Kaj se dogaja zunaj, nismo vedeli - po pravici povedano, nas niti ni zanimalo. Tej prečiščeni logiki je sledila tudi TV Ljubljana, ki nas je na trenutke provocirala z izbranimi videoposnetki, vse druge ažurne video informacije pa so bile odvisne od tega, ali je vaša sobna antena lovila program TV Koper - Capodistria ali ne. Od gospoda s košatimi brki in živopisne nemške revije Bravo je bilo odvisno naše vedenje o osrednjih tokovih popularne glasbe. Tu je bila še nedeljska lestvica na radiu Ö3 - to pa je bilo tudi bolj ali manj vse. V tem televizijskem glasbenem mrtvilu (podobnem današnjemu!) se je okoli novega leta dogajal Tommy's Pop Show, ki ni bil v ničemer sporen, saj ga je vodil zgleden družinski mož in oče Thomas Gottschalk. Vse lepo in prav, dokler se ni leta 1984 zgodil Billy Idol. Med množico koleričnih grimas med playback izvedbo Flesh For Fantasy je v trenutku, ko je snemalec pod odrom kamero usmeril v "close up" njegovega obraza, pljunil v roko in si vsebino razmazal po obrazu, da bi trenutek za tem legel na trebuh in z grotesknimi gibi občeval z odrom. Če je režiser prvo ekshibicijo še prenesel, je pri drugi pogled preusmeril na najbolj oddaljeno kamero v dvorani. In tako je Billy Idol nehote prišel v naš izobraževalni program. Varuhi javne primernosti so bili zgroženi. Pri prvi razredni uri, kot tudi pri predmetu "družbenomoralna vzgoja", smo bili opozorjeni o pohujšljivosti njegovega početja. Učinek je bil seveda diametralen. Njegova skuštrana peroksidna frizura je postala hit, bedži z njegovim portretom obvezen repertoar na teens in yumco pajacih, do tistega trenutka pod kupom prahu pozabljeni primerki aktualnega albuma Rebel Yell so bili v kranjski Elektrotehni razgrabljeni v enem popoldnevu. Še pred dnevi je Billy Idol sodil v isto skupino kot Boy George, King, Pete Burns, sedaj je postal simbol najstniške neprilagojenosti, simbol kvarnega seksa in roc'n'rolla, skratka vsega, pred čimer so nas hoteli obvarovati šolski sistem in samooklicani varuhi javne morale. Četudi samovšečni pozer je bil za nas punker, sicer poln protislovij, a vseeno punker.

V času "uporniškega krika" je bil punk že globoko v undergroundu, celo tako, da je publicist Dave Rimmer leta 1985 brez posledic izdal knjigo z naslovom Kot da se punk nikoli ni zgodil - Culture Club in novi pop. V tej študiji se je naslonil na generacijo glasbenikov, ki je zorela v času punka, absorbirala punkovske metode in lekcije, vendar "spregledala" njegove ideale, pravzaprav jih niti ni (več) potrebovala. Četudi avtor secira izključno otoško sceno, saj mu je poet Generacije X pobegnil v New York (1981), je s tem najlepše povzel kasnejšo (!) kariero Billyja Idola. "Sam sicer nočem živeti kot izobčenec, vendar tudi ne želim, da bi me visoka družba ujela in me razkazovala kot okrasnega ptiča," je izjavil po objavi plošče Rebel Yell. V tem intimnem kompromisu je sebe na zunaj predstavil kot predmet množičnega oboževanja in tako postal eden izmed vidnih spomenikov popkulture osemdesetih let. Zato ne preseneča, da se je njegova vrnitev po debaklu z albumom Cyberpunk (1993) začela prav s filmom, v katerem igra samega sebe v času, ki ga je zaznamoval (The Wedding Singer) - je namreč nezakonski sin osemdesetih, ki je ohranil mclarnovski smisel za provokacijo, vse drugo - tudi glasbo - pa prilagodil aktualnim MTV-jevskim trendom. Ko je v Queensu srečal še atraktivnega kitarista s sorodnimi umetniškimi razmišljanji Steva Stevensa, se je začela pisati zgodovina. Scene nista presenetila samo z lepljenko dotlej nekompatibilnih žanrov, temveč tudi izključujočim imidžem - na eni strani blond punker v usnjeni galanteriji, na drugi glamovsko odeti kitarist s flourescenčno kitaro, ki spominja na nekoga, ki je ravnokar padel na avdiciji pri skupini Sweet ali Slade. Vendar, televizija je to imela rada. Potrebovala je takšne modele - zlobne fante pogubne privlačnosti. Prve tri male plošče (Hot In the City, White Wedding, Dancing With Myself) so bile dovolj, da ju je spoznala Amerika, Rebel Yell (uporniški krik) se je razlegel preko Atlantika, nazaj na Otok in celinsko Evropo. Vrnil se je v trendsetersko oddajo Top of the Pops (Generation X je bila prva punk skupina, ki je nastopila v tej oddaji), nedolgo zatem je sledilo tudi vabilo nemške ZDF. Disko (plesna) glasba za vse tiste, ki so tripali na dober hard rock.

Charmed Life (1990) je Billyja pripeljal v Los Angeles, kjer se je njegova pot počasi obrnila navzdol. Bolj kot prihodnost ga je zanimala preteklost. Nekaj filmskih prebliskov (The Doors), razbitih motorjev, dve predoziranji, odjavna špica Hitrosti je bilo bolj ali manj vse, s čimer je ohranjal svoj nevarni status. Izginil je iz učnih programov, saj je dobil veliko posnemovalcev, ki so v mainstreamu s svojim neprilagojenim početjem šli še dlje. Preprosto ni bilo človeka, ki bi "ujel njegov padec". Dokler se ni leta 2001 vrnil izgubljeni sin Steve Stevens (razšla sta se leta 1988). "Ne pozabite name" je na Greatest Hits sporočil s priredbo Simple Minds, se vrnil na odre (VH1 Storytellers) in v studio (Devil's Playground). V mestih, kjer se je ustavil, je znova postalo vroče…