Pred nedavnim je kmetijski minister postal Dejan Židan, ki je v vlado prišel iz gospodarstva (bil je predsednik uprave največjega živilskega podjetja Panvite), zato živilci upajo: "Če bo kdo naredil kaj za našo panogo, bo to zagotovo Židan, saj razmere v njej zelo dobro pozna."

Kaj najbolj muči živilska podjetja? Njihovi menedžerji kot iz topa soglasno izstrelijo: trgovci. A ni ga junaka, ki bi si to upal povedati na glas, saj se bojijo posledic - izgona s trgovskih polic. Niti si ne upajo priznati, da nekateri od njih že sodelujejo z diskontnimi trgovci pod trgovskimi blagovnimi znamkami, saj so jim trije največji trgovci pred leti zagrozili, da bodo z njimi prekinili sodelovanje, če bodo prodajali tudi v diskontih.

Bi ombudsman naredil red?

"Razmerja med trgovci in dobavitelji so pri nas ekstremna. Ne poznam države, kjer bi bil tako zaostren in tako nevzdržen način poslovanja. Problem je tudi plačilna nedisciplina, saj so nekateri trgovci plačilne roke s pogodbeno določenih 60 do 75 dni podaljšali še za dva meseca. Slovenski trgovci tudi izgubljajo konkurenčni boj, kar dodatno ogroža živilce. Trgovci so dokaj dobro delovali, dokler niso imeli konkurence - diskontnih prodajaln -, zdaj napake, ki so jih delali pri svojih izrazito dragih naložbah, prenašajo na dobavitelje," ugotavlja agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar.

Najbolj zastrašujoče se mu zdi to, da o ekstremnih razmerjih med dobavitelji in trgovci v Sloveniji nihče več ne govori. "Pred dvema letoma je bila debata pretirana, saj se je s tem vprašanjem ukvarjala predvsem dnevna politika, še huje pa je, ker je glede tega že dve leti popoln molk," meni Kuhar. Je rešitev ombudsman oziroma varuh pravic dobaviteljev, za katerega se po zgledu Velike Britanije in Irske zavzema Sindikat kmetijstva in živilske industrije?

"V teh državah so stvari urejene, saj obe strani - dobavitelji in trgovci - vesta, da obstaja tretji, ki ima kadarkoli pravico vpogledati v pogodbo. Povejte mi eno uradno osebo v Sloveniji, ki lahko direktorju nekega živilskega podjetja reče, naj ji pokaže pogodbo, ki jo je sklenil s trgovcem. Take osebe ni. Niti predsednik države nima te moči. Če jo direktor pokaže meni in jaz podatke zaupam medijem, pa je to razlog za prekinitev pogodbe med trgovcem in dobaviteljem. Zato potrebujemo ombudsmana," je prepričan Srečko Čater, predsednik Sindikata kmetijstva in živilske industrije. Po njegovem v Sloveniji nujno potrebujemo tudi Tuš in Mercator, toda njuni odnosi z dobavitelji morajo biti drugačni. "Ne more biti tako, da se novoustvarjena vrednost deli tako, da tisti, ki nekaj proizvede, dobi 46 odstotkov, in tisti, ki proda, 54. Tako pa je zato, to je treba priznati, ker se je bila trgovina sposobna monopolno organizirati, medtem ko proizvajalci še vedno nagajajo drug drugemu. Prihaja do zelo čudnih medsebojnih izključevanj pri mesu, mleku, kruhu, kar se najbolj vidi pri javnih razpisih," opozarja Čater.

Aleš Kuhar pa meni, da Slovenija ombudsmana na tem področju ne potrebuje: "Dovolj sta dva milijona ljudi, ki ju, če povem malce karikirano, zanimajo trgovske marže. Torej, treba je mobilizirati potrošnika, da bo na glas govoril o tem." Evropska komisija je leta 2008, ko se je izkazalo, da si pri hrani daleč največji kos pogače odrežejo trgovci, izpeljala številne aktivnosti, da bi ta nesorazmerja odpravila. Mnoge države (Češka, Francija, Španija, Madžarska, Slovaška, Romunija...) so, da bi nadzorovale trgovce, sprejele posebne zakone. Kuhar pa ugotavlja, da so slovenski dobavitelji hrane šele s prihodom diskontnih trgovcev spoznali, kaj pomeni korekten odnos. "Diskonterji so prinesli novo kulturo v odnosu z dobavitelji. Njihova cena je sicer oluščena do 16. decimalke, toda dobavitelj točno ve, koliko bo na koncu leta iztržil s poslom, ki ga je sklenil z diskonterjem. Pri klasičnih trgovcih pa se pogoji spreminjajo tedensko," poudarja agrarni ekonomist.

Kanibalizma je vedno več

Z dobrimi poslovnimi izidi se ne more pohvaliti niti mesnopredelovalna industrija. Kriza se stopnjuje, prodaja se slabša, zlasti izdelkov z višjo dodano vrednostjo, podjetja pa si konkuriramo drugo drugemu in se gremo kanibalizem, saj se vsak bori za lastno preživetje, razmere opiše Edvard Fonda, direktor družbe Kras Sežana. Podobno ugotavlja tudi Janez Rebec, predsednik uprave Pivke perutninarstva. Medtem ko je njegovo podjetje lani solidno poslovalo in doseglo enega boljših poslovnih izidov v zadnjih letih (predvsem zato, ker so cene surovin padale veliko hitreje kot maloprodajne cene), pa za 2010 napoveduje eno najtežjih let. "Opazen je trend padanja porabe mesnih izdelkov, zato večinoma vsi delamo le za plače. Kriza je dokaj huda tudi v trgovskem sektorju, ki pa jo bo prevalil na nas živilce," se boji Rebec.

Statistika kaže, da so cene hrane v Sloveniji na ravni 87 odstotkov starih članic EU, pri mesu so celo za četrtino (za 24 odstotkov) nižje od evropskega povprečja. Za primerjavo: cene hrane in pijač v Avstriji so za deset odstotkov višje od evropskega povprečja, cene mesa celo za dvajset odstotkov. Toda Avstrija kljub temu meso prodaja v slovenskih prodajalnah, v mnogih primerih slovensko, saj živali množično kupujejo pri nas. In prodaja ga po nižjih cenah kot slovenski dobavitelji. Kako je to mogoče?

"To so bombice, podtaknjeni produkti, slovenski trg pa je zelo naiven in nesamoohranitven. Avstrijska mesna industrija ima ob meji s Slovenijo zmogljivosti, da zlahka zadosti potrebam Avstrije in zraven še za dve Sloveniji. To, kar počnejo, počnejo z jasnim strateškim ciljem - zapolniti svoje proizvodne zmogljivosti. Pri nas živali kupujejo zato, da nimajo praznih klavnic, ne zato, ker bi si želeli slovensko meso," pojasnjuje Aleš Kuhar. Avstrijci po njegovih besedah prihajajo k nam z nerealnimi ekonomskimi zgodbami, saj je velika razlika med tem, kaj počno doma in kaj v tujini. V Sloveniji imamo, kot rečeno, 20 odstotkov nižje prodajne cene mesa od evropskega povprečja in 40 odstotnih točk nižje od tistih Avstriji, a Avstrijci pri nas kljub temu prodajajo še cenejše meso, kot ga ponujajo slovenski dobavitelji.

Kuhar ocenjuje, da je od nas samih odvisno, ali smo dovolj močni, da se temu upremo. "Zakaj slovenski trgovec sprejme meso, ki je za 30 do 40 odstotkov cenejše, kot je njegova povprečna cena pri domačih dobaviteljih, pa ve, da mu prodajajo le dva tovornjaka presežkov? Vzame ga zato, ker bo na podlagi tega naprej stiskal slovenske dobavitelje," ugotavlja Kuhar. Enako kot do trgovcev je kritičen tudi do slovenskih kmetov, ki se po njegovem naivno odzovejo na precej nerealne obljube o desetletnih fiksnih cenah kupcev v tujini. Tako je pri prodaji živih živali in tudi pri mleku, ki ga skoraj tretjino v cisternah odpeljemo naravnost v tuje mlekarne.

Tudi Edvard Fonda vidi, da je slovenski trg tako majhen, zaostal in nepovezan, da je ranljiv že, če k nam pride sto ton mesa iz tujine. "Italija na leto proizvede štiri milijone pršutov in če le drobiž od tega pride k nam, je dovolj, da uniči slovenski trg," opozarja. Dodatna nevarnost za slovensko živilskopredelovalno industrijo je Vion, največja mesnopredelovalna industrija v Evropi, ki je v Ljubljani odprla svojo pisarno. Ima namreč 60 obratov in lahko Slovenijo zasuje že z dvema vlačilcema mesa. Za nameček Aleš Kuhar napoveduje, da bodo Avstrijci že čez leto ali celo prej na slovenski trg, kot so z mesom, prišli še s kruhom in moko.

Kriza v prašičereji se vleče že pet let

Še bolj klavrne razmere kot v živilski industriji so v kmetijstvu, meni agrarni ekonomist dr. Miroslav Rednak. Pravi, da je bil ekonomski položaj v kmetijstvu lani zelo težak, za leto 2010 pa ne kaže nič bolje. Po Rednakovem mnenju je najhuje v prašičereji, ki je, kar je zelo neobičajno, že pet let v hudi krizi, zato zaradi nizkih odkupnih cen stalež prašičev strmo pada. Proračunski izdatki v kmetijstvu so se v zadnjih letih sicer močno povečali, a je Rednak kljub temu prepričan, da je kmet v teh procesih ves čas izgubljal, saj proračunske podpore niso v celoti nadomeščale nižanja odkupnih cen kmetijskih proizvodov. "Kmetijska politika očitno ni našla instrumenta, da bi kmeta obvarovala zelo ekstremnih sprememb cen tako pridelkov kot tudi reprodukcijskega materiala. Paradoks je, da se za ubogega kmeta ni nič spremenilo. Kljub vedno večjim proračunskim izdatkom za kmetijstvo je mali kmet še vedno podoben malemu kmetu, kakršen je bil prej. Pridela si hrano zase: nekaj kilogramov krompirja, proda eno njivo žit, enega prašiča in enega bika. Od tega, ali bo odkupna cena 20 odstotkov višja ali nižja, ne bo bogat in tudi umrl ne bo. To, kar se dogaja v prašičereji, pa lahko udari po največjih kmetih, ki so za cenovne ekstreme zelo občutljivi," nam je dejal dr. Rednak.

Vino je pri kupcih v "drugem planu"

Da bi se jim cedila med in mleko, se ne morejo pohvaliti niti vinarji. Marjan Colja, direktor vinske kleti Vinakras, ugotavlja: "Najhujši problem je padanje kupne moči, zato je vino pri kupcih v 'drugem planu'." Nekateri vinogradniki - med njimi je tudi vipavska vinska klet - so se zaradi kopičenja zalog vin že drugo leto zapored zatekli k zeleni trgatvi. Grozdje potrgajo že junija, še zeleno, iz bruseljske blagajne pa za to početje dobijo denarno nadomestilo. Toda Marjan Colja dobi ob tem kurjo polt. "Sem proti zeleni trgatvi. Zaloge vin je resda treba zmanjšati, vendar ne na tak način. Raje zmanjšajmo obremenitev trte, pridelajmo kakovostnejše vino in ga čez čas, ko bo kriza mimo, dražje prodajmo," predlaga Colja. Silvan Peršolja, direktor vinske kleti Goriška Brda, pa je prepričan, da je rešitev v izvozu vin. "Imamo 17.000 hektarjev vinogradov, popijemo pa pridelek le z 11.000 hektarjev. Zato smo vinarji veseli usmeritve države, da denarno podpira promocijo prodaje vin na tretje trge. Strah me je le, da bi s to promocijo prehitro obupali, saj potrebuje čas, da prinese učinke. Naša klet izvaža vina v 26 držav, pri izvozu na Japonsko pa smo šele šesto leto prišli do točke, ko tja vozimo kontejnerje in ne več le posameznih palet," v prid državni podpori izvozu vin govori Peršolja.

Tudi v sadjarstvu se ne dogaja nič dobrega, zatrjuje Boštjan Kozole, direktor Evrosada. "Evropo je zajela kriza zaradi padca odkupnih cen in velikanskih zalog sadja. Cena industrijskih jabolk je od jeseni 2008 do jeseni 2009 zdrsnila za petkrat. Finančna in gospodarska kriza je vplivala tudi na porabo sadja, ki je zdaj manjša. Ne sicer toliko kot pri vinu ali pršutih, toda ljudje namesto šestih jabolk kupijo le še tri ali štiri. Zato smo v našem podjetju sezono rešili s povečanim izvozom in ta čas nimamo velikih zalog sadja," se pohvali Kozole. Vladi pa predlaga, naj jim sezonsko delo obiranja sadja olajša tako, da bo po zgledu modre kartice za visoko izobražen kader uvedla posebno kartico (morda zeleno?) tudi za sezonske delavce v kmetijstvu. V Evrosadu si želijo predvsem tistih iz Bosne, saj so daleč najbolj marljivi in ker živijo na podeželju, tudi vajeni kmetijskih del.