Drama v Westminstru je odsev vsesplošnega trenda. Velika Britanija je dobila tretji "viseči parlament", odkar je bila leta 1928 uvedena splošna volilna pravica. Vsakokrat mu je botroval zlom tržne ekonomije. Tokratna politična kriza, kajti v resnici gre za krizo, je nekaj posebnega. Tudi zato, ker je diskreditirala "tretjo pot" socialne demokracije kot resne politične alternative kapitalizmu svobodnega trga z okrepljeno vlogo države. Troje laburističnih vlad je na krilih gospodarske rasti Britaniji vladalo trinajst let. Njihovo vladavino so zaznamovali zgodovinsko pomembni dosežki, vključno z ustanovitvijo škotskega parlamenta in županskimi volitvami v Londonu. A po drugi strani so - mimo podpore javnemu zdravstvu - povsem zanemarile programe, kot pritičejo socialni demokraciji. Bodisi po inerciji bodisi po premisleku so stregle pohlepu bogatih, oklepajoč se oblasti dopustile razraščanje kronične revščine, srednji sloj pa prepustile bojazni pred negotovo prihodnostjo. Voljno so pomagale spreminjati Veliko Britanijo v družbo, ki se izrisuje v obrisih peščene ure.
Zaupanje javnosti v novi laburizem sta spodkopala neizvoljeni predsednik vlade, čigar medijski nastopi so spominjali na plešočega medveda, in še-vedno-nasmejani g. Tony B. Liar (Lažnivec), ki je z lažnimi pretvezami državo povedel v vojno. Spogledovanje s politično triangulacijo, ki jo simbolizira 10-odstotno zmanjšanje davka na kapitalski dobiček v času Brownove vlade, je stranki pridobilo malo prijateljev. Nakar je odpovedal trg: živčnemu zlomu samoreguliranega finančnega sistema je jeseni 2008 sledil (trenutek ni bil izbran naključno) napad na celotno politično elito. Njen ugled je umazala vrsta zelo banalnih, zelo britanskih parlamentarnih škandalov, povezanih s povračili za navidezne izdatke (lažna potrdila za drugo stanovanje ali hišo) in celo tako bizarne stvari, kot so plavajoča zatočišča pred lisicami za race, piškoti v darilnih škatlah, obrezovanje dreves in nakupovalne vrečke za 25 penijev.
Zaradi takih traparij je bil razpis splošnih volitev - govorimo o državi, katere parlament nima trdno določenega mandata - tvegan ne le za obstoječo vlado Gordona Browna, ampak vse stranke po vrsti. Spomnimo se pravila: zlom trga destabilizira demokracijo. In potem je prišel 6. maj: običajno izmenjavanje prepričljivih zmag laburistov in konservativcev iz časa Harolda Wilsona in Margaret Thatcher so volilci odločno zavrnili; brzdali so navdušenje in vihali nosove. V nenavadnem vzniku kolektivne modrosti so - s svinčnikom v rokah, vsak zase v učilnicah, cerkvah in krajevnih skupnostih - volili proti celotnemu političnemu establišmentu.
Kot da so sklenili reči bobu bob. Ni jih bilo malo, ki so se zavestno namenili "obesiti" parlament, in vsaj ta kratkoročna namera jim je sijajno uspela. Volilo je dve tretjini volilcev (nekaj več kot leta 2005, a še vedno precej manj od 84 odstotkov, kolikor jih je oddalo glas leta 1950). Le redki so oddali neveljavno glasovnico ali volili za Monster Raving Loony Party. Mnogi so glasno protestirali, ker niso mogli uveljaviti svoje volilne pravice, spet drugi uprizorili sedeče demonstracije, potem ko so se slabo organizirana volišča ob 22. uri zaprla in jih pustila pred vrati. V noči, ko so preštevali glasove, je laburist Ed Miliband pripomnil: "Ljudje spregovorili, pa ne vemo prav dobro, kaj so rekli." Novinar Simon Jenkins pa je zjutraj komentiral: "Britansko volilno telo je spregovorilo, a se mu je pri tem zaletelo." Oba sta se motila. Kolektivni namen je bil jasen: vse politike postaviti na preizkus, evropeizirati Britanijo tako, da se bodo politični voditelji različnih prepričanj primorani začeti brez predsodkov pogovarjati o tem, kako voditi državo v času najhujše krize tržne ekonomije v nekaj manj kot sto letih.
Kaj je spodbudilo tihi upor volilcev? Prevladujoča sumničavost, prežeta z gnevom, je tesno prepletena z dejstvom, da so se državljani, soočeni z izbiro med katastrofo in odvratno prihodnostjo, odločili ravnati modro in niso volili strank, ki so obljubljale grobo zmanjšanje proračunskih izdatkov, pa čeprav se zdijo zdaj tovrstni rezi po zaslugi rekordnega primanjkljaja 12 odstotkov BDP, največjega v Evropski uniji, od česar gre polovica na rovaš reševanja propadlih bank, neizogibni. A korenine zavrnitve segajo globlje. Vzemimo članstvo v političnih strankah, ki upada že desetletja. Stranka torijcev šteje ta čas okoli 300.000 članov, komaj osmino članstva v njenih najboljših časih v dobi Winstona Churchilla, ko je več kot deset odstotkov britanskih državljanov pripadalo kateri od političnih strank. Danes se številke gibljejo okoli odstotka, in to je ključni razlog, da gledajo Britanci na stranke in politike z mešanico nezaupanja in prezira.
Ambivalenten odnos še poglablja vstop velikega denarja v tempelj demokratične politike. Konservativna stranka je neredko spominjala na poslovno franšizo, toda pred dobrim stoletjem nastajajoča laburistična stranka je predstavila drugačno, čistejšo formulo financiranja: majhne, toda številne donacije prek sindikatov, katerih politično krilo je bila. Ta formula je zdaj praktično mrtva. Financiranje laburistične in torijske stranke je, kot v odlomku iz Pickwickovcev, postalo neslavno skorumpirano. Tleči volilni škandal z lordom Michaelom Ashcroftom, torijskim aristokratom v tujini, ki je v Avstraliji z donacijo milijon dolarjev pripomogel k ponovni izvolitvi Howardove vlade leta 2004, je britanske volilce spomnil, da je politika v spregi s kapitalom.
Tokrat je Ashcroft prelil neznane vsote denarja v odročnejše sedeže, ki so jih torijci potrebovali za zmago. Taktika je spodletela, donatorju je bil pripet vzdevek lord Cashcroft. Hkrati se je v medijsko mašinerijo prečrpaval ogromen denar. Vsi nacionalni dnevni časopisi, s časnikoma Times in Sun v lasti Ruperta Murdocha na čelu, so propagirali zmago torijcev, svetla izjema so bili Guardian, The Independent in Daily Mirror. Ob globokem nezaupanju javnosti do politikov in novinarjev je tudi ta taktika spodletela. Na trenutke se je sicer zdelo, da se entuziazem za običajno izmenjavo strank na oblasti krepi, kot med ameriško obarvanimi, sploh prvič v britanski zgodovini prirejenimi televizijskimi soočenji političnih prvakov. A učinek je bil kratkotrajen, celo za karizmatičnega Nicka Clegga, prvaka liberalnih demokratov, zdaj podpredsednika vlade. Mnogi volilci so v hipu spregledali "televizijski boj talentov" (iskrene besede torijskega ministra). Drugi so že presedlali na bloge in tweete, ki so tokrat prvič odigrali pomembnejšo vlogo na britanskih volitvah, zlasti med mladimi, ki so se na volišča podali prvič. Ti so, ne proti pričakovanjem, nesorazmerno veliko glasov namenili liberalnim demokratom, sledeč intuiciji, da so institucije westminstrskega sistema v mnogočem zastarele, nereprezentativne in nedemokratične.
Niso se motili. Če bi volilno kampanjo na Britanskem otočju spremljale ekipe neodvisnih opazovalcev, bi gotovo presodile, da so bile volitve sicer svobodne, a nepravične. Vprašale bi se, kakšna je to demokracija, ko večinski volilni sistem torijcem prinaša 305 sedežev v spodnjem domu (47 odstotkov vseh) na podlagi zgolj 23-odstotne podpore volilcev. Zakaj je v primerjavi z državami, kot so Indija, Švedska in Ruanda, v parlamentu še vedno tako malo žensk (22 odstotkov)? Ali ni nevoljena lordska zbornica, katere klopi zasedajo člani, imenovani po strankarskem ključu, škodljiva za demokracijo? In kaj lahko rečemo o podhranjeni volilni komisiji, katere predsednica Jenny Watson je morala priti na televizijo sredi noči, da bi se opravičila za preživeto "viktorijansko" proceduro na voliščih, ki, kot je priznala, sodi v čas, "ko je imela volilno pravico le peščica ljudi"?
S koalicijo torijcev in liberalcev, ki bo ostro zarezala v proračunske izdatke, prihajajo v Veliko Britanijo težki časi. S simpatijami pa se bomo spominjali njenih dobrih državljanov - vseh tistih, ki so na volitvah zmagali, a izgubili rezultat. Prenekateri sluti, da bosta življenjski standard in kakovost javnih ustanov grobo na udaru. Z rastočo neenakostjo, ko se sipki pesek vse hitreje pretaka proti dnu, bo vsakdanjik milijonov Britancev le še bolj beden in krut. Njihovo nezadovoljstvo nad vlado in strankarsko politiko bo še podžigal kot britev oster nadzor medijev. Koliko teh dobrih državljanov bo hotelo emigrirati ali skušalo tegobe jutrišnjega dne utopiti v olimpijskem duhu, koliko se jih bo sprijaznilo z nepriljubljenimi vladnimi odločitvami in koliko se jih bo uprlo, kot se je zgodilo na Islandiji in v Grčiji, ne vemo. Prvaka nenadejane konservativno-liberalne koalicije nasprotij sta seveda optimistična. Obljubljata "novo politiko", "stabilno in trajno" vlado, ki se bo zavzemala za "nacionalni interes" in državo popeljala v "zgodovinsko novo usmeritev". V resničnem svetu cenene floskule ne pomagajo. V času zloma trga je edina politična gotovost v Veliki Britaniji prihajajoča negotovost, ki jo prinašata nenavadna partnerja nasprotujočih si političnih zavez.
John Keane je profesor politologije na Univerzi v Sydneyju. Njegovo zadnje delo je The Life and Death of Democracy (Simon & Schuster 2009).