosti obveljalo kot posredno priznanje izbrisa. Debelak, ki je 26. februarja 1992 operativno vodil izbris, pa je za naš časopis pred časom že povedal, da obžaluje, da leta 1991 "ni bil sprejet amandma (k zakonu o tujcih, op. p.) poslanke Metke Mencin, ki bi problem 'izbrisanih' enostavno obšel". Mencinova je tedaj predlagala, da bi državljani drugih republik, ki ne bi vložili zahteve za državljanstvo Republike Slovenije, imajo pa v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ali so v njej zaposleni, dobili dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, kot je to veljalo za vse druge tujce, ki niso imeli jugoslovanskega porekla. Državni zbor je tedaj ta amandma zavestno zavrnil. Ob tem velja spomniti, da je bilo po podatkih, ki jih je pridobil Matevž Krivic, med izbrisanimi tudi več tisoč takšnih, ki so pred tem vlogo za državljanstvo celo vložili, vendar je bila zavrnjena ali do izbrisa sploh ni bila rešena.
