"Če ne bomo vlagali v raziskave in razvoj, bo sociale še bistveno več"

Zgled problematičnega postopka je prav študija, ki jo navajajo. V njej avtorji sprašujejo prejemnike državne pomoči, ali je pomoč koristna. Kdo bi v teh okoliščinah odgovoril, da državna pomoč za raziskave v gospodarstvu ni koristna?

Znanost je seveda pomembna za gospodarski razvoj. A takoj moramo postaviti vprašanje: kakšen razvoj? Kdo naj o njem odloča? Naj se razvoj ravna le po logiki kapitalistične akumulacije? Drugo vprašanje je spet, v kolikšni meri koristijo državne subvencije za raziskovanje v gospodarstvu. Vsaj dva razloga navajata k previdnosti. Prvič, subvencije za raziskovanje podjetjem, ki hkrati izplačujejo dobičke, verjetno niso upravičene. Če bi podjetje res želelo vlagati v raziskovanje in razvoj, bi že preusmerilo dobiček v raziskave. Drugič, dvomimo lahko o uspešnosti pogoja, da država prispeva le delež sredstev za raziskovanje, s čimer naj bi "spodbudila" podjetja, da vlagajo več v raziskave. Podjetja naj bi namreč v nekaterih primerih za prikazovanje svojega deleža uporabila plačo redno zaposlenega, ki v raziskovalno delo sploh ni vključen. Da je lahko statistika všečna politikom, je potrebno le "ustvarjalno računovodstvo". A odgovorov na ta vprašanja nisem našla v ekspertizah in raziskavah o raziskovalni politiki. Preusmerjanje denarja v privatne žepe je bilo sicer značilno za kapitalizem v njegovih začetkih; sodobni kapitalizem to mračno značilnost ponavlja - na primer zdaj v Grčiji, pa tudi v politikah slovenskih vlad.

Če je znanost pomembna za gospodarstvo, to ne pomeni, da je treba znanost in teorijo "podrediti gospodarstvu", kar se v zadnjem času pojavlja kot recept za izhod iz krize. V kolikšni meri in koliko časa si bo gospodarstvo s tem lahko pomagalo, je vprašanje, bo pa nedvomno pokopalo znanost in teorijo. Gospodarstvo potrebuje dobro visoko šolstvo in znanost, ki so ju razne reforme dodobra oslabile v finančnem, kadrovskem in kvalitetnem smislu. Trenutna praksa še poglablja to negativno politično usmeritev: finančni viri se drobijo po javno-zasebnih ustanovah za peščico študentov, namesto da bi se krepil javni sektor. Če bi politika na področju znanosti podprla javni sektor in skrbela za kakovost raziskav in univerzitetnih programov, ne pa obsedeno merila "znanstveno odličnost" in domnevne gospodarske učinke, bi verjetno naredila gospodarstvu največjo uslugo.

Z avtorico ekspertiz prihajava iz družboslovja in humanistike, ki sta že dolgo podrejena gospodarstvu in političnim interesom, kar je bilo uničevalno za razvoj obeh področij. Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo je razpisne teme za družboslovje in humanistiko v letu 2005 zaupalo kar predstavnikom razvojnih oddelkov iz gospodarstva, ki naj bi očitno najbolje vedeli, kaj naj se na teh področjih raziskuje. Po tedanjih kritikah ministrstvo ne navaja več, kdo sprejema te odločitve, a teme niso zdaj nič drugačne. S tem je naročnik tako rekoč odpravil refleksivne metode v znanosti, s katerimi je mogoče obračunati s "pogojnimi resnicami" v znanstvenem raziskovanju in ustrezno analizirati sodobne procese: da bi lahko, nenazadnje, tudi znanstveniki analizirali, v kakšnih pogojih delajo in čemu rabi njihovo delo.