Lenart J. Kučić, novinar Sobotne priloge Dela:

Ko je Rupert Murdoch lani napovedal, da bodo morali bralci njegovih britanskih časopisov kmalu začeti plačevati dostop do spletnih izdaj, se je večina založnikov in medijskih komentatorjev vprašala, ali lahko veteranski medijski mogotec na tak način reši časopisno panogo. Dvomljivci so trdili, da duha brezplačnosti ne bo nikoli več mogoče zapreti v steklenico, iz katere je pobegnil pred leti, zato bo Murdochova odločitev zgolj odgnala velik del bralcev, ki bodo brezplačne novice poiskali drugje. Zagovorniki so upali, da je Murdoch tudi tokrat pravilno predvidel medijske trende in bo s svojim "pogumnim dejanjem" spodbudil še druge časopisne založnike, naj svoje vsebine ogradijo s plačljivimi zidovi in tako povrnejo vsaj del izgubljenih prihodkov. Skoraj nihče pa ni podvomil v trditev, da je napovedano plačevanje internetnih vsebin ključno za preživetje (časopisnega) novinarstva.

Povezava med plačevanjem za izdelke medijske industrije in prihodnostjo novinarstva v resnici ni tako preprosta. Ko je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja tehnološka revolucija v tiskarstvu in distribuciji skoraj prepolovila stroške časopisnih izdajateljev, teh prihrankov večinoma niso naložili v vsebine, ampak so jih prenesli v dobičke lastnikov in delničarjev. Ko je imela medijska industrija najvišje prihodke od prodaje in oglaševanja v svoji zgodovini, so ameriški in evropski kritični raziskovalci medijskih trgov opozarjali na ukinjanje dopisniških mrež, množično odpuščanje novinarjev, zmanjševanje proračunov za preiskovalno novinarsko delo in prevlado poceni "reciklažnega" novinarstva. Prepričanje, da dobro poslovanje medijske industrije samo po sebi prinaša (plačuje) tudi kakovostno novinarsko delo, zato v praksi pogosto ne drži.

Zaradi omenjene značilnosti komercialnih medijskih podjetij je neutemeljeno tudi pričakovanje, da bo Murdochovo uspešno zaračunavanje časopisnih spletnih vsebin rešilo novinarje in novinarstvo. Prej nasprotno. Če bo Murdochu z ekonomsko močjo, lobiranjem in podporo politike uspelo uveljaviti spletno plačevanje in povečati prihodke News Corporation, bo s tem zgolj ohranil stare poslovne in medijske prakse. Zato bi njegov "uspeh" najverjetneje preglasil najpomembnejše sporočilo sedanje krize medijskih podjetij - da komercialni medijski sistem preprosto ni sposoben omogočati kakovostnega novinarskega dela - in zavrl iskanje prepotrebnih alternativ.

Jure Gostiša, urednik spletnega portala Finance.si:

Ideja Ruperta Murdocha ni nova, takšni in drugačni poskusi zaračunavanja vsebin se pojavljajo že od samega začetka vzpona interneta. Medijske hiše, predvsem časopisne, so se v zadnjem času začele zavedati, da so izgubile primat glavnega igralca na oglaševalskem trgu, ko govorimo o oglaševanju, povezanem z novicami. Prihodki, ki jih z oglaševanjem lahko ustvarjajo spletne strani časopisov, ne zadostujejo za pokritje stroškov produkcije vsebin. Novičarske spletne strani po trenutnih poslovnih modelih ne morejo preživeti same, brez "mame". Z upadom prihodkov od oglaševanja in naklad časopisov, kar je delno tudi posledica brezplačnih vsebin na spletu, pa postane situacija še bolj zapletena. Zato so Murdochovi poskusi spreminjanja poslovnega modela povsem razumljivi, dvomim pa, da bodo uspešni v taki obliki, kot si želi. Ne verjamem, da je možno uspešno zapirati splošne vsebine in novice. Deloma je to izvedljivo pri poslovnih novicah, ker imajo takojšnjo neposredno vrednost za uporabnika, vsa druga vsebina, ki je namenjena širokim množicam, pa se bo prav hitro pojavila na nekem brezplačnem mediju. Ekskluzivnosti ni več oziroma je postala hitro pokvarljivo blago. Pred časopisi je verjetno eno najrazburljivejših obdobij. Pričakujem korenito mešanje kart, preobrazbo časopisnih hiš, ukinjanje časopisov, spreminjanje poslovnih modelov, morda celo osnovnih dejavnosti. Skupaj s časopisi pa čaka podobna usoda njihove spletne portale. Preživeli bodo tisti, ki bodo našli nov uspešen poslovni model. Seveda ob domnevi, da bo vsebina še vedno kvalitetna, kar pa je v trenutnih razmerah zelo težko verjetno, saj dobra vsebina ni poceni. Naš model dostopnosti vsebine je bil postavljen leta 2003, od takrat obisk spletne strani stalno narašča in je večji od obiska spletnih strani splošnih časopisov v državi. Hkrati z rastjo na spletu je do začetka gospodarske krize raslo tudi število naročnikov na časopis. Kakšna bi bila situacija danes, če ne bi imeli dela vsebine zaprtega, dostopnega le za naročnike, je nemogoče oceniti. Oglaševalskega denarja je premalo, tudi če je vse odprto. Potrebni so povsem novi poslovni modeli.

Milena Kalacun Lapajne, odgovorna urednica spletnega portala Žurnal24.si:

Rupert Murdoch si očitno upa preveč ali ravno prav, ko s prvim junijem najavlja plačljivost Timesa in Sunday Timesa na internetu. Ideja o plačljivosti internetnih vsebin ni nova. S tem se že nekaj let ukvarjajo lastniki, direktorji in odgovorni uredniki velikih medijskih hiš doma in po svetu, nihče pa si ne upa pokazati zanesljivega poslovnega načrta, ki bi zagotavljal, da bo ta ideja čez nekaj let obrodila sadove in novičarski internet končno pripeljala do zaslužkov ter nadomestila tradicionalne medije. Poskusov z zaračunavanjem novic na internetu je veliko, dobrih praks pa malo. Gospodarska kriza, ki je v lanskem letu mnoge časopise privedla na rob propada, je tudi Murdocha prisilila k razmišljanju o alternativah. Že lani je dejal, da je internet, kot ga danes poznamo, zgodovina, in zato skupaj s sinom ter nekdanjim direktorjem newyorške borze napovedal izdelavo elektronskega čitalnika, ki bi lahko preprečil upad naročnikov in bralcev njegovih časopisov. Težko je oceniti odločitve, ki se morda na prvi pogled zdijo iracionalne, po drugi strani pa pomenijo premik na digitalnem trgu, ki je še vedno v precepu ali v senci večjih, izumirajočih medijev.

Prodaja informacij prek interneta se tudi pri nas doslej ni pokazala kot dobičkonosna dejavnost, ker uporabniki iščejo informacije, ki so brezplačne in dosegljive v nekaj sekundah. Oglaševalci še vedno večino denarja iz letnih proračunov namenjajo tradicionalnim medijem. Oglaševalske kampanje na internetu, ki so vredne od deset do petdeset tisoč evrov na mesec, so prava redkost, če ne izjema. Novičarske internetne strani v ZDA trenutno dosegajo rekordne obiske, povečuje se tudi število enkratnih obiskovalcev. Vse lepo in prav, vendar imajo še vedno težave s tem, kako prodati to zavidljivo rast enkratnih obiskovalcev. Vprašanje je, kako bi se obrnil graf rasti, če bi jutri začeli zaračunavati članke in druge vsebine. Spletni novičarski portal Žurnal24.si si trenutno ne predstavlja, da bi zaračunaval vsebine, saj bi bilo to v nasprotju s celotno filozofijo podjetja. Časopis, tednik in internet so brezplačni mediji in na trgu zelo odvisni od oglaševalcev. Če bi bilo podjetje Žurnal media v rokah mogotca Murdocha in bi se odločil za podobno potezo, bi spletni Žurnal zagotovo v zelo kratkem času izgubil veliko število enkratnih obiskovalcev in posledično tudi oglaševalcev. Morda bo model plačljivosti nekoč doživel razcvet na zahodnih, razvitih trgih, v Sloveniji pa še lep čas ne. Novičarskih portalov je veliko, odličnih nišnih portalov pa malo. So ravno niše prihodnost plačljivih vsebin? Kdo ve.

Barbara Repovž, odgovorna urednica 24ur.com in specializiranih portalov:

Medijske hiše so v zadnjih desetih letih ustvarjale uporabniško izkušnjo, po kateri so novice na spletu prosto dostopne. Tako tudi 24ur.com in drugi naši specializirani portali omogočajo brezplačno brskanje po novicah. Za zdaj je težko pričakovati, da bi slovenski mediji to spremenili in čez noč začeli zaračunavati dostop do novic. Mislim, da obiskovalke in obiskovalci spleta še niso pripravljeni plačevati za vsebino, ki jo lahko brez večjih težav najdejo brezplačno na drugem spletnem mestu. Bomo pa videli, kako se bo Murdochova poteza obnesla v praksi.

Po drugi strani pa sem prepričana, da so uporabnice in uporabniki v nekaterih primerih pripravljeni plačati za ogled določene vsebine, zato smo se tudi v naši medijski hiši odločili za zaračunavanje tistih vsebin na spletu, ki so unikatne, ekskluzivne in zanimive za širše množice. Doslej smo imeli že več takšnih primerov in z vsemi so naše izkušnje samo pozitivne. Za primer lahko navedem zadnjo sezono resničnostnega šova Big Brother, ko je bilo prodanih več kot 30.000 dostopov do kamer v hiši.

Uroš Urbanija, odgovorni urednik MMC RTVSLO

Ideja o zapiranju portalov oziroma o plačevanju novic na spletnih portalih je v nekem smislu zagotovo korak nazaj. Prav medijski spletni portali so namreč omogočili, da so številne informacije preko najrazličnejših novinarskih žanrov dostopne najširšemu krogu ljudi. V resnici je trend celo pri tiskanih medijih drugačen, saj se vse bolj uveljavljajo brezplačniki, ki bralcu zagotavljajo relativno dobro informiranost.

Zato je ideja o plačljivosti informacij na portalih predvsem stvar želje po večjem zaslužku. Če je ideja nekako še razumljiva za komercialne medije, pa je povsem nesprejemljivo, da bi v smeri takšne plačljivosti informacij razmišljali tudi na spletnem portalu javnega medija, kot je MMC RTVSLO. Osnovno poslanstvo tega medija je namreč ravno v tem, da so uporabnikom dostopne tudi tiste informacije, ki jih sicer ne objavljajo niti komercialni mediji.

Vprašanje, ki se ob tem postavlja marsikateremu novinarju, pa je legitimno, in sicer koliko je vredna informacija, ki jo dobi nekdo brezplačno. In koliko je vredno novinarsko delo, če je brezplačno dostopno komurkoli. Toda ta strah je odveč. Tudi med spletnimi novinarji se uveljavljajo tisti, ki so odlični in katerih informacije ljudje iščejo. Zato sem prepričan, da je s stališča javnosti in javnega interesa vrednost na primer intervjuja, ki ga lahko uporabnik brezplačno prebere na portalu danes, jutri ali čez teden dni, lahko večja od intervjuja, ki je objavljen v plačljivem časopisu, pa ga bralec ravno tisti dan ni kupil in ga zato nikoli ni prebral.