Preden razgrnem razloge za takšen kritičen odnos do vladne iniciative, želim predstaviti pomen, ki ga ima ustavno sodstvo nasploh in ustavna pritožba posebej za varstvo posameznika in njegovih pravic. Ustavno sodišče je eden izmed nepogrešljivih elementov pravne države, kjer pravo prevlada nad golimi interesi oblasti in posameznikov z veliko družbeno močjo. Za vladavino prava je pomembno, da ima poseben organ, ki skrbi za uveljavljanje ustave kot najvišjega pravnega akta. Ustavno sodišče naj tako skrbi za skladnost pravnih aktov z ustavo ter tudi sicer za uveljavljanje ustavnih norm v pravnem redu. Ključni del vsake sodobne ustave so določbe o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Prav zaradi pomena teh pravic je nemški ustavodajalec leta 1949 oblikoval možnost ustavne pritožbe. S tem pravnim sredstvom je bila vsakemu posamezniku dana možnost, da pred nemškim zveznim ustavnim sodiščem učinkovito doseže odpravo kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ustavno sodišče tako ni bilo zgolj najvišji organ sodne veje oblasti za varstvo ustavnosti, temveč tudi najvišji organ varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Podobna je dosedanja slovenska ureditev. Posamezniku, ki je prepričan, da so mu bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, omogoča, da vloži ustavno pritožbo, seveda potem ko je izčrpal vsa druga pravna sredstva. Ustavno sodišče je vse do leta 2007 ustavno pritožbo moralo obravnavati, razen v primerih, ko niso bile podane formalne predpostavke (npr. če je posameznik zamudil rok za vložitev) ali če je bilo očitno, da zatrjevane kršitve niso bile podane. V praksi se je najpogosteje (v skoraj 95 odstotkih) zgodilo prav to - a ustavno sodišče je pritožniku vedno moralo jasno obrazložiti, zakaj pogoji za sprejem ustavne pritožbe niso podani. Nato je prišlo do spremembe, ki razširja možnosti ustavnega sodišča, da ustavne pritožbe ne sprejme, prav tako pa ga razvezuje dolžnosti, da svoje stališče jasno obrazloži. To v praksi povzroča razumljive frustracije posameznikov, ki jih ustavno sodišče odpravi z enim stavkom. A še vedno velja, da mora ustavno sodišče ustavno pritožbo obravnavati, če gre za kršitev človekovih pravic. Če pri tem odločanju ustavno sodišče ugotovi, da so bile človekove pravice kršene, bo akte, s katerimi je do te kršitve prišlo, praviloma razveljavilo. V takšnem sistemu ima posameznik pravico, ustavno sodišče pa dolžnost, da zagotovi učinkovito pravno varstvo ob vsaki pomembnejši kršitvi človekovih pravic, ki jo uveljavlja pritožnik.

Kot izhaja iz vladnega predloga ustavnih sprememb, naj bi po novem, osmem odstavku 162. člena ustave ustavno sodišče prosto odločalo o tem, ali bo pobudo za oceno ustavnosti ali ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V tem članku se s problematiko pobude ne ukvarjam, razpravljam pa o posledicah, ki bi jih takšna sprememba, če bo sprejeta, imela za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Če bo ustavno sodišče prosto odločalo, ali ustavno pritožbo sprejme v obravnavo, to pomeni, da ustavno sodišče ne bo več obvezano, da obravnava ustavno pritožbo posameznika. Ustavno sodišče bo lahko, čeprav bo kršitev podana, sklenilo, da ustavne pritožbe sploh ne bo obravnavalo. Posameznik ne bo mogel več zanesljivo zaupati, da bo kršitev njegovih pravic na ustavnem sodišču odpravljena, ustavno sodišče pa tako ne bo več najvišji organ varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Najbrž ni treba pojasnjevati, da to pomeni erozijo stopnje varstva človekovih pravic že na formalni ravni. Ker pa je imela presoja ustavnega sodišča izjemen pomen za varstvo človekovih pravic in ker so vsi drugi mehanizmi tega varstva v praksi nezadostni, se Sloveniji ob takšni spremembi obeta tudi vsebinski upad spoštovanja človekovih pravic.

Ob tem ne kaže spregledati, da je takšna pravica do prostega preudarka, kot jo vsebuje predlog, popolnoma nevezana na kakršenkoli pravni kriterij. To odpira možnost za arbitrarno odločanje ustavnega sodišča. Da se bo ustavno sodišče o tem, katero ustavno pritožbo bo sprejelo v obravnavo, odločalo po kriterijih, ki jih lahko štejemo za še sprejemljive (npr. teža zatrjevane kršitve, možnosti za uspeh ustavne pritožbe, pomen kršitve za pritožnika), ostaja zgolj na ravni upanja, ne pa zaupanja - uresničitev tega upanja je prejkone odvisna od (pre)obremenjenosti ustavnega sodišča v danem trenutku, delovnega elana aktualne sestave, njenih preferenc ipd. Sam štejem takšne okoliščine za pravno nesprejemljive.

V nadaljevanju poglejmo, kaj o razlogih za takšno spremembo pravi njen predlagatelj. O tem pravzaprav pove zelo malo. Zatrjuje, da bo sprememba zagotovila učinkovitejše varstvo človekovih pravic, saj bo v krajšem času odločeno o ustavnih pravicah večjega števila državljanov. Nadalje pojasnjuje, da ustavno sodišče ne bo več osredotočeno na zagotavljanje individualnega varstva, temveč bo njegova vloga v tem, da bo vsebinsko napolnjevalo določbe ustave. Poudarja, da ima ustavnopravno varstvo človekovih pravic podredno vlogo, saj morajo te pravice varovati že redna sodišča. Sklicuje se na več tujih ureditev, ki so na različne načine utesnile obveznost ustavnih sodišč za odločanje v posameznih zadevah. Menim, da so takšni razlogi večinoma programske puhlice, iz njih pa je razbrati nepoznavanje realnosti in nevaren poskus razvrednotenja posameznika v razmerju do oblasti in njenih interesov.

Vsekakor je spričo ugotovitev o preobremenjenosti logično, da predlagana sprememba meri na to, da bo ustavno sodišče odločalo v manj zadevah. Zato zavaja trditev predlagatelja, da bo na tak način zagotovljeno odločanje o pravicah večjega števila ljudi. Do ugodne rešitve bo prišlo manjše število pritožnikov, morda pa se bo to res zgodilo hitreje, ko je to praviloma sedaj. Vendar, ali lahko pospešitev postopka za nekaj srečnih posameznikov odtehta opustitev ustavnosodnega varstva za ostale?

Nadalje je zaskrbljujoča zamisel predlagatelja, da ustavno sodišče ne bo več osredotočeno na varstvo posameznika in njegovih temeljnih pravic. Kdo jih bo s podobno avtoriteto varoval poslej? Namesto tega predlagatelj ponuja odločanje, ki bi bilo bolj samo sebi namen. Kot da dosedanje odločbe v zadevah ustavnih pritožb niso razlagale ustave in kot da niso napolnjevale njenega pomena! Sploh je takšno utemeljevanje razlogov za predlagane spremembe enako, kot če bi za vrhunsko zdravstveno ustanovo razglasili, da bistvo njenega delovanja ne bo več zagotavljanje zdravja bolnikov, temveč preučevanje bolezni.

Sklicevanje na tuje ureditve je večinoma neprimerno, saj mnoge med njimi poznajo povsem drugačen sistem varstva ustavnosti in človekovih pravic (npr. ZDA, Francija). Argument je podoben, kot če bi predlagali, naj v avtomobilu odstranimo zračne blazine, saj se ne moremo osredotočati na varnost posameznih potnikov, temveč na vožnjo samo, poleg tega pa takih blazin ne poznajo niti v vlaku niti v letalu. Nemčiji, po kateri se je Slovenija zgledovala, gotovo ne pride na misel, da bi na tak način oklestila varstvo posameznika oziroma le-to izpostavila tveganju arbitrarnosti!

Zmotno je prepričanje vlade, da lahko jamstveni primanjkljaj, ki bo nastal zaradi sprememb pristojnosti ustavnega sodišča, nadomestijo redna sodišča. Ta so večinoma premalo občutljiva za človekove pravice in temeljne svoboščine, ustave pa pri svojem odločanju ne uporabljajo niti je v glavnem ne znajo uporabljati. Navedena trditev je najbrž boleča, a se jo da dokazati na različnih ravneh. Najprej je to razvidno iz uporabe predpisov, ki so v neskladju z ustavo, pogosto prav z določbami o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Sodišče, ki bi pri svojem odločanju moralo uporabiti predpis, ki je v neskladju z ustavo, mora skladno s 156. členom ustave postopek prekiniti in začeti postopek za presojo ustavnosti spornega predpisa pred ustavnim sodiščem. To pa se v praksi praktično ne dogaja. Sodišča mirno uporabljajo neustavne predpise, ne da bi zaznala, da je z njimi kaj narobe. Tipičen primer je kazenski postopek. V zakonu o kazenskem postopku mrgoli neskladij z ustavo, predvsem tam, kjer gre za posege v obdolženčeve človekove pravice in temeljne svoboščine. Izmed "velikih" neustavnosti je redno sodstvo zaznalo le eno. Praviloma pa pravosodje za takšno možnost sploh ne ve.

Sklicevanje na ustavo ter njene določbe o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah v sodnih postopkih je redek pojav. Tako za sodišče kot za stranke. Od uveljavitve ustave do danes praktično ni judikatov rednih sodišč, v katerih bi bil nosilni argument kakšna ustavna določba o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah z razlago njenega pomena. Predlagatelj zanemarja, da je varstvo človekovih pravic v sodnem sistemu v slovenskem prostoru vedno potekalo od zgoraj navzdol. Ustavno sodišče je bilo tisto, ki je na podlagi ustavne pritožbe ali posameznikove pobude za oceno ustavnosti sprejelo določeno stališče, ki so ga nato zaradi hierarhičnega položaja ustavnega sodišča sprejela tudi druga sodišča. Čeprav za to ni bilo nikakršne ovire, redna sodišča enakovrstnih stališč, kot je to storilo ustavno sodišče ob odločanju o ustavnih pritožbah, niso skoraj nikoli sprejela na lastno pobudo. Logika ustavnega diskurza in človekovih pravic je za redna sodišča pretežni tujek, saj so nagnjena k šablonskemu in rutinskemu odločanju na podlagi zakonskih pravil in utrjenih vzorcev mišljenja, ki so nastali v preteklosti. Redkokdo se sprašuje, ali ni morda nizek ugled pravosodja mestoma tudi posledica razočaranj posameznikov, ki se srečajo s takšnim pravnim mišljenjem, ki bo po novem za to imelo kvečjemu še večjo oporo. Kolikor manj bo ustavnosodnih stališč, ki bodo sodnike silila k večjemu spoštovanju človekovih pravic, toliko manj bo tega spoštovanja v praksi.

Tega problema predlagatelj bodisi ne pozna bodisi ga prikriva. Če bi mislil resno s prenosom (dela) odgovornosti za varstvo človekovih pravic z ustavnega sodišča na redna, bi moral hkrati oblikovati mehanizme, namenjene krepitvi tega varstva na nižjih ravneh. Tako pa se zdi, da je ključno gibalo predlagane spremembe v ugotovitvi, da ima ustavno sodišče preveč dela in je treba poskrbeti za to, da ga bo imelo manj, pri čemer naj samo presodi, katero delo je zanj primerno. Kdo bo opravil delo, ki ga je doslej opravljalo ustavno sodišče, pa ga poslej ne bo več, čeprav je bilo za marsikoga življenjskega pomena, predlagatelja, kot kaže, ne zanima.

Pri vsem tem je nenavadno, da se protagonisti sprememb niso nikoli vprašali, zakaj je ustavno sodišče preobremenjeno. Vsak razumen človek, ki se na kateremkoli področju življenja sreča z neko težavo, bo najprej skušal odkriti njen vzrok, nato pa slednjega pričel odpravljati. O tem, zakaj toliko pritožb na ustavnem sodišču, ni bilo nikoli nobene raziskave. Sam menim, da so razlogi različni, med njimi morda tudi nepoznavanje bistva postopka z ustavno pritožbo. Domnevam pa, da je pomemben razlog tudi v tem, da so posamezniki relativno pogosto soočeni s kršitvami človekovih pravic, ki jih redna sodišča ne odpravijo na učinkovit način, poleg tega pa so razočarani nad tem, kako so ta sodišča njihove zahtevke in vloge obravnavala. Zato polagajo zadnje upe v ustavno sodišče. Res je, da je vse preveč rutinskega in površinskega obravnavanja zadev tudi tam. Neustrezno pa je, če bo takšen odnos ustava tudi formalizirala. Vsekakor predlagana reforma prej navedenega ali kateregakoli drugega dejanskega razloga ne bo odpravila, lahko ga bo kvečjemu poglobila.

Ob tem je treba priznati, da problem preobremenjenosti ustavnega sodišča obstaja in ga je treba nekako rešiti. A to sodišče v svojih težavah ni osamljeno. Podoben položaj je na Evropskem sodišču za človekove pravice, na katerega se lahko obračajo posamezniki, ki so prepričani, da v svoji državi niso dosegli zaščite svojih pravic. Navedeno sodišče je s številom pritožb na sodnika mnogo bolj zasuto kot ustavno sodišče, postopek pa je praviloma precej daljši. Kljub temu pobud, ki bi sodišču v Strasbourgu želele podeliti diskrecijsko pravico pri izbiri zadev in oklestiti pomen varstva posameznika, ni veliko. Namesto tega so v ospredju zamisli, da bi okrepili mehanizme varstva pravic na nacionalni ravni. To uradno podpira tudi Slovenija, ki hkrati meni, da je pritožb toliko prav zato, ker pritožnikom teptajo pravice v njihovih državah. Če bi to "evropsko" stališče uporabili za naše domače razmere, bi razmišljali predvsem o tem, kako okrepiti mehanizme varstva človekovih pravic pred rednimi sodišči. Sčasoma bi to lahko imelo učinek, da bi bilo ustavnih pritožb manj, državljani pa bi bili s pravosodnim sistemom, ki oblast izvršuje prav v njihovem imenu, bolj zadovoljni. To je vsekakor zahtevnejša pot, ki pa vodi k zanesljivejšim in bolj blagodejnim učinkom. Zakaj ne bi opustili dvojnega vatla in posamezniku prijaznejšo rešitev sprejeli tudi pri nas?