Žirija Delove nagrade kresnik je v finalni izbor za najboljši roman leta uvrstila dela Opazovalec Evalda Flisarja, Svinjske nogice Tadeja Goloba, Zrele reči Lojzeta Kovačiča, Lahko Andreja E. Skubica in Ljubezen v zraku Janija Virka.

Kot je na novinarski konferenci konec maja dejal predsednik žirije Miran Hladnik, je izbor verodostojen ne le zaradi tega, ker ni pretirano razdelil žirantov, povedne so tudi reference nominirancev, saj sta med njimi kar dva, ki sta že prejela kresnika. Eden od njiju, Lojze Kovačič, je kresnika prejel kar dvakrat, leta 1991 in 2004, Andrej E. Skubic pa je nagrado prejel leta 2000. Dva se lahko pohvalita z vrsto nominacij, pri čemer jih je največ, kar pet, prejel Evald Flisar. Ker pa je naloga kresnika, da odkriva tudi še "nepopisane pisateljske osebnosti", je med nominiranci tokrat prvič Tadej Golob.

Prelet letošnjih nominirancev priča, da so se v svojih romanih soočali z raznoliki vsebinami, skozi katere je težko povleči rdečo nit.

Golobov leposlovni prvenec Svinjske nogice je zgodba o kvaziumetniku z dna družbene lestvice, ki si ustvari družino ter se z njo preseli v polkletno kotlovnico. Golob v knjigi, mestoma z dogodki na meji fantastičnega, preizprašuje vsakdanjost glavnega junaka, ki mu zaradi nove življenjske situacije umetnikovanje ne gre najbolje od rok. Nekatere dogodke je črpal iz resničnega življenja. "S to knjigo hočem povedati, da se ti mora kaj zgoditi, če hočeš kaj napisati. Samo raziskovanje svoje notranjosti je včasih premalo," je na nedavnem pogovoru z nominiranci dejal Golob, ki ima poleg literature še eno strast - alpinizem. Na vprašanje, zakaj je kar nekaj alpinistom zelo blizu tudi literatura, je odgovoril, da kot alpinist pogosto razmišlja o minljivosti, ki je tudi pogosta leposlovna tema.

Za Skubičev romaneskni diptih Lahko, v katerem sta zajeti usodi dveh različnih žensk, obe sta značajsko povezani z Agato Schwarzkobler, je po besedah pisca spremne besede Mateja Bogataja značilno dvoje: na eni strani govori o nečem "skrivnostno ženskem", nekem ženskem iracionalizmu, ki je v prvem primeru agresiven, v drugem čudežno privlačen, po drugi strani pa so v romanu vseprisotni banalni mediji.

Idejo za roman Lahko je Skubic dobil ob dveh resničnih zgodbah, ki so ju mediji popisovali leta 2006. Pritegnila ga je tako manj znana zgodba o 12-letnici, ki je s pomočjo 21-letnega fanta ubila starše in bratca, kot tudi zgodba o Strojanovih. Skubica je vznemirila medijska reakcija na dogodek, hladnega pa ga niso pustili niti odzivi na spletnih forumih. Zgodbi sta se, kot je dejal, "v neki fazi poklopili" z mitom o Agati Schwarzkobler - mitom o prvinski sili, ki ruši vse tabuje.

Flisar je eden najbolj znanih slovenskih proznih avtorjev, vendar po mnenju Lucije Stepančič, ki je k romanu napisala spremno besedo, tudi hkrati najbolj napačno razumljen. Po Čarovnikovem vajencu, s katerim je Flisar zaslovel, se je njegova pisava spremenila, njegovo obzorje razširilo. Po oceni Stepančičeve je izredno vitalen avtor, za katerega se "premalo ve, kako fabulira, kako bralca potegne v tekst". Dokaz temu je prav Opazovalec. Tudi v njem je, tako kot v drugih Flisarjevih romanih, glavni junak iskalec. Opazovalec je roman o komunikaciji, o kateri lahko, kot se je odločil pisatelj, največ pove New York.

Študent Simon se v New Yorku znajde po tem, ko izve, da ga čaka samo še dobro leto življenja. V tem omejenem času hoče doživeti vse zgodbe, ki jih je prebral ali videl na platnu, vsa mentalna ali fizična stanja, ki jih človek lahko doživi.

V svojem zadnjem romanu Zrele reči Lojze Kovačič zaključuje lastne boje z življenjem, literarnim in poklicnim ustvarjanjem, ljubezenskimi in družinskimi nevarnimi razmerji ter poravnava račune s Slovenci in slovenstvom.

Če sta bila glavna prostora otroštva in odraščanja predvsem Basel in odročna dolenjska Cegelnica, se tkivo tega romana razrašča v Ljubljani, njenih predmestjih ter bližnji okolici. Kot so zapisali pri Študentski založbi, ki je knjigo posthumno izdala, Kovačič tokrat bolj zgoščeno, vznemirljivo, sočno, iskrivo in živo, a brez starčevskega tarnanja, popisuje svoje poglavitne življenjske postaje, ki, kot se strinjajo bralci, na več točkah postanejo univerzalne.

Na eno, a pomembno postajo se v svojem romanu Ljubezen v zraku osredotoča tudi Jani Virk. Njegov protagonist je ločenec srednjih let, samohranilec, učitelj glasbe, pristaš Santane in Marqueza, ujetnik svoje lastne razdvojenosti in v tej dvojnosti na usoden način utemeljen, ki mu edino neuničljivo sonce predstavlja hčerka Ula. Njegovi poskusi uresničevanja ljubezni, opotekanja od ene telesne združitve z žensko do druge, ki ga v zaključku pripeljejo v mehiško Tequilo, se izkazujejo za nekaj negotovega, izmuzljivega, tako kot ljubezen, ki je v zraku, kot slutnja, napoved, so zapisali pri Študentski založbi. Virk je na pogovoru z nominiranci dejal, da sodi med avtorje, ki ves čas pišejo isto zgodbo. S svojim zadnjim romanom je med drugim dokazal, da je v sodobnem času še vedno mogoče napisati pravo ljubezensko zgodbo.