Za Nussimbauma eno ime in priimek nista bila dovolj. Vzel si je tri. Za svoje si je skrivaj ali na glas prisvajal tako krščanstvo, islam kot judaizem. Bil je otrok pokrajin od Baltskega morja do Kaspijskega jezera. Potoval je po Iranu, obplul Črno morje do Istanbula in nadaljeval do Dunaja, New Yorka in Positana, kjer je, star 37 let, umrl leta 1942. Z nekoliko bolj svobodnim razumevanjem kartografije bi lahko trdili, da je bil Evropejec 21. stoletja.

Rodil se je judovskim staršem v Bakuju, a vztrajal, da je bila njegova mama kristjanka, oče pa muslimanski aristokrat perzijskih in turkmenskih korenin, ki je obogatel z naftnimi posli v mestu, kjer je črno zlato špricnilo iz zemlje vsakič, ko so se kmetje malo bolj resno lotili prekopavanja njiv. Če ga je kdo vprašal, se je predstavil kot muslimanski princ. Pod svojih vsaj trinajst knjig se je podpisoval kot Kurban Said ali Essad Bay. Napisal je biografiji Stalina in Lenina, njegov verjetno najbolj slaven roman pa je Ali in Nino, pripoved o ljubezni in dogodivščinah Alija, muslimanskega fanta, in Nino, krščanskega dekleta, v katero se zaljubi v dneh boljševiške revolucije na obalah Kaspijskega jezera.

Razorožujoče zgodbe čarobne lepote prepletanja kultur v skrivnostnem življenju Leva Nussimbauma niza Tom Reiss v svoji knjigi Orientalist. Življenju Kurbana Saida je sledil pet let in ga poskušal razumeti. Novinar The New York Timesa, The New Yorkerja in Wall Street Journala je uporabil svoje raziskovalne spretnosti in se na koncu, po spletu srečnih naključij, znašel na dunajskih ulicah s svežnjem šestih zvezkov. V njih je Essad Bay popisal zgodbo svojega življenja, tik preden je umrl.

Leta 1921, ko sta z očetom prebegnila v Istanbul, je Lev kot v vročičnih sanjah hodil po metropoli imperija kultur. "Verjamem, da se je moje življenje začelo v Istanbulu," je zapisal več kot tri desetletja kasneje. "Tedaj sem imel petnajst let."

Vrtno orodje v štirih jezikih

Ian Almond je šest let predaval na turških univerzah. Pri sebi hrani račun, izdan leta 1927 v istanbulski trgovini z orodjem za vrt in dom. Napisan je v otomanski turščini in armenščini, podpisan v francoščini in grščini ter na dnu ožigosan.

"Ne smemo pozabiti, da ta račun za tisti čas ni bil nič posebnega. Danes se nam zdi eksotičen, takrat pa o tem sploh niso razmišljali. Ljudje so bili vseskozi potopljeni v dialog med kulturami, jeziki in verami," razlaga. Železniška postaja Haydarpaºa v Istanbulu se oklepa roba kopnega na najbolj zahodnem delu Vzhoda. Pred njo se odpira veličasten pogled na Marmarsko morje na levi in Bospor na desni. Načrte zanjo sta naredila nemška arhitekta Otto Ritter in Helmut Cuno leta 1906. Prvi vlaki so z nje zapeljali dve leti kasneje.

"Zgledovala sta se po španski Alhambri. Tudi otomanski arhitekti so v drugi polovici 19. in na začetku 20. stoletja gradili stavbe v stilu, za katerega so verjeli, da deluje orientalsko. A v tem niso videli nič postmodernega. Ni šlo za srečevanje civilizacij. Te ideje smo prinesli mi," razlaga profesor Ian Almond.

Leta 1998 je namesto v Niš zaradi administrativnih zapletov odšel na univerzo v Kayseri, mesto v geografskem središču Turčije. Tam je rad klepetal s kolegi na teološki fakulteti, ki so bili mnogo bolj liberalnih nazorov kot kolegi z zgodovinske katedre. V roke so mu potisnili spis iz 13. stoletja. Napisal ga je Ibn Arabi, v Španiji rojeni sufijski modrec.

"Skoraj bi se spreobrnil," se smeji profesor, ki sebe označi za levičarskega krščanskega socialista. "Njegov opis tega, kaj je raj, se mi je zdel fantastično globokoumen. Raj je kraj, kjer je sreča vseskozi ogrožena, pravi. Dobro, ne?"

Bral je še in še. Vse več vzporednic je videl med sufizmom, judovsko kabalo in krščanskim misticizmom. O slednjem je pisal v svoji doktorski disertaciji, v kateri je v okviru primerjave srednjeveške filozofije in dekonstruktivizma Jacquesa Derridaja pisal tudi o mojstru Eckhardtu, mistiku in članu dominikanskega reda duhovnikov s konca 13. in začetka 14. stoletja.

"Spoznavanje kompleksnosti in bogastva islama je v meni vzbujalo vse večjo jezo nad karikaturami in posplošitvami, ki se pojavljajo na Zahodu pri opisih islama," pripoveduje Almond.

Leta 2004 je izdal knjigo Sufizem in dekonstruktivizem. Vztraja, da sufizem sodi v samo središče islama, četudi je njegov prostor nenavaden. Združuje najbolj konservativne islamske mislece in tudi najbolj liberalne glasove. Kot najboljši primer paradoksalnosti sufizma omeni iranskega sufijskega pesnika Rumija. Njegova petdesettisočvrstična pesem Masnavi velja za perzijski Koran.

"A v njej so deli, ki so pravzaprav šokantno profani. V seksualnem smislu," se namuzne profesor, ki trenutno predava na Georgia State University v ameriški zvezni državi Atlanti.

Skupne puške religij

Predstave o islamu in Orientu so se skozi zgodovino vztrajno mešale in postajale eno. V debatah, ki se vkopljejo na bregove Zahod proti islamu, postanejo na eni strani nevidni palestinski kristjani, izraelski muslimani, iranski judje, sudanski sufiji in turški kemalisti. Na drugi strani postanemo vsi kristjani. Ideje, ki jih je palestinski literarni zgodovinar Edward Said kritično in vestno nanizal v svojem monumentalnem delu Orientalizem, so bile vseskozi polne nasprotij, posploševanj, nesporazumov, strahov in prostorov nedovoljenih sanj.

Podoba islama je vselej odslikavala razmerja moči tedanjega trenutka. Martin Luther je v islamu videl nenehno spreminjajočo se grožnjo - duhovno in telesno. Celo skupni sovražnik Rim ni pripomogel več kot toliko, da je islam v Luthrovih očeh postal potencialno orodje za zmago nad prvovrstnim nasprotnikom. Poraz turške vojske pred Dunajem in nato 17. stoletje sta prinesla olajšanje. Islam pa je postal v idejah evropskih mislecev zastarel in odpisan. Nemški filozof Georg W. F. Hegel v prvi polovici 19. stoletja zapiše: "Islam je izginil z odra zgodovine." Ta ideja vztraja in podeduje jo Michel Foucault, ki svoje potovanje v Iran leta 1979, v času islamske revolucije, opiše kot potovanje v preteklost, v kraje, kjer še vedno vlada ideja skupnosti kot glavnega elementa družbe.

Vendar je ideja, da so se pripadniki različnih ver skozi vso zgodovino borili na nasprotnih straneh, zgrešena. Kako zelo, je s svojo zadnjo knjigo Dve veri, en prapor hotel pokazati profesor Almond. V njej piše, kako so se v 11. stoletju skupaj borili španski muslimani in katalonski kristjani proti Kastiljcem. V 13. stoletju se je na strani nemškega kralja Friderika II. borilo vsaj tri tisoč Arabcev proti lombardski ligi. Konfesionalno pisane bojne čete so segle vse do krimske vojne v 19. stoletje in nekakšno nadaljevanje te zgodovinske tradicije bi lahko danes iskali v četah zveze Nata.

"V tem, kar počnem, je občutek nesmisla," razlaga profesor Almond, ki svoja prizadevanja opisuje kot lovljenje duhov. "Prebiraš in raziskuješ, kaj so ljudje naredili narobe v preteklosti. In vidiš, kako se iste napake vedno znova ponavljajo."

V časopisih iz sredine in druge polovice 19. stoletja je našel polno protestov Rusov in Britancev o nesprejemljivih kršitvah človekovih pravic v Otomanskem imperiju. "Jezik je praktično enak temu, kar danes beremo o Iraku in Afganistanu," pove in nadaljuje s citatom Williama Faulknerja: "Preteklost ni nikoli mrtva, preteklost niti ni preteklost."

Politiki danes, predvsem ko beseda nanese na vstop Turčije v EU, še vedno igrajo na stare zgodovinske strahove. To se je najlepše pokazalo v Avstriji, ko je v razpravah o širitvi EU Dunaj čez noč znova postal ogroženo mesto in je odmevala predvsem misel, da nikakor ne sme postati turški.

"Strah pred tem, da lahko vse izgubimo, ni nujno napačen. Problem je, da je zlorabljen in zmanipuliran v napačni smeri," razlaga Almond. "Ne ogrožajo nas prosilci za azil na čolnih križem po Sredozemlju, ampak način, kako se vlada našim družbam. V EU je vse očitneje, da smo zadnjih petnajst let vse vrednote naših družb predali v odločanje in oblikovanje finančnim elitam."

Neevropa je bila na začetku slovanska, danes so jo zamenjali kraji onkraj meja članic EU. Zgodovinsko je redno omogočala vzpostavljanje evropske civiliziranosti in nadmoči, četudi je bila evropska zgodovina vseskozi prepletena z "Netukajstanom".

"Ves čas govorimo o nenormalnostih v drugih državah, kar normalizira domače nenormalnosti." To je najstarejša zvijača. "V veliki meri je to uspelo predvsem Britancem in Američanom, v manjši meri tudi Natu in EU," pravi profesor Almond. "Prisotnost naših vojakov v tujih državah, kjer hodijo po ulicah z orožjem in govorijo ljudem, kaj lahko počnejo in kaj ne, je postala nekaj normalnega. Ko svojim študentom pokažem posnetke ameriških vojakov v Afganistanu, ki kričijo na vaščane, ne trenejo. Če bi šlo za kitajske vojake, bi izbruhnili. Anesteziramo te podobe, jih spiramo čustev. Če so Američani ali Evropejci v tujini, velja, da niso zares na tujem. S tem je naša prisotnost že vnaprej upravičena. Ljudje postanejo popolnoma neobčutljivi za razmere, ki so v resnici neokolonialne. S katero drugo besedo to opisati?"

Svobodni jeziki

Občutljivost za položaj manjšin in pripadnikov drugih etničnih skupin je bila za Iana Almonda šola ulice. Odraščal je v delavski četrti v Angliji poznih sedemdesetih let. Prijatelji so ga klicali in ga še vedno kličejo Badam. V gudžaratiju to pomeni mandelj. Še vedno zna preklinjati v tem jeziku indijske države z istim imenom. To je bil jezik, v katerem je klepetal s prijateljevim očetom in si iz njega izposojal besede, ne da bi to sploh opazil. Za prijatelje je imel indijske hindujce in muslimane. Belcev ni bilo med njimi. Njegova mama je bila snažilka, oče voznik tovornjaka. Poleg tega, da je bila rasistična, je bila Anglija, v kateri je odraščal, še vedno tudi razredna družba. Zato je takoj, ko je dobil v roke diplomo, odšel. Najprej v Nemčijo, kjer je pomagal v ključavničarski delavnici in nato delal v tovarni piškotov. Po pol leta se je preselil na jug Italije, kjer je dobil službo učitelja angleščine. Ko je odšel iz Anglije, je mislil, da se bo vrnil čez leto dni, a se ni vrnil nikoli več. Najbliže je prišel, ko se je iz Italije vrnil na Otok po doktorat, a raje odšel na sever, na Škotsko. "Nisem hotel nazaj v Anglijo."

K študiju ga je ponovno pritegnil Ray Monk, ki je napisal biografijo Ludwiga Wittgensteina. Avstrijsko-britanski filozof je vse, ki so ga hoteli poslušati, odganjal od akademskih krogov. Kar je prepričalo Almonda, je bilo Wittgensteinovo brezkompromisno iskanje resnice in vztrajni poskusi, da bi razumel, kje so meje besed in jezika.

Danes je na policah knjigarn in knjižnic vse več knjig avtorjev, ki kot materni jezik govorijo Zahodu tuje, eksotične jezike. Največje ameriške in britanske nagrade pobirajo pisci, ki jim je angleščina jezik nove domovine. V Angliji je zastopanost indijskih pisateljev in njihovih del izjemna.

"A vedeti morate, da so v Indiji ljudje jezni, da jih predstavljajo tisti, ki živijo v tujini. Svet spoznava Indijo skozi oči elitnih migrantov višjega razreda," opozori Almond, ki je leto dni študiral in raziskoval v Indiji. Pod velik vprašaj postavi smiselnost branja romanov izključno zato, da bi izvedeli kaj o drugih kulturah. "Predvsem se skozi knjige učimo o nas samih. Salman Rushdie, Amitav Gosh, Arundhati Roy so avtorji sijajnih literarnih del. Hkrati ne bi zavrnili Uliksesa Jamesa Joycea samo zato, ker je napisan v jeziku kolonialistov, kajne?"

Ne zaupa postopkom, skozi katere morajo danes knjige, da se znajdejo na knjigarniških policah. Sama ta pot po njegovem mnenju premočno določa, kakšno literaturo beremo.

"Če vzamete v roke prevode kratkih zgodb Rabindranatha Tagoreja, slavnega bengalskega pisatelja, to ni lahko branje. Ne razloži vam kaj dosti. Prebereš, da se dekle poroči, in nato čez šest strani izveš, da je stara enajst let. Listaš nazaj, da bi preveril, ali si razumel prav. Seveda Tagore teh reči ne razlaga, ker so za bengalskega bralca očitne. Roman Vikrama Setha A Suitable Boy po drugi strani natančno popisuje avtobusno popotovanje po Indiji, kako poskakuješ na sedežu gor in dol. Ta opis je tam za bralce, ki take vožnje niso nikoli izkusili. Svetovna književnost, ki jo imamo, je v vse večji meri literatura, skozi katero želi en del sveta razložiti samega sebe bogatejšemu delu sveta. To ne ustvarja ne najbolj izvirnih, iskrenih, ne avtentičnih literarnih del. Morda so te knjige dobre in jih radi prebiramo, a sodobna literatura odslikava razmerja, kako je bogastvo porazdeljeno po svetu."

Isaac Chotiner v zadnji številki The New Yorkerja piše o novi knjigi Britanca Roberta McCruma Globish. Globish je globalna različica angleščine in vseh mogočih jezikov, ki bi lahko potencialno izrinila angleščino s svojo enostavnostjo in univerzalnostjo. Vendar Chotiner ni prepričan. Leta 1833 je britanski zgodovinar in politik Thomas Babington Macaulay indijskim kolonialnim oblastem pisal, da je treba zagotoviti izobraževanje v angleščini za razred Indijcev, ki bodo lahko zagotovili tekočo komunikacijo med kolonizatorjem in koloniziranim prebivalstvom. Leta 1857, ko so se odprle prve angleške univerze v večjih indijskih mestih, je prišlo do upora indijskih vojakov, ki ga danes pozdravljajo kot prvi korak na poti do indijske samostojnosti. Voditelji gibanja za osamosvojitev, ki so v naslednjih desetletjih pobrali prapor osvoboditve, pa so bili prav Indijci, ki so se naučili jezika okupatorja. Še danes angleščina v Indiji ostaja jezik, katerega poznavanje riše mejo, kje se začne revščina, hkrati pa je to tudi jezik, v katerem se piše svoboda in ki povezuje različne jezikovne skupine znotraj indijske države.

Ian Almond pravi, da se splača prebrati romana Ugovor vesti nekega fundamentalista Moshina Hamida in Mirna vest turškega pisatelja Ahmeta Hamdija Tanpinarja. Z nostalgijo govori o občutkih, s katerimi so ga navdajali bengalski filmi iz petdesetih ali egiptovski in japonski iz šestdesetih let. Ker se niso ozirali proti mednarodnemu filmskemu tržišču, je bila njihova tujost in drugačnost luksuz, ki je obljubljal, da bo lahko zahodni gledalec odškrnil zaveso in pokukal v filmski svet, ki ni bil zares ustvarjen zanj. Danes ima pri večini filmov občutek, da z enim očesom pogleduje proti Cannesu.

Izjema bi bila morda lahko bollywoodska filmska produkcija, ki je s svojo aluzijo na Hollywood ustvarila tudi prostore nepričakovane svobode.

Odpiranje konzerviranih idej

A če se je preoblikovala kulturna produkcija, ki povezuje dele sveta, najdemo v intelektualni in akademski evoluciji orientalizma še vedno veliko istih zablod kot pred desetletji. Ian Almond je pred dvema letoma izdal knjigo Novi orientalisti, lani pa še Zgodovino islama v nemški misli: Od Leibniza do Nietzscheja.

"Očitna je neprekinjena preokupacija evropskih intelektualcev z Evropo. Ni enako kot pred petdesetimi leti. A pretresla me je ironija, kako postmoderni intelektualci pri kritiki modernosti, ko se ta prenese v prostore zunaj Evrope, uporabljajo vse klišeje orientalizma moderne."

Poleg Friedricha Nietzscheja, Jacquesa Derridaja, Michela Foucaulta, Jeana Baudrillarda in Slavoja Žižka se je v Novih orientalistih dotaknil tudi del Julie Kristeve, bolgarsko-francoske filozofinje in feministke.

"Kristeva mi je bila všeč. Zato sem bil toliko bolj šokiran. Njeni pogledi na islam spadajo v 18. stoletje. Piše o travmatiziranosti Francije zaradi alžirske vojne. Od imigrantov zahteva, naj se primerno obnašajo in naj bodo hvaležni za to, kar Francija naredi zanje. V intervjuju reče, da je Francija ogrožena zaradi valov Afričanov in Arabcev, ki prihajajo z druge strani Sredozemlja. Gre za eno osrednjih postsocialističnih teoretičark! Oseba z izjemno občutljivim in celostnim razumevanjem tega, kako jezik deluje, popolnoma odpove, ko nanese na afriškega "drugega" ali islam. Zelo malo ve, niti se ne potrudi, da bi izvedela kaj več o islamskem feminizmu, ženskih gibanjih v Iranu, Indoneziji, Maroku. Ponudi standardne klišeje o ženskah v čadorjih. In ni edina. Gre za del francoske inteligence, vključno z Bernard-Henrijem Levyjem, ali Martinom Amisom v Veliki Britaniji. Cvetijo na svoji gredici evropskega samoobčudovanja. Ponujajo monodimenzionalne podobe muslimanskega sveta, ne da bi ga zares razumeli. Evropa je bogata zadnjih sedemdeset let. Leži pa le kratko vožnjo z ladjo od južnih obal Sredozemlja, kjer vlada revščina. O nepravičnosti te porazdelitve bogastva ni nobene refleksije. EU lahko prisili afriške države, da odprejo in liberalizirajo svoja gospodarstva in trge. Nato jih uniči s poceni subvencionirano pšenico in jih popolnoma osiromaši. Kako to ni imperializem? Poskusi evropskih intelektualcev, da bi zapopadli, za kaj v resnici gre, vključno z Jürgenom Habermasom, so nebogljeni in neuspešni. Izstopa le Žižek. Pravilno opazi in kritizira že pogled Zahoda na Balkan, ki naj bi bil zaostal in plemenski." A Almond opozarja, da Heglov evropocentrizem, ali raje heglocentrizem, seva tudi iz Žižka.

"Obstaja tradicija povezovanja islama z apokalipso, ki se razdeli na dva kraka. Eden je kalvinističen, drugi frančiškovski. Interpretacija islama pri Baudrillardu gre v smer slednje, Žižek pa je tu kalvinist. Namiguje in predlaga, da bi, če bi malo popraskali po površini muslimana, spodaj našli socialista. Muslimani so 'socialisti v nastajanju', treba bi bilo le nekako razumeti in aktivirati te potenciale. Nekaj neprijetnega je v tem, kako govori o uporabi in manipulaciji islama, ki ga vidi kot potencial. Všeč mi je zagretost njegovega argumenta in razumem, od kod črpa, ko kritizira multikulturni liberalizem in postkolonializem, ki sta oba le dimna zavesa za glavni problem, kapitalizem, ki ustvarja te umetne fetišizme in fobije, ki jih gojimo. V nasprotju z mnogimi drugimi intelektualci se je nedvoumno izrekel o Palestini, Iraku, Afganistanu. A napisal je knjigo z naslovom Irak. Na 180 straneh je zadnja referenca na karkoli vsaj približno muslimanskega na strani 63. To je zelo evropocentričen pristop."

Fenomen dolgih polic s prevodi Žižkovih knjig od Turčije do Irana Almond razlaga z Žižkovo jasno kritiko ameriške zunanje politike in Evrope. Njegova knjiga Novi orientalisti je prevedena v perzijščino, arabščino, bosanščino, korejščino in indonezijščino. Pravi, da je v turškem, arabskem in perzijskem svetu vedno obstajal interes za to, kaj se misli in dogaja v Vzhodni Evropi. Deloma zaradi izkušnje socializma, deloma, ker je to neevropski, nezahodni del Evrope. Vzhod tu aktivno pomaga pri ustvarjanju sveta sanjskih predstav, ki služijo čohljanju zahodnih egov.

"Turčijo in Iran zanima in bereta vse, kar bereta Evropa in Amerika. Interes kritično misliti svoje družbe in spoznati predstave drugih o njih je tam mnogo bolj prisoten kot v Evropi. Evropa je eno največjih plemen, ki se ne zaveda, da je pleme," se namuzne Almond. "Intelektualna lenoba nas pripelje do tega, da prodajamo svoje vrednote kot vseobsegajočo resnico. Evropejci pogosto pridigajo drugim koncem sveta, ne da bi trezno reflektirali svojega. Izvažamo naš poslovni model, a hkrati ni nobenega razmisleka o tem, kako smo prišli do točke, da smo najbogatejši del planeta," upre pogled v kapučino na mizi ljubljanske kavarne. V Sloveniji se je ustavil na poti v Sarajevo. "Ne razmišljamo o tem, da je ta skodelica kave vezana na dvanajsturne delavnike ljudi na plantažah v Gvatemali, v rudnikih, na delavce z vsega sveta, ki garajo, da se nato prepletejo v globalno finančno mrežo, kjer potem služijo velike banke in zavarovalnice, ki so Evropo naredile za celino, kakršna je. Verjetno nezavedno vemo, da je naše bogastvo vezano na revščino drugod. A se ustavimo. Vsak dodatni korak v smeri tega razmisleka bi pomenil dvom v naš lastni vložek v ta sistem."

Pripoveduje o družbenih porazdelitvah bogastva, ki so si podobne po vsem svetu. "En odstotek ljudi ima v lasti okoli štirideset odstotkov vsega bogastva, osemdeset odstotkov pa le eno sedemnajstino. Na Forbesovi lestvici petsto najbogatejših Zemljanov je veliko nezahodnjakov. Je to sijajen rezultat in zmaga multikulturalizma, da je lestvica najbogatejših petsto Zemljanov v petini bela, muslimanska, črnska in tako naprej? Tu bi nastopil Žižek. Sama pomisel, da bi to bilo nekaj pozitivnega, je lahko le posledica kapitalističnega multikulturalizma. Pozni kapitalizem se je zelo dobro naučil izrabljati multikulturalizem. Z njim zamaskira svoje bistvo. Izrabljaš in zlorabljaš ljudi, a to počneš na multikulturen način. Zato je dobro. Delavcev ne izrabljajo le belci, tudi nekaj temnopoltih je, ki imajo na koncu dobiček od njihovega dela. To ne more biti prav. Bistvo multikulturalizma je pravičnost. Pravičnost, ki postavi Forbesovo lestvico in sistem, ki jo je ustvaril, pod vprašaj."

Opozarja, da danes velja, da lahko uživamo svobodno misel in vedenje le, če najprej zagotovimo svobodni, liberalizirani trg. Kar ne drži. Mahmuda Ahmadinedžada in Roberta Mugabeja izpostavi kot najbolj demonizirana politična voditelja. Ne zaradi kršitev človekovih pravic. Preveč drugih kršiteljic človekovih pravic Amerika in Evropa podpirata, da bi bilo mogoče verjeti temu argumentu, pravi.

"Muslimanski zmernež je vedno muslimanski poslovnež. Moamer Gadafi in njegov sin v Libiji, Mahmud Abas v okupirani Palestini, Džalal Talabani v iraškem Kurdistanu, Reçep Tayyip Erdogan in Abdullah Gül v Turčiji. To so ljudje, s katerimi lahko poslujemo. Muslimanski ekstremisti pa so ponavadi tisti, ki niso pripravljeni prodati naravnih virov svoje države tujim vlagateljem. To vse bolj določa, kako vidimo svet. In to so popolnoma napačna očala, ki smo si jih pustili natakniti. Nočem opravičevati ekstremistov, a gre za popolnoma sprevržen način razumevanja in razlaganja, zakaj so ljudje jezni in kaj potrebujejo, da bodo svobodni. Če si želijo svobode, to še ne pomeni nujno, da želijo razprodati svojo ekonomijo in državo na globalnem trgu. A to je standardno merilo in ideja, ki jo ponujata BBC in CNN. Nekritično vpijamo ta jezik kapitala. Hkrati s tem ga nevtraliziramo. Govorimo, dihamo ga, namesto da bi se vprašali, kaj pomeni svoboda. Ne gre le za to, da lahko izrazimo svojo individualnost. To je zelo čuden način, prek katerega vidimo in mislimo sebe in svet. Svoboda je mnogo več kot le to."

Ian Almond je ta teden v Ljubljani predaval na Filozofski fakulteti in Zavodu Averroes. Glavna misel njegovih razmišljanj in pisanj je, da je Evropa kontinent treh religij. O tem priča zgodovina. Ideja o spopadu civilizacij je neumnost, ki lahko zraste le iz zgodovinske nevednosti in ignorance. Zgodovina pa je del tudi današnjega in jutrišnjega dne, ko jo dopisujemo in pišemo na novo. Od tod naprej je vse samo vprašanje selektivnosti in tega, kaj hočemo vedeti.