Njemu se je uspelo izmakniti roki pravice in od takrat je na begu. Nekateri namigujejo, da obstaja precejšnja verjetnost, da se skriva v Ljubljani. Je šef črnogorske kriminalne združbe, ki ji je policija v zadnjih dneh zadala kar nekaj udarcev. Združba je bila zelo dobro organizirana: vsak član je dobil psevdonim (Darka Šarića so klicali Zoki), imeli so posebne šifrante telefonskih številk, ki so jih uporabljali v medsebojnih pogovorih o tihotapljenju in preprodaji kokaina. Številke od 0 do 9 so označevali z določenimi črkami. Z izmenjavanjem sporočil povsem nerazumljive vsebine so se obveščali o telefonskih številkah, ki so jih nato uporabljali v medsebojni komunikaciji. Tudi zato jim policija dolgo časa ni mogla stopiti na prste.
Člani združbe so uporabljali splet tako, da so prek e-mail naslova Drugari 1978 na strežniku Gmail sporočali podrobne podatke o dogajanju v Južni Ameriki. V delu komunikacije, ki jo je prestregla policija, se v obtožnici, ki so jo aprila v Beogradu vložili proti Darku Šariću in njegovim devetnajstim pajdašem, posebej izpostavlja sporočilo, ki se nanaša na težave s pretovarjanjem kokaina z jahte Maui na čezoceanko Pigros. Poskus se je dvakrat ponesrečil in dokončno propadel, ko je 15. oktobra lani urugvajska policija v pristanišču Rio Santa Lucia v bližini Montevidea zasegla visokokakovostni kokain (od 74 do 97 odstotkov čistosti). Takrat so prijeli lastnika ladje, hrvaškega državljana Anastazija Martinčića. Drogo bi moral prevzeti prvi oficir čezoceanske ladje Pigros Miloš Cajić. V obtožnici je opisana še zaplemba 235 kilogramov kokaina v italijanskem mestu Tirenia 19. januarja lani. Takrat so prijeli tri člane Šarićeve združbe, ki so zdaj za rešetkami v Italiji.
Prvi vlom, začetni kapital
Darko Šarić je na pot kriminala stopil pred sedemnajstimi leti, ko je v rojstnem kraju vlomil sosedu v stanovanje in mu izmaknil 80.000 nemških mark. Nato se je začel počasi vzpenjati po lestvici in pridobivati ugled v kriminalnih krogih. Ko se je lotil trgovine s kokainom, mu je posel zacvetel. Najprej je iz Kolumbije naročal manjše količine, potem pa so se njegovi apetiti povečali. Po Evropi je potoval - in verjetno še potuje - z različnimi ponarejenimi potnimi listi, sicer pa je stalno prijavljen v Beogradu.
Šarić se je dobesedno kopal v bogastvu. Njegovo premoženje v Srbiji in Črni gori ocenjujejo na 4,5 milijarde evrov: razkošne vile, igralnice, diskoteke, hoteli, dragi avtomobili, jahte, zlate pištole, je celo lastnik nogometnega kluba v Plevlji, vodilnega moštva v črnogorski ligi... Vse to si je pridobil s spretno organizirano mrežo podanikov. V črnogorskih političnih krogih se šušlja celo, da je Šarić financiral DPS Mila Đukanovića, pa tudi sicer naj bi imel velik vpliv v državnih strukturah Črne gore.
Šarićeve lovke so segle tudi v Slovenijo, ki je veljala za nekakšen logistični center. Poiskal je prekaljene in preverjene kriminalce, ki jim je lahko zaupal. Eden od izbrancev se mu je izneveril. To je bil Mišo Vujičić, prav tako Črnogorec, ki je prevzel nekaj poslov s preprodajo kokaina. Očitno je čez čas začel delati na lastno pest, kar njegovemu šefu seveda ni bilo pogodu. Kar trikrat so mu neuspešno stregli po življenju, usoden zanj pa je bil 3. september 2003, ko je v kavabaru hotela Lev sredi Ljubljane v mlaki krvi obležal pod streli plačanih morilcev. Kot zanimivost omenimo, da si je za srečanje izbral ravno čas, ko so v hotelu Lev bivali pripadniki Mosada, ki so na gostovanju varovali izraelsko nogometno ekipo. Nekateri od njih so bili celo priče krvavemu zločinu, kot je takrat zatrjeval predstavnik Nogometne zveze Slovenije. Umor Vujičića naj bi naročil prav Darko Šarić.
Tošić: Šarićeva izpostava v Sloveniji
Podobnega kova kot Mišo Vujičić je bil Dragan Tošić. Čeprav rojen v Ljubljani se je dobro zavedal svojih črnogorskih korenin, s čimer se je dobro zapisal pri svojem delodajalcu. Zasedel je Vujičićevo mesto in postal šef črnogorske mafije v Sloveniji. Čeprav se je že na glas govorilo, da je do vratu v trgovini s kokainom, so ga aretirali šele po več letih. Sum, da je člen v verigi prekupčevalcev, so utemeljili z uporabo posebnih metod in sredstev. Tudi on je, podobno kot Šarić, začel kot mali lopov, potem pa si začel utirati pot po hierarhični lestvici navzgor.
Sloves prvega moža črnogorskega podzemlja v Sloveniji je nekoč pripadal Veselinu Jovoviću-Vesu, ki mu policija nikoli ni prišla do živega. Tudi on je padel pod streli plačanca: 3. junija 1998 je v Latino baru v Župančičevi jami v Ljubljani nič hudega sluteč igral karte, ko je vstopil neznanec. Deloval je povsem mirno, naročil kavo, nato pa z enim strelom Veselinu Jovoviću-Vesu preluknjal glavo in pobegnil. Kdo je bil naročnik umora, so policisti takrat zgolj ugibali. Vesovi sorodniki so za vsako koristno informacijo razpisali nagrado 100.000 nemških mark. A plačanca niso nikoli odkrili, morda so zdaj, ob najnovejšem odkritju, bliže podatku o tem, kdo bi bil lahko naročnik umora.
Naslednje leto je Vesov brat Vukašin Jovović v hotelu Bellevue nad ljubljanskim Tivolijem streljal na Miša Vujičića, češ da mu je ta ubil brata, a je Vujičić preživel. V kazenskem postopku je bil le enkrat, ko so pri njem našli orožje. Takrat ni nihče natančno vedel, s čim se ukvarja.