Zgodba se je začela leta 1991, ko je tedanji minister za kulturo dr. Andrej Capuder likvidiral državno produkcijsko hišo Viba film. V isti sapi je govoril, da je to samo prvi korak na poti v novo, programsko in ne več institucionalno financiranje kulture. Napoved se kajpak ni uresničila. Večina kulturnih korpusov se je še bolj utaborila v svojih inštitucijah, film pa je šel na cesto. Tedanja kulturna politika bi ga na cesti tudi pustila, če ne bi filmski ustvarjalci leta 1994 sami napisali prvega zakona o ustanovitvi filmskega sklada, ki ga je kot poslanski zakon in navkljub aktivnemu nasprotovanju ministrstva za kulturo skozi parlamentarno proceduro uspešno vodil Zmago Jelinčič. V uvodnem besedilu najaktualnejšega zakonskega predloga je kljub opozorilom stroke še vedno zapisana zgodovinska laž, da je "Filmski sklad leta 1994 po vzoru Danske ustanovilo ministrstvo". Ne samo zakon, še vzorno Dansko so si pripeli v svojo gumbnico! Je pa res, da so na pristojnem ministrstvu v zadnjem desetletju tako rekoč iz roda v rod malodane vsi ministri pisali nov zakon o filmu (R. Šeligo, A. Rihter, V. Simoniti, M. Širca). Bojim se, da je resno mislil samo pokojni Rudi Šeligo. Njegov predlog je nedvoumno zapisal dodatne zunajproračunske vire. Po padcu Bajukove vlade so jih nemudoma poščipali. Proti pogumni Šeligovi verziji zakona je žal glasovala tudi tedanja poslanka LDS Majda Širca (ki ji sicer ne smemo pozabiti zaslug pri izgradnji novega studia Viba film in nedavnem povečanju sredstev AV sklada). Vsi zakonski osnutki in predlogi so bili po svoji politični naravi slamnate pletenice obljub na eni in upanja na drugi strani. Na ministrstvu za kulturo jo spretno in zamudno pletejo iz mandata v mandat. Spremeni pa se nič. Vsaj ne na bolje. Tudi najnovejši predlog ima z berljivo gotovostjo zapisanih samo nekaj novih ovir za filmske producente.
Sistemsko bistvo filmskega problema v resnici ne tiči toliko v neurejeni zakonodaji, kot bi nas radi prepričali. Bolj akutno je pomanjkanje politične volje oziroma moči. Ne zatiskajmo si oči: slovenska kulturna politika piše nacionalne programe, ki so bolj politično leposlovje kot kaj drugega, v praksi pa mora vsak minister v prvi vrsti nahraniti svete krave, s skromnim ostankom pa ima težave, kajti okrog njih se gnetejo neprijetni in neolikani reveži (neodvisneži, filmarji...) Prav nič ne pomaga, da poskuša biti slovenski film produkcijsko napreden po vzoru evropskih kinematografij (projektno financiranje, koprodukcije), v konzervativnem kontekstu slovenske kulturne in finančne politike prav zato potegne še bolj kratko. To "kratko" pa je recesija stanjšala na minimum. Nedavni katastrofalno zamujeni razpis Filmskega sklada za letošnji (!) program se z megalomanskim in zapletenim besedilom vrti okrog niza praktično neuresničljivih nizkoproračunskih idej.
Če me ne bi bilo sram, bi predlagal, da znova sami napišemo zakon, tokrat takšnega, ki bi slovenski film vrnil v varno zavetje spoštljivega in nedotakljivega kulturnega hrama s pripadajočo kolonijo zaposlenih, sindikatov, pogajalcev... Z letnim proračunom ene slovenske operne hiše bi bila slovenska kinematografija na konju in ne v permanentni krizi, s katero utrujamo medije, dolgočasimo bralce in nehote dajemo vtis nikoli zadovoljnih porabnikov davkoplačevalskega denarja.