Kakšni so rezultati delavnic, ki so že za vami? Imate pregled, koliko ljudi se odloči za samostojno podjetniško pot oziroma ustanovitev lastnega podjetja?
Borštnik: Z rezultati delavnic smo zelo zadovoljni. Devetih delavnic se je udeležilo skoraj 300 ljudi, kar kaže zanimanje za tematike. Za natančnejše vodenje statistik nam sicer manjka pridobitev naziva VEM točke, na katerih se ustanavljajo podjetja. Smo pa v pogovorih s posamezniki v zadnjih letih zaznali, da je novih podjetnikov kar precej. Veliko se jih tudi ukvarja z velikimi projekti, ki bodo na plano prišli čez nekaj let...

S kakšnimi težavami se soočajo mladi podjetniki?
Borštnik: Težave imajo predvsem pri vseh stvareh, za katere potrebujejo znanje. Žal je splošno prepričanje, da je podjetnik lahko vsak, vendar je podjetništvo v resnici zelo zahtevna izbira kariere. Ob ustanovitvi podjetja je podjetnik tisti, ki je hkrati direktor, tajnica, tehnik, poznati mora finance ter računovodstvo, osnove marketinga ter še marsikaj drugega. Prvi korak do tega znanja je teorija, podkrepljena s praktičnimi izkušnjami, ki jo lahko podjetnik pridobi z literaturo ali udeležbo na delavnicah. In to ne samo na eno- ali dvournih brezplačnih, pač pa celodnevnih ali večdnevnih izobraževanjih. Podjetnike je žal zelo težko prepričati, da jim bodo takšna znanja koristila, čeprav je ravno neznanje velikokrat razlog za propad podjetja v prvih petih letih od ustanovitve. Veliko se jih namreč ne zaveda, da bodo v prvih letih poslovanja naredili napake, ki so lahko usodne za njihovo poslovanje in bi jih lahko preprečili, če bi poslušali nasvete tistih, ki so jih že storili pred njimi.

V Celju in Velenju se je vašega predavanja o prvih korakih podjetništva udeležilo veliko mladih. Kako je s podjetništvom na teh območjih, še posebej zdaj, ko je kriza?
Ravbar: Ko smo se septembra lani odločili, da brezplačna izobraževanja ponudimo tudi podjetnikom v drugih koncih države, smo kot prvo izbrali Velenje, izrazito »nepodjetniško« mesto, kjer so pred desetletji prevladovali rudarji, katerim so se kasneje pridružili delavci Gorenja. Ob nastopu krize so začutili potrebo po svobodi poslovnega izražanja, na kar kaže tudi izjemno dober obisk našega prvega izobraževanja, zaradi česar smo se po pol leta vrnili in ponudili še bolj obsežen program. V sodelovanju s SAŠA inkubatorjem smo podjetniške informacije posredovali več kot 120 udeležencem, ocenjujemo pa, da so podjetniške ambicije lokalnega prebivalstva in želje po samostojni poslovni poti visoke prav zaradi težav pri iskanju trajnih zaposlitev.
V celjskem Tehnopolisu pa se je na izobraževanju zbralo 220 podjetnikov. Tem je še vedno zgled »celjski grof 21. stoletja« Mirko Tuš. Daje jim upanje, da prave ideje in pogumne odločitve lahko pišejo nova poglavja uspešnih podjetniških zgodb. Eden izmed udeležencev je tako povedal, da je vesel, da obstajajo dogodki kot je bil naš, saj pokažejo realno sliko, kaj pomeni postati podjetnik. In prav to je eden od ciljev, ki mu sledimo na vseh naših izobraževanjih.

Ali Zavod mladi podjetnik sodeluje tudi z gazelami?
Ravbar: Gazele so hitro rastoča podjetja, izjemnega pomena za gospodarstvo. So »prebojniki«, generatorji novih znanj in tehnologij ter oblikovalci tržnih niš. S takimi podjetji še nismo sodelovali, predvsem zato, da se naša izobraževanja ne bi osredotočala le na predstavitve uspešnih podjetniških zgodb, ki naj bi imele motivacijski faktor. Struktura slovenskega podjetništva je sestavljena iz povprečnega »espejevca« ali lastnika d.o.o., ki verjetno nikoli ne bo postalo gazela, za svoje poslovanje pa potrebuje predvsem aplikativna znanja. To so znanja o prodaji, marketingu, računovodstvu in vodenju, ki jih učimo na predavanjih.

Kako ocenjujete ukrepe vlade za spodbujanje podjetništva?
Kos: Finančnih in vsebinskih spodbud je bilo v zadnjih letih kar nekaj. Ukrepi so dobri, potreben pa je kvalitativen preskok, še posebej, ker bo denarja za tovrstne spodbude vsako leto manj. Glede na majhnost Slovenije je potrebno vzpostaviti sistem sodelovanja, obenem pa mora biti čim več merljivih rezultatov. V nasprotnem primeru namreč obstaja past, da so inštitucije sami sebi namen.

Kako pa komentirate povezovanje akademske sfere z gospodarstvom in obratno?
Kos: Pravi podjetniški potencial z visoko dodano vrednostjo se skriva v inštitucijah znanja, saj je glavni vir uspeha v podjetništvu danes prav znanje. Problem pa je, da gre za veliko tako strukturno spremembo, kot tudi kulturno, zato na tem področju žal zaostajamo. Gospodarstvo s previdnostjo pristopa do inštitucij znanj, pri slednjih pa je vse preveč znanja namesto komercializaciji namenjeno samemu sebi. Sodelovanje med akademsko sfero in gospodarstvom prinaša vsem sodelujočim, kot tudi širši družbi mnoge koristi, zato ga je potrebno nujno sistematično spodbujati. Za spremembo kulture je potrebno še več delavnic, zgledov, a ni dovolj le sprememba kulture. Potrebujemo tudi vzvode za prenos znanja.

Vlada imajo svoj pogled na (ne)potrebo po sodelovanju gospodarstva in znanosti pri oblikovanju ukrepov za izhod iz krize. Kako zadevo vidite vi?
Kos: Vsi bolj ali manj dobro vemo, kaj bi bilo potrebno narediti. Strateških sestankov in študij na to temo je bilo narejenih že veliko in te se le dopolnjujejo in nadgrajujejo. Ključno vprašanje je, kako zapisane stvari realizirati. Imamo veliko interesnih skupin, ki težko spremenijo svoja stališča ter iščejo konsenz. Nenazadnje pa je celotna družba prežeta predvsem s pogledom na kratkoročne interese, ne glede na sektor. Dokler se ne bomo jasno zavedali, da ne tekmujemo znotraj Slovenije, ampak s celotnim svetom, se bodo stvari težko spremenile. Država ima problem, da je prevelika za majhne spremembe in premajhna za velike spremembe. Tako je večino odgovornosti na ljudeh samih. Bolj kot bomo vlagali vase, v svoje znanje, kompetence, ambicije, več bomo prispevali k družbi, zato bi moral vsak začeti z ukrepi sam pri sebi ter ne čakati na druge.