Zato, ker ga na domačem pragu ni pričakala mati, ki je umrla pred petimi meseci, ne da bi je videl, ker praga ni prestopil, ampak se je čezenj zapeljal v invalidskem vozičku, saj je v zaporu postal paraplegik, in ker je v kubanskih zaporih še vedno mnogo somišljenikov, za katere oblast meni, da so "prenevarni" kubanskemu socializmu, da bi lahko svobodno živeli na Kubi in nemoteno izražali svoje nestrinjanje z režimom.
Popuščanje po kapljicah
Ima pa izpustitev Siglerja vsaj simbolni pomen, da glede odnosa do disidentov na Kubi, problema, zaradi katerega je uradna Havana tarča kritik mednarodne skupnosti, prihaja vsaj do majhnih premikov. Kuba ni nikoli priznala, da ima politične zapornike, ampak so to bili vedno ameriški in imperialistični vohuni.
Še februarja letos je za posledicami gladovne stavke umrl Orlando Zapata, leta 2003 zaprti disident, ki je protestiral zaradi razmer v zaporih. To je bila prva smrt kakšnega disidenta v zaporu po letu 1972, ko je prav tako za posledicami gladovne stavke umrl pesnik in študentski vodja Luis Boitel. Po njunih stopinjah, takoj po Zapatovi smrti, je šel novinar Guillermo Farinas. Kazalo je, da Farinasa čaka Zapatova usoda, saj je še po dobrem mesecu gladovne stavke politični vrh zagotavljal, da se ne bo pustil izsiljevati, a se je potem vendarle nekaj premaknilo. Oblast sicer ni dovolila prihoda na Kubo posebnemu preiskovalcu OZN Manfredu Novaku, da bi preveril obtožbe o mučenjih političnih oporečnikov in nemogočih pogojih v zaporih, češ da na Kubi zapornikov ne mučijo in da imajo izdelan odličen sistem njihove reintegracije v družbo, vendar pa je predsednik Raul Castro štiri ure sestankoval s kardinalom Jaimejem Ortego. Rezultat, o katerem uradna Havana sicer ni hotela govoriti, pa je bil, da je režim pristal, da vsaj del oporečnikov, tistih, ki so šibkega zdravja, premestijo v zapore, ki so bližje njihovim domovom oziroma boljšim medicinskim ustanovam. Takšnih, ki se jih je režim "usmilil", je bilo do zdaj 12. Med njimi je vodja skupine 74 disidentov, aretiranih pred sedmimi leti (nekateri so obsojeni na 25 let zapora), Hector Maceda, čigar soproga vodi tako imenovane ženske v belem, žene in matere zaprtih oporečnikov, ki kljub prepovedi poskušajo z javnimi pohodi opozoriti na nevzdržne razmere v zaporih in doseči izpustitev političnih zapornikov.