No, šele z razpadom socializma se je scena res razmahnila, absoluten zagon pa dobila sredi devetdesetih, ko je heroin prišel v mala mesteca, pri čemer je za vzpostavitev trga bržkone zaslužen predvsem ekstazi. Veljal je za razmeroma varno rekreativno mamilo, po katerem je bilo povpraševanje veliko, trgovina z njim pa je vzpostavila marsikaterega današnjega bogataša. Ob njem, to pomeni ob podobnih priložnostih in znotraj podobne zvrsti odjemalcev, se je začel uveljavljati kokain, ki je žanrsko podoben. Na videz zabaven in rekreativen, čeravno močno adiktiven.

Mamilo tistih, ki si želijo iti gor in ne dol, v otopelo kinkanje ali pač odsotnost. Zaznave o tem, da je njegova priljubljenost začela presegati ekskluzivne kroge oziroma da se je začel v Sloveniji širiti med povsem običajen živelj, zaradi česar je oznaka, da gre za drogo bogatih, dokaj sporna, segajo v začetek novega tisočletja, če ne kar v čas novoletnih zabav na prehodu vanj. Povpraševanje po njem tistega dne je bilo malodane prelomno pomenljivo. Pa vendar tja od uboja Miša Vujičića, s katerim se je končal niz razvpitih kriminalnih obračunov, ni bilo več primera, ki bi se s strani črne kronike prebil med glavne novice.

Do minulega tedna, ko je policija priprla Dragana Tošića, uglednega ljubljanskega gostinca, ki pa se ga je kot domnevno povezanega z narko posli omenjalo tudi že prej. No, scena daleč od tega, da bi mirovala. Poslovalo se je bolj aktivno kot kadarkoli prej, samo da primeri niso dosegali takšne razvpitosti. Pred dvema letoma (2008) so v koprski luki na primer zasegli rekordnih 100 kilogramov kokaina, leto kasneje pa v fugirni masi za keramične ploščice 72 kilogramov, medtem ko je slovenska trojka v Peruju padla s 55 kilogrami kokaina, iz katerega bi, če bi prišel do Slovenije, po 40- ali celo 60-odstotnem razredčenju z dodatki bržkone nastalo slabih 100 kilogramov maloprodajne robe, ki bi se prodajala po približno 60 evrov za gram. Ni slabo.

Logika države je jasna. Sankcionira nelegalno oziroma tisto, pri čemer ne pobira davka. Strah državnih uradnikov v primeru velezaslužkarjev, kot so narko razpečevalci, je še, da gre za finančno močno konkurenco, ki si lahko začne podrejati politiko. Zato država v primerih, ko se loti domnevno največjih kriminalcev, onesposablja sebi najbolj nevarne oddelke civilne družbe, kar uspešni kriminalci vendarle so. Ima pa večje težave z razlogi za slavje v teh primerih vsekakor državljan civilist. Še posebej, če gre za osebka, ki je presegel delitev na a priori dobre policiste (alias državo) in slabe kriminalce. Zato je odgovor na vprašanje, kakšni bi bili izhodiščni razlogi za slavje državljana, kadar država zmaga nad kriminalci, lahko zgolj načelne narave. Recimo da zato, ker mafija nima ustave, na katero bi se državljan, kadar mu mafija stori kaj slabega, lahko skliceval, medtem ko jo država ima, pa čeprav je marsikdaj samo mrtva črka na papirju. Rečeno drugače. Z mafijo se da šaliti bistveno manj kot z državo.