Urugvaj 1930 (prvak Urugvaj)

Nastopilo je le 13 reprezentanc, saj so evropske reprezentance z izjemo Francije, Belgije, Jugoslavije in Romunije nastop bojkotirale zaradi ekonomske krize in dolgega potovanja z ladjo, na kateri so morale opraviti večino treningov, pri čemer jim je zmanjkalo žog, ker so končale v morju. Argentinci in Urugvajci so se pred finalom sprli, s katero žogo bodo igrali, ker je vsak ponujal svojo. Zaplet so rešili tako, da so v prvem polčasu igrali z argentinsko, kar so Argentinci izkoristili za vodstvo z 2:1, v drugem pa z urugvajsko - z njo so gostitelji dosegli tri gole.

Italija 1934 (prvak Italija)

Benito Mussolini je prvenstvo izkoristil za promocijo fašističnega režima, bil na vseh tekmah domače reprezentance in ukazal, da mora Italija postati svetovni prvak. Četrtfinalna tekma med Italijo in Španijo je trajala 210 minut. Ker se je prva tekma, ki je bila sicer izjemno groba, končala z 1:1 (tedaj ni bilo odločitve po enajstmetrovkah), so naslednji dan igrali novo. Zaradi poškodb pa je manjkalo kar 11 (sedem Špancev, štirje Italijani) od 22 udeležencev prve tekme.

Francija 1938 (prvak Italija)

Svet je prvič spoznal Brazilce z neskončnimi preigravanji in zavrtinčenimi streli. Pred finalno tekmo med Italijo (selektor Pozzo je tekmo spremljal s tribune, saj takrat ni bila navada, da bi trener igralce vodil z roba zelenice) in Madžarsko (4:2) je začetni udarec izvedel predsednik Francije Albert Lebrun, ker pa se na nogomet ni spoznal, je brcnil v travo. Ko je podelil zmagovalni pokalu italijanskemu kapetanu Giuseppeju Meazzi (po njem se danes imenuje stadion v Milanu), je ta iztegnil roko v fašistični pozdrav.

Brazilija 1950 (prvak Urugvaj)

Prišlo je le 13 reprezentanc. Vse je bilo pripravljeno za slavje Brazilije, ki je na zadnji tekmi proti Urugvaju potrebovala zgolj remi, zato so časniki naslovnice natisnili vnaprej. Karneval na novem, še ne povsem dokončanem stadionu Maracana pred rekordnimi 203.849 gledalci pa se je sprevrgel v nacionalno tragedijo. Brazilci, ki so bili na dan tekme pri jutranji maši (Urugvajci so dremali kar na vzmetnicah v garderobah, kamor so jim domači navijači skozi odprtine v zidovih metali petarde), so povedli z 1:0. Urugvajski kapetan Obdulia Varelo (Črni šef; z denarjem, ki ga je dobil za osvojitev naslova svetovnega prvaka, si je kupil forda, a so mu ga že naslednji teden ukradli) je začutil, da mora izsiliti nekajminuto prekinitev, sicer jim bodo Brazilci nasuli golov. Z žogo pod pazduho se je začel prepirati z angleškim sodnikom in zahteval prevajalca. Ukradel je nekaj minut, da se je množica umirila, nato pa so Urugvajci z dvema goloma v 13 minutah povsem zasukali potek tekme. Na stadionu je zavladala grobna tišina, slišati je bilo le tri urugvajske radijske reporterje. Gledalci so planili v kolektivni jok, mnogi so naredili samomor, domači igralci pa so se več ur po tekmi skrivali v garderobi. Reprezentanca ni nikoli več oblekla belega dresa - zamenjali so ga z rumenim.

Švica 1954 (prvak ZR Nemčija)

Madžari so dobesedno leteli, saj so v predtekmovanju povozili Nemce z 8:3, v četrtfinalu Brazilce s 4:2 in z enakim rezultatom v polfinalu še Urugvajce. Čeprav so Madžari v finalu vodili z 2:0, je Nemcem z njihovo prislovično vztrajnostjo uspel čudežni preobrat za zmago s 3:2. Za Nemce je zmaga pomenila katarzo - spet so se lahko počutili kot del civilizacije. Po tekmi se je začelo govoriti, da so Nemci do naslova svetovnega prvaka prišli z uporabo poživil, saj so v drugem polčasu tekli, kot bi se tekma pravkar začela. Tri mesece po finalu sta dva igralca zbolela za zlatenico, dva sta umrla zaradi ciroze jeter.

Švedska 1958 (prvak Brazilija)

Brazilci so po dveh razočaranjih sejali strah in trepet. Prvič je v vsem sijaju zablestel 17-letni Pele, ki je v polfinalu Francozom zabil tri gole, svoje je dodal še Garrincha, ki je bil kljub šest centimetrov krajši nogi mojster preigravanj in je smešil branilce. Brazilci so se temeljito pripravili, saj sta bila v ekipi tudi psiholog in zobozdravnik, ki je brazilskim igralcem izpulil kar 62 zob. Psiholog je odsvetoval igranje obeh mladih nogometašev, ker sta bojda dosegla slabe rezultate na psiholoških testih. Garrincha naj bi imel z 38 točkami mentaliteto 13-letnega otroka, tudi Pele z 68 točkami od 123 možnih ni blestel, a so starejši igralci nagovorili selektorja Feolija, da ju uvrsti v ekipo.

Čile 1962 (prvak Brazilija)

Prvenstvo grobosti. Brazilci so ubranili naslov svetovnega prvaka, potem ko so v finalu premagali Češkoslovaško s 3:1. Ker se je Pele na začetku tekmovanja poškodoval, je bil ljubljenec občinstva njegov rojak Garrincha (poročil se je kar trikrat in imel 14 otrok, umrl je zaradi alkohola pri 49 letih).

Anglija 1966 (prvak Anglija)

Nogometni kralj Pele je bil žrtev nasilnih Bolgarov in Portugalcev, ki so ga huje poškodovali in Brazilija je izpadla že po predtekmovanju. Še večja senzacija je bilo popolno ponižanje Italije, ki je izgubila z neznano Severno Korejo, edini gol pa je dosegel zobozdravnik Pak Doo Ika in poslal Italijane domov. Angleži in Nemci se še danes prepirajo o finalni tekmi, ki so jo dobili gostitelji s 4:2. Nemci so prepričani, da žoga, potem ko se je po strelu Angleža Hursta odbila od prečke, ni prešla čez črto gola. Sodnik Dienst iz Švice je priznal gol Angležev za vodstvo s 3:2.

Mehika 1970 (prvak Brazilija)

Zaradi nogometa je izbruhnila vojna med Salvadorjem in Hondurasom, ki je trajala sto ur. Sodniki so prvič uporabili rumene in rdeče kartone, prvič so bile dovoljene menjave (dve). Brazilijo je do tretjega naslova svetovnega prvaka, s čimer so pokal Julesa Rimeta prejeli v trajno last (nepridipravi so ga kasneje ukradli, raztopili in zlato prodali), vodil popolnoma ozdravljeni Pele. V brazilskem moštvu so bili vsi pravi umetniki, ki so se v igri zabavali in napadalnost kronali v finalu, v katerem so premagali Italijane (4:1).

Zvezna republika Nemčija 1974 (prvak ZR Nemčija)

Brane Oblak in Danilo Popivoda sta bila prva Slovenca, ki sta zaigrala na svetovnem prvenstvu. Oblak je bil celo najboljši igralec otvoritvene tekme prvenstva, na kateri se je Jugoslavija pomerila z branilcem naslova Brazilijo. Prvenstvo je bilo zmagoslavje totalnega nogometa. V finalu je nemški red pod vodstvom bavarskega kaiserja Franza Beckenbauerja in golgeterja bombarderja Gerharda Müllerja premagal nizozemski talent (2:1), za katerega se je zdelo, da je pod taktirko virtuoza Johana Cruyffa nepremagljiv, saj so s totalnim nogometom na šestih tekmah do finala izgubili le eno točko in prejeli en gol.

1978 Argentina (prvak Argentina)

Fifa ni imela poguma, da bi Argentini odvzela prvenstvo, potem ko je vojaška hunta z generalom Videlom na čelu odstranila Isabelo Peron. Argentinci so imeli pod vodstvom selektorja Luisa Menottija sijajno reprezentanco; v njej ni bilo prostora za 16-letnega Maradono, ki je odpadel kot presežek. Argentinci so se uvrstili v finale, ker so vedeli, s kakšno razliko morajo premagati Peru, da bodo prvi v skupini. Potem ko je Brazilija, ki je prosila, da bi bili tekmi ob isti uri, a jo je Fifa zavrnila, popoldne premagala Poljsko s 3:1, so Argentinci zvečer potrebovali zmago s štirimi goli razlike - dosegli so jih šest.

1982 Španija (prvak Italija)

Število reprezentanc so povečali na 24. Italijani so po bledem začetku (trije remiji na prvih treh tekmah) stopnjevali formo in 40-letni vratar ter kapetan Dino Zoff je dvignil zmagovalni pokal po zmagi nad Nemčijo s 3:1 v dolgočasnem finalu. Jugoslovani so se preveč ukvarjali z afero nogometni čevlji, ko so se agenti Pume in Adidasa s šopi bankovcev borili za naklonjenost igralcev in jih razklali na dva tabora. Igralci so prepovedane črte konkurence skrivali tako, da so jih prebarvali s črno pasto za čevlje, a jo je dež spral.

1986 Mehika (prvak Argentina)

To je bilo prvenstvo "marsovca" Diega Maradone z goli, asistencami in preigravanji. Gola proti Angliji z roko ni videl nihče vse do tretjega upočasnjenega televizijskega posnetka. Štiri leta po falklandski vojni je Maradona v četrtfinalu v treh minutah zrežiral zmago proti osovraženi zavojevalki Angliji z golom z božjo roko in nato z akcijo vseh akcij, ko je preigral šest Angležev in z žogo v 10,6 sekunde pretekel 53,5 metra. Kar tri od štirih četrtfinalnih tekem so bile pravi loto, saj so se končale po streljanju 27 enajstmetrovk.

1990 Italija (prvak Nemčija)

Kritiki so ga razglasili za najbolj dolgočasno prvenstvo. Večina reprezentanc je igrala obrambno in preračunljivo, povprečje 2,21 gola na tekmo je najslabše na prvenstvih. Vse pomembne odločitve so padle po enajstmetrovkah. Nemci so v najbolj dolgočasnem finalu v zgodovini svetovnih prvenstev premagali Argentince (1:0) z golom Brehmeja iz sumljive enajstmetrovke v 85. minuti, ko so imeli gavči igralca manj. Z branjenjem enajstmetrovk se je proslavil argentinski vratar Sergio Goyochera, ki je odločil četrtfinale z Jugoslavijo (Srečko Katanec zaradi poškodbe meniskusa ni igral) in polfinale z Italijo v Neaplju. V četrtfinalu je jugoslovanski vratar Ivković ubranil enajstmetrovko Maradoni, potem ko sta šla stavit za sto dolarjev. Argentinec je dolg poravnal, ko so bili igralci še pod prho.

1994 ZDA (prvak Brazilija)

Prvenstvo rekordov. V najmanj nogometni državi je bilo največ gledalcev. Tekme si je v živo na stadionih ogledalo več kot 3,5 milijona ljudi. Prvič je zmaga prinesla tri točke, prvič so svetovnega prvaka odločile enajstmetrovke (Italijan Roberto Baggio je streljal čez gol), prvič sodniki niso imeli črnih oblačil. Ko je že kazalo na slavje Argentine, jo je ustavila bombastična novica iz laboratorijev, da so Maradono ujeli na poživilih. Kolumbijca Escobarja so ob vrnitvi domov umorili pred lokalom v Medellinu, ker je dosegel avtogol proti ZDA.

1998 Francija (prvak Francija)

Ker je nogomet postal vse donosnejši posel, je na prvenstvu sodelovalo že 32 reprezentanc. Francozom sta delo v finalu, v katerem so porazili Brazilijo s 3:0, olajšala skrivnostna bolezen in popolna izčrpanost Ronalda, ki so ga prisilili (bojda dobavitelji opreme) v nastop, čeprav je bil povsem brez moči in je bil noč pred tekmo menda celo v smrtni nevarnosti. Francozi, med katerimi jih je kar 13 od 22 imelo korenine v drugih državah, so ob pomoči navijačev zmogli na vrh.

2002 Japonska in Južna Koreja (prvak Brazilija)

Prvo prvenstvo, ki sta ga skupaj organizirali dve državi. To je bilo tekmovanje brez duše. Ker ni bilo pravega počitka in so bili zvezdniki izmučeni po dolgih klubskih sezonah, so že po predtekmovanju odšli domov branilci naslova svetovnega prvaka Francozi, Argentinci in Portugalci. Brazilci so že v peto postali svetovni prvaki, potem ko so v finalu z 2:0 premagali Nemčijo.

2006 Nemčija (prvak Italija)

To je bilo prvenstvo brezhibne organizacije, a na zelenicah je v strahu pred porazom prevladoval obrambni nogomet. Večina reprezentanc je igrala le z enim napadalcem, bilo je veliko delavcev in malo umetnikov. Za Nemce je bilo tretje mesto kot naslov svetovnega prvaka, posebnost pa je bila četrtfinalna tekma z Argentino, na kateri so o napredovanju odločale enajstmetrovke. Nemški vratar Jens Lehmann je branil po navodilih s plonk listka, ki ga je imel zataknjenega za desno nogavico. Nemci so s pomočjo računalnika preučili vsak gib v zadnjih dveh letih, kako streljajo Argentinci, in navodila zapisali na listek, Lehmann pa je ubranil dva strela. Finalna tekma je bila v znamenju Francoza Zinedina Zidana in Italijana Marca Materazzija. Slednji je najprej storil prekršek za enajstmetrovko (strelec Zidane), nato je izid izenačil, sprovociral Zidana z zmerjanjem, nato ga je ta z glavo udaril v prsi, za kar je bil izključen (Francoz sploh ni prišel na podelitev), ter še uspešno streljal enajstmetrovko. Italija je v finalu slavila po kazenskih strelih.