Oblastna paranoja pred nenadzorovano kinematografijo

Pomanjkanje strategije na državni ravni, oblastna paranoja pred urejeno, avtonomno, politično nenadzorovano nacionalno kinematografijo in popolna odsotnost nujne velikopoteznosti v prid umetnosti - to so trije botri ponesrečenega zakona. Pod njim se filmska produkcija spreminja v mešanico sejmarske dejavnosti in beračenja, a z vnaprejšnjim odvzemom siceršnjega dostojanstva pri slednjem. Zakon je logična posledica stanja duha v deželi, kjer se oblastniki navijaško opredeljujejo med govejimi vižami in Laibachi. Umetnost pa se seveda dogaja drugje. Filmska umetnost, ki terja občutek za čustvo in misel, za prostor in čas, za gibanje in mirovanje, za svetlobo in temo, za zvok in tišino, za približan obraz in postavo v daljavi, še toliko bolj.

Moč filmske misli že v izhodišču ni v domeni oblasti, a tudi za umetniško potenco je težje tam, kjer jo zavira impotenca vladajočih. Oblast nam z zakonom v obstoječi obliki sporoča, da ji ni mar za slovensko kinematografijo. Zakon filma namreč ne priznava kot samostojnega medija, negira ga kot samostojno panogo, enakovredno književnosti, gledališču in drugim. To nerazumevanje filma kot samostojne in samosvoje umetnosti je uglašeno s še eno oblastno sramoto - s ponižujočo proračunsko neenakopravnostjo filma v primerjavi z drugimi umetnostmi na Slovenskem. In to proračunsko podhranjenost slovenske kinematografije je trenutna oblast v zadnjem času še povečala. Neodgovorna zakonska zahteva po iskanju nadomestne podpore slovenskim filmom na slovenskih televizijah filmu odreka avtonomnost, s tem pa, kako štorasto, avtonomnost jemlje tudi televizijam. Že bežen pogled v klavrne novodobne dosežke igranih vsebin slovenskih televizij pove, da vizij, snovanj in sanj filmskih avtorjev nikakor ne kaže prepuščati inerciji televizijskih birokratov. Porivanje nacionalne kinematografije v koprodukcijski zverinjak je podobna mešetarska zgodba, ki bo slovenski filmski (ne)industriji vedno odnesla več, kot prinesla. Najprej pa bo oblast morala spoznati, da je film lahko bistveno več kot štacunarstvo.

Snovalci nove zakonodaje zaenkrat še vedno veselo trobijo v oblastne vuvuzele in skušajo preglasiti vzdihljaje ter klice avtorjev in drugih filmarjev. In zdaj so menda užaljeni, ker iz filmskih vrst prihajajo pozivi, naj brenčanje novega zakona vendarle ustavijo parlamentarni glasovi. Oh, ta užaljenost, luksuz, ki si ga lahko privošči močnejši, ko ostane brez argumentov. Zakon je namreč le nadgradnja klav(r)nice slovenske kinematografije, ki je svetlobna leta stran od prav(lj)ice slovenske kinematografije. Pot do slednje pelje le čez celostno zaobjetje problema v prid slovenskega filma. Do preprostega, kratkega in nedvoumnega krovnega zakona o kinematografiji pa lahko pripelje le dobronamerno sodelovanje kulturnega, finančnega in mentalnega resorja.