Iz zgodovine je nemogoče izbrskati originalen rojstni list tega fenomena, toda mnogi zastavoslovci delijo mnenje, da so današnji plapolajoči kosi blaga potomci nekakšnih lesenih izrezkov, ki so jih zavoljo izraza pripadnosti posamezni skupini že pred približno 5000 leti na drogove ali palice pritrjevali na Kitajskem, kmalu zatem pa jih je najti tudi v staroegipčanski kulturi. Znotraj antičnih okvirov je rabo zastave od starih Grkov prevzela rimska vojska; pehota se je v boj podala z okrašenimi lesenimi drogovi, konjenica pa je znakovne signale risala na "vexillum", prvo zastavo iz tkanine, kar je sprožilo tradicijo zrcaljenja skupinske zavesti skozi blagovne odrezke.

Nekaj stoletij kasneje srednji vek razširi uporabo tekstilnih rut, saj te lajšajo signalizacijo med vojskovanjem; zaradi vse večjih razdalj, ki jih je omogočal napredek v bojevanju, so vojščaki potrebovali tudi opaznejši simbol prepoznavnosti, ki jo je dotlej zagotavljal precej manjši grb. Celotna zgodovina teh "simbolnih fresk" se je tako razpletla ob vprašanju reflektiranja enotnosti ter izražanja pripadnosti skupini. Nekatere zastave, oblikovane v srednjem veku, so v rabi še danes, med njimi pa je najstarejša danska rdeče-bela tkanina.

Državne zastave ne spajajo naključno izbranih barvnih nians, na katere bi lepile poljubne poživljajoče sličice, temveč za domovinskimi zavesami čepijo zgodbe, postrgane iz zgodovine neke kulture; zastave so tako sponke preteklosti in sedanjosti. Nekatera plapolajoča znamenja, kot je denimo britansko, odsevajo spremembe v sestavi državnega ozemlja, druga, kakršna je zastava Združenih držav Amerike, črpajo iz regionalne lojalnosti. Na ducate dežel skozi simbolne slike odraža pomen poljedelstva, kanadski motiv javorjevega lista recimo pa se naslanja na znamenito floro. Iz togih heraldičnih pravil, ki so slonela zgolj na šestih barvah, se je Evropa začela izvijati po prvi, še intenzivneje pa po drugi svetovni vojni, ko se je njeno ozemlje razcepilo na večje število držav. Ob kopičenju novih zastav so se zaradi izogibanja prekomernim medsebojnim podobnostim začeli vrivati novi barvni toni, kot denimo oranžen v trobojnici Irske.

"V obdobju vizualne kulture so zastave seveda pomembni predmeti razločevanja, zamejevanja in distance. So neke vrste totemi, s katerimi sodobna politika vizualno vzdržuje meje z drugimi skupnostmi," dodaja Vidmar Horvatova. Sicer pa je pri reproduciranju zastav dovoljeno desetodstotno odstopanje med posameznimi odtenki, saj je pri tiskanju na blagu povečini težko doseči popolno barvno ujemanje.

Slovenska zastava žal ni sledila željam po prepoznavnosti, saj se je ujela v belo-modro-rdečo kombinacijo, ki se sicer naslanja na barvno sestavo grba nekdanje kranjske dežele, a hkrati preslikuje lestvico odtenkov, značilnih za simbole nekaterih drugih slovanskih narodov, zato le bledo zastopa našo državo. Zaradi neizvirnosti je slovenski trikolorni kolaž na javnih prireditvah že večkrat izpodrinila slovaška zastava; enega takšnih sramotilnih udarcev so osem let nazaj naši zastavi zadali organizatorji plavalnega evropskega prvenstva v Berlinu, ko so podelitev bronaste medalje Alenki Kejžar pospremili s slovaškim državnim simbolom.

Brez zastav bi bil tudi nogometni svet oropan nacionalnih časti in predvsem pomembnega navijaškega pripomočka. "Zastava nogomet, ko se soočijo nacionalne reprezentance, prestavi v areno merjenja moči nacij," meni dr. Vidmarjeva. Zaradi vizualnih atributov in praktičnih lastnosti so izmed vseh nacionalnih simbolov zastave najbolj primerne za izražanje pripadnosti na množičnih dogodkih, kakršen je tudi nogometna tekma; težko si je namreč predstavljati, da bi nogometaši med prepevanjem himne zrli v lastne potne liste ali navijači zadetek proslavili z mahanjem evrskih bankovcev. Barvne kombinacije zastav pogosto krasijo tudi nogometne drese; tega nepisanega pravila se bo od leta 2012 naprej oklepala tudi naša reprezentančna sestava, ki se bo tako po igrišču podila v belo-modro-rdeči opravi. Znotraj nogometnega spektakla pa zastava ne ostaja zgolj potiskana pravokotna tkanina, temveč se reproducira tudi na majice, kape in šale, kar s pridom izkoriščajo trgovci, ki so nacionalne emocije pretopili v blago. "Prav s komercializacijo zastave kot nacionalnega simbola je znotraj nogometa sociološko zanimivo opazovati, kako raztegljivi so okviri nacionalnega ponosa, ki se ga v običajnem nacionalističnem diskurzu obravnava kot svetega," še pravi dr. Ksenija Vidmar Horvat.