Pozabite na predele Old Street, Hoxton in Shoreditch, kamor so iskalci modnega navdiha in fotografi pouličnega sloga najraje zahajali zadnje desetletje. Inovatorji so, kot razkrije Richy T. A. Borge, šestindvajsetletni modni oblikovalec in skrbnik VIP-liste povabljencev v Dalston Superstoru, že zdavnaj prebegnili drugam: "Shoreditchu je odzvonilo, v naklonjenosti množični kulturi je postal staromoden, zato smo se preselili v Hackney. Tukaj je vse še surovo in v povojih."

Borge, ki na svoji zgornji ustnici vzgaja pravi bonsaj, ugotavlja, da je odločitev za brke veliko globlja, kot bi se povprečnemu opazovalcu zdelo na prvi pogled: "Pojav je značilen odziv gejevske skupnosti na osiromašeno stanje kulture. Moški se upirajo normam in si puščajo brke kot znamenje upora proti množično naravnani modni industriji." Michael Atters-Attree, britanski komik in pisec, ki na Otoku pooseblja podobo angleškega gentlemana, se mnenju pridružuje: "London umira sivo in poenoteno smrt. Nekateri želimo umreti s ponosom, četudi se moramo v intimi svojega doma boriti s krotenjem dlak."

Z brki mladi moški nezavedno oddajajo znake modne nostalgije. Nekateri intervjuvanci so priznali, da so jih k nošnji brkov spodbudile zgodovinske podobe dandijstva, njihovega voditelja Beauja Brummella, in celo mornarice med drugo svetovno vojno.

Zgodovina brkov je vsaj tako barvita in zanimiva, kot so raznolike njihove oblike in dolžine. Če se podamo v svet reprezentacij nosilcev brkov, bo na misel skoraj gotovo najprej prišla navezava na vojskovanje. Dolžina in oblika brkov je v vojski še pred petdesetimi leti odražala čin in položaj vojakov, poraščenost pa je v težkih razmerah, ko sta bili britvica in pena zgolj daljni spomin, kožo na obrazu ščitila tudi pred hudim mrazom. Od modernega moškega bi težko pričakovali, da bo po brkih posegel zato, da si "reši kožo", je pa toliko bolj dovzeten za reference v popularni kulturi. Nedavni filmski dosežki so prinesli upodobitev Holmesovega pomočnika Watsona, ki ga je v Ritchiejevem filmu Sherlock Holmes zaigral Jude Law, pa tudi brkatega Brada Pitta kot poročnika Alda Raina v Neslavnih barabah in Georga Clooneyja v Možeh, ki strmijo v koze. Vizualna upodobitev Pitta je bila še posebej uspešna pri poudarjanju poglavitne konotativne moči brkov: možatosti.

Bevan Agyemang, petindvajsetletni študent modne fotografije na London College of Fashion, se je nad brki navdušil med potovanjem po Indiji: "Tam sem jih znova odkril kot ultimativni znak možatosti in modrosti. V nekaterih delih Indije celo velja, da brez njih nisi moški." Avtor dela Elementi vzgoje je leta 1640 zapisal: "Imam pozitivno mnenje o mladih moških, ki jih zanimajo umetelni brki. Čas, ki ga vložijo v urejanje, striženje in kodranje brkov, ni izgubljen čas: več časa ko si vzamejo za to početje, močneje s tem predramijo svojega duha, možatost in pogum." Nič nenavadnega torej ni, da je tristo let kasneje New York Times leta 1944 v enem od člankov idealnega moškega opisal kot samozavestnega, častivrednega moža z brki in ga postavil ob bok "puščavskim podganam" britanskih kraljevih sil RAF.

Dennis Hornsby, glavni brivec britanske najstarejše brivske institucije Truefitt & Hill, ki skrbi za vse moške člane kraljeve družine, ne pričakuje, da bi se brki po vzoru pilotov RAF iz tistega časa zares vrnili na ulice: "Kar nekaj nekdanjih pilotov je mojih strank, a si ne puščajo več tistih polnih brkov. To je bil čas čudovitih mož in njihovih letal, ki pa je gotovo že za nami. Brki se vračajo, a le kot moda."

Preden so se leta 1970 skupaj z rojstvom "klonov" pojavili "gejevski brki", puh na zgornji ustnici ni nosil seksualnega naboja. Shaun Cole, avtor članka Mačo moški: kloni in razvoj maskulizirane stereotipizacije, pojasni: "Geji so se naenkrat začeli obnašati zelo možato. Na podlagi te na novo osnovane identitete so prevzeli značilno moško garderobo in obnašanje, s katerima so želeli povečati svojo privlačnost in izraziti izboljšano samopodobo."

Če parafraziramo besede slavne požiralke mož Samanthe Jones iz televizijske serije Seks v mestu: najprej trende prevzamejo geji, sledijo filmske zvezde in šele nato heteroseksualni moški. To se je zgodilo tudi v primeru brkatega gejevskega gibanja "klonov", saj so njihove leviske in rdeče-črne srajce kmalu kot po tekočem traku prevzeli Tom Selleck, Ted Turner in Burt Reynolds, nato pa še običajni moški iz San Francisca. Nekateri teoretiki celo zagovarjajo tezo, da je ravno izvor "gejevskih brkov" vodil v upad pojavnosti brkov med heteroseksualnimi moškimi v osemdesetih in devetdesetih letih. Ti so nošnjo najprej sprejeli, nato pa se od korenin brkov spretno oddaljili - vse do leta 2010.

Na londonskih ulicah je danes mogoče srečati številne mlade moške do trideset let, ki ne glede na spolno usmerjenost počasi, a vztrajno prevzemajo modne smernice nošnje brkov. Kar jih združuje, je želja po nezdruževanju. Catherine Spooner, predavateljica angleške literature z Univerze v Lancastru, ki se je v svojem akademskem delu pogosto ukvarjala s preučevanjem viktorijanskega dandijstva, pravi: "V času pred električnimi brivniki se je skrb zase odražala s tem, da se je moški obril. Danes, ko so moški pretežno obriti, pa so ravno brki dimenzija upora, ki jo mladi potrebujejo za ločevanje od tropa."

Večina sogovornikov je prepričanih, da gre pri današnjem pojavu brkov za oživljanje vrednot dandijstva, Spoonerjeva pa odgovarja, da so takšne posplošitve neutemeljene: "Dandijstvo je korenito spremenilo družbeno strukturo v regentskem obdobju, ko je gibanje povedel Beau Brummell. V 19. stoletju je dandijstvo predstavljalo konformnost, željo biti vedno oblečen priložnosti primerno. Brummellova estetska sodba je bila 'manj je več', nekaj, kar je Oscar Wilde kasneje uspešno asimiliral v enem svojih del, in je, kolikor razumem vašo tezo o odklonskosti, v nasprotju z današnjim pojavom."

"Vsak si lahko pusti rasti brke, a da jih vzgojiš tako dolge, da jih lahko privihaš, zahteva posebno predanost. Brki združujejo možatost in teatralnost," zavzdihne Borge, ki na svojih brkih dvakrat dnevno uporabi vosek dax, in s tem potrdi tezo Spoonerjeve, da gre v večini primerov res zgolj za oživljanje mitične podobe dandijstva. Za medijsko prepoznavnost teatralnosti brkov je v zadnjih desetletjih poskrbel David Suchet, priznani britanski igralec, ki je študij televizijske vloge detektiva Hercula Poirota utemeljil ravno na njihovi vizualni moči: "Ko mi nadenejo brke, mi vdahnejo tudi njegovo osebnost. Šele takrat se zares počutim kot Poirot." Alexander Wilson, enaindvajsetletni urednik spletne revije Ribbed, si je brke pustil rasti zgolj zato, ker je želel, da si ga ljudje kljub izredno pogostemu imenu vsaj po nečem zapomnijo.

Odločitev pa je lahko tudi zgolj estetska. Alvaro, šestindvajsetletni študent uprizoritvenih umetnosti, je izgubil nekaj teže in opazil, da so mu ličnice nenadoma upadle. S ščetinastimi brki je obrazu znova vdahnil pravilno obliko. Kot ugotavlja pisec Allan Peterkin, avtor Tisočerih brad: "Brki so kot nalašč za vse tiste, ki nismo popolni. Zakrijejo slabe zobe, nepravilne ustnice, brazgotine na obrazu, omehčajo izraz na obrazu in olepšajo podolgovato obliko obraza."

Brkati moški so se nekoč razvajali z rednimi tedenskimi obiski pri brivcu, ki je za njihovo obrazno okrasje poskrbel s toplimi brisačami, dišečo brivsko peno in naostreno britvico. Michael Atters olimpijski ogenj nosi še danes: "Imam izvrstnega brivca, ki je obdržal vse izvorne art deco kose pohištva iz starih časov. Gojim le eno načelo: ženski nikoli več ne pustim blizu mojih brkov. Ko sem to storil nazadnje, sem z brivskega stola vstal z videzom ponorele plesalke iz francoskega cirkusa." Ameriški brivci so v štiridesetih letih menda poročali, da so možje z brki zelo naporne stranke, občutljivi kot stare device in le stežka zadovoljni.

Ali bomo tudi brke kmalu, kot je običajno z modnimi trendi, videvali vsepovsod? Verjetno ne, saj izvirajo iz želje po izstopanju, zahtevajo preveč truda in so še premočno vkoreninjeni v lastni zgodovini, da bi se lahko "obrili" predsodkov, ki jih obdajajo. To pa še ne pomeni, da bi bilo polagati zaupanje v modno ozaveščenega modernega moškega neutemeljeno. Z njimi nam namreč neškodljivo sporoča tudi: Lahko mi vzamete službo, stabilnost, celo stanovanje in psa v njem, a nič ne more priti med moškega in njegove brke.