Planinske koče. Brez njih ne gre, saj pomenijo skromno udobje na poteh po svetu, ki je bistveno drugačen od tistega, s katerim se večina srečuje sleherni dan. Naš gorski svet jih premore veliko glede na njegove razsežnosti, lahko bi rekli, da več kot kjer koli drugje na območju Alp, saj skorajda ni razdalje med eno in drugo kočo, za katero bi potrebovali več kot pol dneva hoje, najsi bo v Julijcih, Grintovcih, Karavankah ali sredogorju. Ta podatek je po eni strani hvalevreden in govori o skrbnem planinskem gospodarstvu, po drugi plati pa opozarja na ekološko preobremenjenost gorskega sveta. Zlasti visokogorje je izjemno občutljivo (znan primer je Koča pri Triglavskih jezerih), planinske koče pa so vabljiv cilj množičnega obiska.
Trenutno imamo v slovenskem goratem svetu 169 planinskih koč, zavetišč in bivakov, ki jih pod okriljem Planinske zveze Slovenije upravlja 94 planinskih društev in so razvrščene v tri kategorije. V prvo spadajo visokogorske koče, ki so najmanj eno uro hoda oddaljene od izhodišča in stojijo v alpskem svetu (Julijci, Grintovci, Karavanke). Edina izjema v tej kategoriji je Koča na Snežniku, ki sicer ni v Alpah, je pa najvišji vrh slovenskega dela Dinarskega gorstva. V drugo kategorijo spadajo koče, ki bi po nadmorski višini in legi vsekakor sodile v prvo kategorijo, torej med visokogorske, vendar do njih vodijo ceste ali žičnice. Take so denimo vse tri vršiške koče, Erjavčeva koča ter Tičarjev in Poštarski dom, Koča na Mangartskem sedlu ali Dom Petra Skalarja na Kaninu in seveda še vrsta drugih. V tretjo kategorijo pa sodijo vse tiste koče iz sredogorja, ki že po nadmorski višini ne segajo visoko in so nasploh lažje dostopne.
To vsebinsko razliko med planinskimi kočami so planinski gospodarji naredili zaradi predpisov, ki ne razlikujejo med visokogorskim zavetiščem in gostilno v dolini. Sanitarne zahteve, v dolini povsem razumljive, v visokogorju odpovedo, saj marsikje primanjkuje že najosnovnejšega - vode. Omenjeno kategorizacijo planinskih koč so pri Planinski zvezi povzeli po izkušnja iz drugih alpskih držav, kjer velja že desetletja.
Koče v našem goratem svetu upravljajo planinska društva, zato tudi ni enega samega recepta, kako ravnati z njimi. Planinska zveza je zgolj krovna organizacija, ki z lastništvom neposredno nima nič, predpisuje pa poleg osnovnega reda tudi popuste za prenočevanje v kočah za svoje člane, najvišje cene nočitev, osnovne prehrane in napitkov, in še to le v kočah prve in druge kategorije. Vse drugo je prepuščeno upravljalcem, torej planinskim društvom. Tudi zaradi tega imamo zunaj sezone, ki za slovenske visokogorske koče traja tam od junija do oktobra, različne režime oskrbovanja. Nekaj visokogorskih koč, predvsem v Julijcih, je odprtih vse leto (Triglavski dom na Kredarici, Dom na Komni, Erjavčeva koča na Vršiču, Blejska koča na Lipanci…), drugje se planinska društva odločajo za oskrbovanje ob koncu tedna, spet drugje pa le ob večjih praznikih.
Z okoljevarstveno problematiko, ki vse bolj bije v oči in opozarja, se soočajo tudi planinski gospodarji, upravljalci koč in planinskih poti. S planinskimi kočami je žal tako, da takrat, ko so prazne, ne škodijo, takoj ko se začno uporabljati, pa se začnejo pojavljati težave z odpadki, hrupom zaradi pridobivanja električne energije z agregati, oskrbo (helikopterski ropot), vodo, predvsem pa težave z odpadnimi vodami. In prav tu je lahko Planinska zveza kot krovna organizacija pomemben dejavnik, predvsem z vzgojo upravljalcev, ki se morajo problemov najprej zavedati in jih potem skušati na najboljši možen način odpravljati, in seveda z vzgojo obiskovalcev gora, ki kljub vsej ozaveščenosti še vedno predstavljajo največjo obremenitev okolja. Planinska zveza je v zadnjem času priskrbela precej denarja za ekološko sanacijo planinskih koč, predvsem visokogorskih.
Planinskih koč pri nas je res sorazmerno veliko. Če pa bi se znašli, hipotetično rečeno, pred praznim gorskim prostorom in bi se odločali, kje bi zgradili kakšno kočo, je vprašanje, ali bi jih denimo okoli Triglava zgradili toliko, kot jih je danes, in tako visoko, tik pod vrhom. Toda te koče so nastale kot slovenski, predvsem Aljažev odgovor na agresiven nemški nacionalizem, ki je posegal celo visoko v slovenske gore. Zdaj so tu in moramo skrbeti zanje. Eno od stališč Planinske zveze Slovenije je tudi, da se v visokogorju ne bo gradilo novih koč, skrb za obstoječe pa mora biti vsakdanja praksa planinskih društev.
