Barbara Kutin Slatnar, vodja oddelka za statistiko kmetijstva in vodja popisa, nam je pojasnila, da je samostojni popis kmetijstva zelo obsežno in pomembno statistično raziskovanje, saj zajema podatke o zemljiščih in njihovi rabi, o tem, koliko glav živine redijo kmetje, kakšno kmetijsko mehanizacijo in opremo imajo, kakšna je kmečka delovna sila... Tak popis se izvaja vsakih deset let in je predpisan z evropsko uredbo. Statistični podatki, kot so popis kmetijstva in vmesna vzorčna statistična raziskovanja, so temelj za delitev evropskega denarja, namenjenega kmetijstvu v posameznih državah. Brez njih torej denar ne bi prišel do kmetov. Statistični urad bo za izvedbo tega projekta potreboval dobra dva milijona evrov. "To je visok znesek v absolutnem smislu, v primerjavi s sredstvi za izvajanje uredbe neposrednih plačil v kmetijstvu leta 2010 pa gre za razmeroma majhen znesek," pravi vodja projekta.
Subvencije so poguba, ne rešitev
Toda za subvencije (neposredna plačila in državne pomoči), ki so leta 2008 predstavljale že kar 63 odstotkov faktorskega dogodka kmetij (leta 2000 je ta delež znašal 30 odstotkov), kmet Andrej Podpečan pravi: "So največja napaka evropske kmetijske politike, saj uničujejo kmetijstvo. So kot mamilo: ko se jih enkrat navadiš, propadeš. Zaradi subvencij so ljudje nehali delati, ne vlagajo v razvoj, to pa dolgoročno pomeni propad kmetij. Če subvencij ne bi bilo, bi trg deloval in bi nekateri kmetovanje že opustili, cene hrane pa bi se povišale."
Ob zadnjem popisu leta 2000 smo imeli v Sloveniji 83.701 kmetijskih gospodarstev (na letošnjem popisnem seznamu jih bo precej več - okoli 95.000 -, ker statistični urad vodi svoj register, po katerem je dejavnih kmetijskih gospodarstev več kot po uradnih podatkih), do leta 2007 se je njihovo število zmanjšalo za deset odstotkov (na 75.340), ta popis pa bo verjetno pokazal na dodaten osip. Toda direktor Kmetijskega inštituta Slovenije dr. Andrej Simončič meni, da v Sloveniji še vedno ne vemo, kaj bi radi dosegli z neposrednimi plačili. "Na obstoječih hektarjih preprosto ne moremo imeti 80.000 na trgu konkurenčnih kmetov. Statistični popis bo jasno pokazal, da nam je v zadnjih 13 letih uspelo obseg kmetijskih zemljišč v uporabi na kmetijsko gospodarstvo s 5,1 povečati le na 6,5 hektarja. To prav gotovo niso števila, ki bi nas navdajala z optimizmom. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov bi moral skupaj s kmetijskim ministrstvom odigrati bistveno pomembnejšo vlogo v smislu koncentracije zemljišč v okviru perspektivnejših kmetijskih gospodarstev," je prepričan Simončič.
Po številu traktorjev smo svetovni prvaki
Simončič meni, da bodo števila novega popisa pokazala, da se dohodkovni položaj kmetov slabša in da niti kmetje niti živilskopredelovalna industrija od zadnjega popisa niso povečali konkurenčne sposobnosti. Na to po njegovem mnenju kažejo padec proizvodnje v prašičereji, padec cen mleka in žit, slabši rezultati pri prirastu v govedoreji, tretjinski odliv mleka v tujino, velik izvoz živih živali ter po drugi strani prav tolikšen uvoz manj kakovostnih surovin (mleka, govejega in svinjskega mesa) in tudi izdelkov iz teh surovin.
Prvi mož Kmetijskega inštituta Slovenije zaradi izdatnega subvencioniranja nakupov kmetijske mehanizacije od letošnjega popisa pričakuje ugotovitev, da bomo verjetno najboljši oziroma prvi na svetu, kar se tiče obremenitve s traktorji na hektar obdelovalne zemlje, najslabši pa z vidika primernosti druge kmetijske mehanizacije (okolju prijaznih škropilnic, kultivatorjev, bran, trosilcev gnojil...). Simončič je kritičen tudi do skromnih vlaganj v kmetijsko stroko, saj brez vlaganj v razvoj ne more biti napredka: "Že 15 let imamo za ta namen praktično enak znesek. Za vse raziskave v kmetijstvu v Sloveniji namenimo približno toliko denarja kot za cepljenje lisic proti steklini."
Andrej Podpečan pa na vprašanje, kako to, da na več kot treh četrtinah vseh njivskih površin v Sloveniji rastejo le žita in koruza, odgovori: "Pridelujemo to, kar so nam strokovnjaki priporočali, o njih pa imam svoje mnenje. Noe ni bil strokovnjak, a je njegova barka preživela potop, medtem ko so Titanik naredili strokovnjaki, pa je na prvi vožnji potonil. Torej, bojmo se strokovnjakov!" Med zgrešenimi strokovnimi nasveti je Podpečan omenil odstranitev starih jablan. "Kako neumni smo bili, da smo jih poslušali, saj danes jemo le še na videz lepa, a po okusu stiroporasta jabolka," je bil slikovit Podpečan, ki ga zelo motijo nenehni obiski kontrolorjev in inšpektorjev na njegovi zgledno urejeni kmetiji: "Nas, kmete, obravnavajo kot kriminalce. Na leto imam od deset do dvanajst različnih kontrol, in če bi tako nadzorovali uživalce mamil, jih gotovo ne bi bilo več. V kmetijstvu imamo tak sistem kontrol, kot da bi imelo ministrstvo za notranje zadeve prometno policijo posebej za pregled trikotnikov, posebej za prvo pomoč, posebej za utripalke, posebej za vozniško dovoljenje..."
Denar za pomlajevanje je postaral gospodarje kmetij
Agrarni ekonomist dr. Stane Kavčič z ljubljanske biotehniške fakultete je povedal, da se je v desetih letih od zadnjega popisa spremenilo skoraj vse: kmetijska politika, odnos do kmetijstva, krči se skupna površina kmetijskih zemljišč, pridelava hrane se zmanjšuje, tržna proizvodnja pa je skoncentrirana na nekaj tisoč kmetij. "Vse druge predstavljajo zelo majhen delež, vendar še naprej obvladujejo večji del podeželskega prostora, a živijo pretežno od proračunskih plačil in nekmetijskih virov dohodka," je pojasnil Kavčič, ki pričakuje, da bo po letošnjem popisu povprečna starost gospodarjev družinskih kmetij še višja kot leta 2000, čeprav je šel zadnja leta iz proračuna denar tudi za ukrepa zgodnje upokojevanje in mladi prevzemniki kmetij.
Kavčičevi napovedi pritrjuje tudi statistika: leta 2000 smo imeli 32 odstotkov gospodarjev starejših od 50 let, leta 2007 je bilo takih še malce več - 33,5 odstotka.
