Madja Širca je bila zaradi svojega kakovostnega dela na TV Slovenija tudi medijsko nagrajena. V prvi polovici devetdesetih let je prejela viktorja za najboljšo kulturno-umetniško, dokumentarno ali igrano oddajo za oddajo Povečava. Že takrat je bila prepričana, "da morajo Slovenke in Slovenci najprej znati delati televizijo, da bi jo lahko kasneje znali tudi gledati". S svojim uredniškim in novinarskim delom pa se ni omejila le na področje svojega delovanja, torej kulture. Znala je pogledati tudi iz pisarne in studia proti vrhu RTV Slovenija in medijskega sistema v Sloveniji nasploh. In če je že ob ukinitvi Telexa govorila, da bodo zaradi komercializacije ukinjali specifične revijalne in časopisne izdaje, še posebej na kulturnem področju, ji lahko pripišemo tudi vizionarske sposobnosti. Znanje, ki bi ga lahko konkretizirala prav danes, potem ko je leta 2008 kot ena od zadnjih kandidatk in kandidatov zasedla ministrski položaj v aktualni Pahorjevi vladi. "Ker vsekakor podpiram vstop žensk na najvišje odločevalne položaje, celotna moja ekipa so ženske in so bolj delavne od moških, na to enostavno ne morem imeti pripomb," je njen protikandidat do zadnjega Mitja Rotovnik z dvignjeno glavo sprejel poraz. Da ji je bilo to mesto usojeno, nakazujejo razni novinarski prispevki s konca devetdesetih let, ko je po tihem že razmišljala o položaju ministrice za kulturo. "Če pa politik in še posebej kulturni politik izrečeta, da daje kultura naciji bit, potem morata za to bitjo tudi stati," je bila v enem izmed intervjujev leta 1997 prepričana takrat še državna sekretarka na ministrstvu za kulturo.

Če pogledamo trenutno stanje v slovenskem medijskem prostoru, lahko ugotovimo, da se ministričine napovedi uresničujejo s svetlobno hitrostjo. Kakovostni in specializirani mediji, ki bi morali skrbeti tudi za kulturno blaginjo naroda, se spopadajo z visokimi ovirami in za svoj položaj krivijo prav kulturno ministrstvo, ki je že v prejšnjem mandatu zagrešilo nekaj nepopravljivih napak. Tega se je sicer Širčeva zavedala, še preden je s Cveto Zalokar Oražem prestopila k stranki Zares, ko je kot poslanka LDS omenjala, "da bo novi zakon o RTVS, ki ga je pripravila Janševa vlada, posredno usoden tudi za druge medije". A za mnoge medijske delavce vztrajna Kraševka iz Hruševice pri Štanjelu, ki zdaj zaseda prvi kulturni položaj v državi, ukrepa preveč abstraktno, premalo konkretno. Najprej se je v medijskem prostoru lotila sprememb zakona o RTVS. Da bodo spremembe javne radiotelevizije sprožile veliko očitkov, je dal vedeti že ministričin blogerski zapis, ki ga je objavila lanskega avgusta. Takrat je javni zavod RTVS postal javna hiša, kar je najbolj razjezilo takratnega predsednika programskega sveta RTVS Staneta Grando. Ministrica je presegla mejo kulturnega dialoga, so bili prepričani nekateri, podobno kot zdaj že bivši poslanec Pavle Rupar, ko je v hramu demokracije nizkotno omenjal pregled mednožja, so se mnogi spomnili ekscesa v državnem zboru. Na blogu je omenila tudi direktorja televizije Jožeta Možino in dala vedeti, da bo zakon o RTVS res prinesel spremembe: "/.../ In ga vidim, kako beži k očetu njegovega zakona, ki mu tam v daljavi maha s tabelami, plonk listi, najcenejšo in najboljšo televizijo, z govejo juho..." Ker ima TV Slovenija v zadnjem obdobju gledanost informativnih oddaj skorajda štirikrat nižjo od edine konkurenčne komercialne televizije v Slovenije, so medijski strokovnjaki prepričani, da so spremembe javnega zavoda nujne, vendar preveč stvari ostaja še vedno nedefiniranih. "Žal predlog zakona ni ambiciozen. Nima ambicije, da bi videl RTV Slovenija kot virtualno prestolnico kulture v državi," je prepričan predsednik Društva novinarjev Slovenije (DNS) Grega Repovž. Poznavalci razmer na Maistrovi ulici 10 tudi glede napovedanih sprememb zakona o medijih, ki je kot tak predvsem s pravico do popravka razjezil urednike in novinarje, pravijo, da je vse preveč nedorečenih poglavij. DNS ob zadnjih dogodkih na Dnevniku na primer poziva ministrstvo za kulturo, "naj v zakon o medijih, ki je v pripravi, vnese določilo o pravici do novinarskega veta na imenovanje in razreševanje odgovornih urednikov, če se več kot 75 odstotkov novinarjev izreče proti imenovanju oziroma razrešitvi". "Nameni s spremembami teh zakonov so sicer dobri, vendar brez jasne vizije. Koordinacija med službami na ministrstvu je slaba, zasedba, ki se ukvarja s tako pomembnima zakonoma, pa prešibka," pravijo naši viri, medtem ko predsednik Repovž dodaja: "Kot predsednik DNS lahko opazim temeljno razliko: zdaj se ministrstvo z nami pogovarja, z nami sodeluje. Zakaj to poudarjam? Ker smo prej ostajali pred ministrstvom, pa čeprav smo največja novinarska organizacija v državi. Kar pa ne pomeni, da naši predlogi prodrejo. Glede tega smo malo razočarani, toliko bolj, ker je tudi Majda Širca pred volitvami govorila jezik novinarske avtonomije, zdaj pa njeni uslužbenci govorijo drugače in nekaterih stvari ne slišijo."

Kmalu po prevzemu poslov na ministrstvu za kulturo - primopredaja s Simonitijem je kot edina minila brez rokovanja - je napovedala samoomejevanje politike, namesto katere bodo dobili več besede strokovne komisije in povabljeni specialisti za posamezna strokovna vprašanja. Ob zdajšnjem urejanju filmske zakonodaje bi se ministrica najverjetneje ugriznila v jezik. Predlog zakona o Slovenskem filmskem centru, javni agenciji je nared in ga bo kmalu obravnaval tudi pristojni parlamentarni odbor, po drugi strani pa mu nasprotuje praktično vsa strokovna in zainteresirana javnost: slovenski producenti, režiserji in drugi filmski ustvarjalci. Če je ob nastopu ministrske funkcije Širčeva dejala, da bodo z dopolnitvami in spremembami zakona o Filmskem skladu RS zagotovili stabilno in tekočo produkcijo v normalnih razmerah za ustvarjanje, pa režiser Igor Šterk zdaj omenja, da bo novi zakon filmsko produkcijo močno oklestil. "Kolaps slovenske kinematografije" so besede, s katerimi na kratko opiše novi zakon. Veliko kritik je slišati tudi na račun izpada Filmskega studia Viba film iz novega zakona. Omenimo naj, da je ravno Školčevo ministrstvo, v katerem je Širčeva delovala kot državna sekretarka, leta 1997 odločilo, da mora Viba film obvezno sodelovati s Filmskim skladom, in celo vložilo denar v prostore filmskega studia v ljubljanskih Stegnah. Strah nekaterih filmskih poznavalcev, da je morda v ozadju prikrita privatizacija, torej ni odveč. "Zato si ne moremo privoščiti zakonodaje, ki bo na dolgi rok povsem zadušila nacionalno filmsko umetnost, namesto da bi ji, v skladu z zapisanimi cilji v Nacionalnem programu za kulturo, dala krila," sporočajo iz Društva slovenskih režiserjev.

Če pustimo ob strani urejanje razmer na Blejskem otoku, ki ima za državljane predvsem simbolni pomen, je po slabih dveh letih mandata jasno, da bo morala danes 57-letna Širčeva strniti vrste na svojem ministrstvu in se spomniti, za kaj se je z vztrajnim kraškim značajem borila med delom na TV Slovenija, ko je poročala o kulturi. Samo od ljubezni do filma in medijev se namreč ne da živeti...