Če se že sprijaznimo z apologijo vse redkeje uporabljene in marsikje popolnoma odpravljene sankcije, pa je težko razumeti Primorčevo samoumevno zagovarjanje zunajsodnih pobojev. V strogi shemi klasičnega filozofskega koncepta bi najbrž težko našli konstrukcijo, kjer bi bilo mogoče opravičevati uboj nekoga, za katerega se nekomu drugemu zdi, da zasluži tako kazen, in jo zato brez sodnega postopka tudi izvrši.

A z nastopom v Ljubljani, kjer je predstavil že prej v tujini objavljena stališča, je šel Primorac še dlje. Naslov njegovega predavanja je bil "Nedotakljivost civilnih oseb v vojni". Naslov bi marsikoga lahko zavedel, da gre za sistem nekakšnih dodatnih varovalk, ki bi preprečevale premnoge smrti v vojno nevpletenih, povsem nedolžnih žrtev. Tudi uvodno besedilo na vabilu Mirovnega inštituta govori temu v prid, saj nam ponazori razmerje žrtev vojn v začetku in ob koncu dvajsetega stoletja. Sprva je umrla ena civilna oseba na osem vojakov, v sedanjem času pa umre osem civilnih žrtev na enega vojaka.

A filozofove besede so krenile v povsem drugačno smer. Primorac je za izhodišče vzel teorijo Michaela Walzerja, po kateri je mogoče napade na civilne osebe upravičiti z izrednimi okoliščinami. Te okoliščine je treba skrbno pretehtati in šele ko so nedvomno izpolnjene, je mogoče civilnemu prebivalstvu odreči nedotakljivost. Walzer govori o strahu in nevarnosti, ki presegata, kar je običajno. Za skrajne razmere (supreme emergency) pa velja, če obstajata grozeča neposredna nevarnost in njena posebna narava. Po Walzerju sta taka primera, s katerima ima sicer precej težav pri presoji, angleško bombardiranje Berlina že proti koncu vojne in atomska bomba Američanov na Hirošimo.

Primorac pravi, da je njegova inačica Walzerjeve teorije strožja. Medtem ko Walzerju za ubijanje nedolžnih civilistov zadošča grožnja "materialnega uničenja" (material disaster), on postavlja kot pogoj grožnjo moralne katastrofe.

Kako presoditi moralno katastrofo? Je to v resnici strožji postopek ali je skozi "moralno paniko" še prej mogoče priti do opravičila za napade na civilno prebivalstvo? Primorac je v diskusiji, ki je sledila predavanju, priznal, da težko opredeli kakšen dogodek v zgodovini, ki bi pričal o moralni katastrofi in upravičeval ubijanje civilistov. A to še ne pomeni, da ga morda ne bo. Na vprašanje, ali v takem primeru opravičuje tudi tako imenovano etnično čiščenje, je odgovoril pritrdilno.

Walzer in Primorac sta si zelo podobna. Pod nekakšno krinko zaščite civilnega prebivalstva v resnici iščeta razloge za izjeme in jih tudi najdeta. Tovrstnih poskusov spodkopavanja temeljnih načel civilizacije je zlasti v Ameriki zadnje čase kar dovolj. Sem spada zagovor mučenja, kamor so se vključili bivši zagovorniki človekovih pravic (npr. Dershowitz), ali zagovarjanje poboja družin teroristov. Ni treba posebej poudarjati, kako dobrodošli so vrhunski znanstveniki, tudi družboslovci, militantnim režimom, ko jim pomagajo iskati filozofske, moralne ali pravne utemeljitve agresije in pobojev nedolžnega prebivalstva.

Če sem zapisal, da gre po Primorcu za "lahkotnost ubijanja", je treba to trditev prav razumeti. Množica generalov se z dosti večjo lahkotnostjo odloči za vojno in vse oblike kolateralne škode. A beseda pomembnega znanstvenika, ki najde opravičilo za etnično čiščenje, je začetek tlakovanja poti, po kateri zdrvijo kolone tankov in za sabo puščajo trupla brez izbiranja. Politik se ne bo ukvarjal z odtenki varoval, ki Primorcu in podobnim (še) preprečujejo poboje civilistov. Videl bo le končni rezultat njihovih študij, ki se glasi: "Tudi civiliste, ženske, otroke je dovoljeno pobijati."

Teorije, o kakršnih govorim, so danes v svetu odmevne. To pomeni tudi, da marsikdo ugovarja predstavljenim idejam. Walzer in Primorac nista izjemi. Oba sta doživela (po moji presoji) več kot utemeljeno kritiko številnih filozofov, ki menijo drugače. In oba sta deležna tudi časti. Michael Walzer je zaslužni profesor, ki je leta 2008 dobil nizozemsko prestižno nagrado za etiko. (Naj spomnimo ob tem na zasuk vrednot oziroma etike: nizozemska vlada je padla zaradi sramotnega in strahopetnega vedenja nizozemskih vojakov, ki bi morali braniti Srebrenico; ko se je vlada zamenjala, je naslednja politična opcija taiste vojake odlikovala za pogum). Igor Primorac pa je po študiju v Beogradu, kjer je doktoriral, v osemdesetih letih šel v Izrael. Prav tako je zaslužni profesor, stalni gostujoči profesor v Zagrebu, sicer pa zdaj živeč v Avstraliji kot profesor v Canberri.

Nič ni narobe, če Mirovni inštitut povabi Igorja Primorca in podobne predavat Slovencem. Zelo narobe pa se mi zdi naslednje. Mirovni inštitut je ustanova, ki se je vselej izkazala s posluhom za prikrajšane in s kritiko oblasti in vseh vrst njenih zlorab. Če bo inštitut molčal ob idejah, ki smo jih slišali od Primorca, in ga zgolj predstavljal kot dragega kolega in prijatelja, si po mojem mnenju ustvarja velik madež na svojem imenu.

Bi bilo to podobno temu, o čemer v isti hiši govori Vlasta Jalušič? Zlu nemišljenja?