Regijo pa zaznamuje tudi bližina Afganistana, ki je eno ključnih območij, kjer poteka globalna vojna proti terorizmu. Oboje je skozi regijo v začetku tega tisočletja poslalo potresne šoke, ki so začeli spreminjati dotlej dokaj dolgočasno geopolitično podobo regije. Stanje lahko primerjamo z obdobjem t.i. "velike igre" med britanskim in ruskim imperijem koncem devetnajstega stoletja. Tudi zdaj se je regija znašla v središču pozornosti velikih sil, kot so ZDA, Rusija, Kitajska in Indija.
Komunistične elite
Za Srednjo Azijo kot ruski geopolitični koncept, ki se je uveljavil tudi globalno, bi lahko trdili, da jo je razpad Sovjetske zveze presenetil. Kljub naravnemu bogastvu tako ostaja ekonomsko povsem nerazvita. Posledično so se na oblasti v vseh novonastalih državah ohranile bivše komunistične elite, kar je v teh državah preprečilo družbeno-ekonomsko tranzicijo, kot je bil to primer v drugih državah t.i. bivšega realsocialističnega bloka. Sicer smo videli zelo omejene, kozmetične demokratične spremembe, ki pa niso spremenile temeljnih družbenih odnosov v teh državah. Nasprotno, Turkmenistan z Nijazovom in Uzbekistan s Karimovom sta postala čistokrvni diktaturi, za kateri je značilno surovo obračunavanje z vsakršno opozicijo. Malce milejši je režim v Tadžikistanu, ranjenemu zaradi državljanske vojne, medtem ko je bila Kirgizija svojevrsten otok stabilnosti in relativne demokratičnosti v regiji. Tedanji predsednik Akajev je s spretnostjo vrvohodca krmaril med vse bolj agresivnimi interesi velesil in razdvojenimi ter pogosto medsebojno sovražnimi klani in etničnimi skupinami. Sledil je, recimo temu, sovjetski politični praksi, ki je s taktiko korenčka in palice ohranjala status quo. Kot pripadnik bivše komunistične elite je razumel globino medetničnih razhajanj in krhkost teh odnosov ter se zavedal, tudi na podlagi izkušenj iz spopadov med Uzbeki in Kirgizi v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, v kakšen kaos lahko zdrsneta država in regija. Zavedal se je nevarnosti, ki jo predstavlja Ferganska dolina, ena izmed regij na območju bivše Sovjetske zveze, kjer je Stalin skladno s politiko deli in vladaj izvajal nevarne etnične eksperimente. Fergansko dolino je tako ne glede na etnične meje razdelil med tri srednjeazijske republike Kirgizijo, Uzbekistan in Tadžikistan. Izoblikovalo se je kronično nestabilno območje, ki je ob razpadu sovjetskega imperija kar klicalo k nasilju. Akajevu je do odhoda z oblasti bolj ali manj uspelo preprečiti prelivanje krvi.
Razmere v regiji sta zaostrila krepitev islamskega radikalizma in začetek ameriško-britanske intervencije v Afganistanu leta 2001. Kirgizija je postala ključna logistična baza za zavezniško delovanje, kar je povečalo vpletanje velikih sil v razmere v regiji. Čeprav je sprva kazalo, da obstaja realna možnost sodelovanja med velikimi silami, pa so se odnosi med ZDA in Rusijo z demokratičnimi revolucijami na prostoru bivše SZ, vključno s Kirgizijo, zaostrili. K še večjemu tekmovanju med velikimi silami v Srednji Aziji je prispevalo globalno povečevanje porabe energentov, saj so velesile v njej videle rešitev za lastne energetske potrebe. Paradoksalno je prav Kirgizija - zaradi interesov tako Rusije kot ZDA in pa milejše narave vladavine - postala ključno prizorišče merjenja moči. Razmere so se še poslabšale, ko so arhitekti demokratičnih revolucij ocenili, da je Kirgizija za razliko od brutalnih režimov Karimova ali Nijazova najprimernejša kandidatka za demokratične spremembe. Tako se je zgodila kirgiška demokratična revolucija, pri kateri pa so njeni arhitekti pozabili na občutljivo ravnovesje med klani in etničnimi skupinami. Nova oblast pod vodstvom Bakijeva ni izpolnila obljub o demokratičnih spremembah, ji je pa uspelo koncentrirati politično in ekonomsko moč v ozkem krogu predsednikovih sorodnikov z juga Kirgizije. Pri utrjevanju svoje oblasti in bogatenju so izkoriščali konfliktne interese velikih sil. V tem pogledu je nazorna zgodba, ko je Rusija v zameno za denarno pomoč od oblasti v Biškeku zahtevala umik ameriškega oporišča Manas. Bakijev je zahtevo formalno izpolnil s sklepom parlamenta o umiku ameriškega oporišča, hkrati pa z ZDA sklenil nov dogovor, ki je ZDA omogočal, da so ostale prisotne v Kirgiziji, in od obeh velesil pridobljena sredstva zlorabil za zasebne potrebe. Da si je s tem vladajoči režim v Biškeku pridobil močne nasprotnike v regiji in zunaj nje, ni treba posebej poudarjati.
Oblast zvestih ljudi
Kot že rečeno, je Bakijev svojo oblast gradil predvsem na novačenju sebi zvestih ljudi iz sicer etnično mešanega mesta Oš, kjer prav te dni poteka najhujše nasilje. Oblasti ni gradil na iskanju sprejemljivega ravnovesja, kar je bila njegova ključna notranjepolitična napaka. Ni je bil pripravljen deliti z drugimi klani in etničnimi skupinami v državi, kar je sicer model vladanja tudi v najbolj avtoritarnih srednjeazijskih državah. Zato ni nenavadno, da so se porodila vrenja, delno vzpodbujena iz tujine, delno zaradi socialnih in etničnih razlik, ki so privedla do strmoglavljenja Bakijeva in oblikovanja začasne vlade pod vodstvom Roze Otunbajeve. Pri tem je z vidika nedavnih nemirov pomembno, da je uzbeška manjšina podprla prehodno vlado in s tem zajezila privržence Bakijeva, ki večinsko živijo na etnično mešanih območjih. Zato gre vsaj del vzrokov za prelivanje krvi iskati tudi v nedavnem prevratu oziroma maščevanju podpornikov bivšega predsednika uzbeški manjšini. Vendar bi bilo naivno trditi, da je to edini vzrok. Pri vzrokih ne moremo mimo tekme med obema etničnima skupinama za nadzor nad naravnimi viri, predvsem vodo in obdelovalnimi površinami, ki so zaradi tamkajšnjih podnebnih razmer življenjskega pomena za obe etnični skupini. In kdor nadzira te vire, ima dejansko oblast in moč. Zato je povsem utemeljeno sklepati, da so gospodarska kriza, vse večja revščina in nedavni prevrat privedli do stanja, ko so se nekateri aktualni nosilci lokalne moči počutili ogrožene in so zato, da bi obranili svoje položaje in privilegije, prispevali k nasilju ali celo sprožili nedavne krvave nemire.
In vendar, ko govorimo o Kirgiziji in regiji, ne moremo mimo vpliva zunanjih akterjev. Te lahko razdelimo na dve skupini. Prva so sosednje države, med katerimi izstopata Uzbekistan in Tadžikistan, s katerimi ima Kirgizija kar nekaj odprtih mejnih vprašanj, ki pa jih v zadnjem času vse bolj izpodriva vprašanje dostopa oziroma skupne izrabe vedno bolj omejenih vodnih virov. Ob vidnih učinkih podnebnih sprememb to postaja vprašanje življenja in smrti na tem območju. Kljub pomenu vode pa lahko z veliko gotovostjo trdimo, da vodni viri in pa mejna vprašanja niso vzrok za sedanje nemire, saj se Uzbekistan kljub nasprotnim pričakovanjem tistih, ki so nemire sprožili, ni aktivno vpletel v tragedijo in nenavadno pasivno spremlja dogajanje. Prav tako je dokaj pasiven tudi sosednji Tadžikistan. Pomembnejša je v tem trenutku vloga druge skupine zunanjih akterjev, ki jo tvorijo velesile s strateškimi interesi v regiji. Med njimi gotovo izstopajo Rusija, ZDA in Indija, ki že imajo vojaška oporišča v regiji, medtem ko Kitajska za zdaj svoj vpliv gradi predvsem na geoekonomiki oziroma investicijah v strateške industrijske sektorje, zaradi česar pa njen vpliv v regiji ni nič manjši. Sedanja kriza v Kirgiziji je velesile nekako presenetila oziroma ujela nepripravljene. Če smo ob nedavnem prevratu še sumili, da za njim stoji Rusija, vsaj tako je bilo razbrati iz podpore, ki jo je nova prehodna oblast nenavadno hitro dobila v Moskvi, pa se zdaj zdi, da velike sile niso pričakovale tako silovitega izbruha nasilja, kakršnemu smo priča danes. Del vzrokov za paraliziranost ZDA in Rusije oziroma neaktivnost obeh velesil gotovo izhaja iz dejstva, da imata obe v Kirgiziji pomembne interese in ne želita z enostranskimi potezami sprožiti še medsebojnih sporov in napetosti. Za ZDA je Kirgizija pomembna strateška točka pri podpori silam v Afganistanu, medtem ko je za Rusijo poleg Tadžikistana ena ključnih, če ne celo najpomembnejših zaveznic v regiji. Za obe velesili pa je Kirgizija ključni steber v njunih naporih pri preprečevanju širjenja skrajnega islama v regiji. In to je morda najpomembnejša svetla točka za Kirgizijo in nadaljnji razvoj razmer, saj si vsi ključni zunanji akterji želijo hitre stabilizacije razmer, hkrati pa so pripravljeni pomagati, da se prepreči zdrs države v kaos, v katerem bi se oblikovale razmere za razcvet skrajnega islama in z njim povezanega terorizma.
