Doma se je na gramofonu vseskozi vrtel jazz, z očetom je skupaj sedel za klavirjem in kmalu igral tipke namesto očetove leve roke. V srednji šoli je nato vzel v roke bas in se nanj po posluhu učil igrati muziko, ki mu je bila všeč in jo je poznal. Po dveh letih študija na filmski akademiji južne Kalifornije mu je bilo jasno, kaj hoče početi. Igrati glasbo. Jazz.

Kako danes s sinom Kenijca v Beli hiši misliti in razumeti glasbo, ki so jo Ameriki dali afriški Američani? Kyle Eastwood, ki je s svojo skupino v četrtek nastopil v Ljubljani, pravi, da je jazz vedno obljubljal prostor in svobodo, kjer se ustvarja in preizkuša nove reči.

"Jazz so ustvarjali glasbeniki, ki so jih zanimale različne zvrsti glasbe in so jemali delčke od vsepovsod. Vzeli so harmonijo evropske in ritme črnske, afriške glasbe ter jih zmešali skupaj. To so bili glasbeniki, ki so želeli igrati, kar so čutili, in biti svobodni v tem, kar so hoteli. To je še vedno živo. To sporočilo, v družbenem ali političnem kontekstu, je zame še vedno tam. To, mislim, so razlogi, zakaj nas večina glasbenikov danes igra jazz."

In 42-letnega basista gre morda razumeti predvsem po tem, kako igra svojo glasbo. Zaradi nje je, kjer je. Sklada glasbo, ki jo ima rad, ki jo rad igra in posluša. To je njegova svoboda, a naprej je prostor svobode drugih. Na odru je enako veliko prostora za vseh pet. Ko govori o glasbi, ne čuti potrebe in ne vidi zares prostora, kje bi ji lahko dodal zgodbe in vsebine, ki niso ujete med same note, strune, tipke in palčke.

"Glasba je kakor konec filma, ki si ga lahko vsak razlaga po svoje," je dejal v vrhnjem nadstropju Cankarjevega doma. Zunaj je sijala pomlad. "Glasbo lahko slišiš, kot želiš, v njej vidiš, kar hočeš. Je jezik, ki ga lahko razumemo vsi, a vsak na svoj način. Nihče je ne more razumeti bolj prav od drugega."

Jazz igrajo mladi na skrivaj v Teheranu, v kletnih sobah, oblepljenih s kartoni za jajca, igrajo ga na Daljnem vzhodu, v severni Afriki in v rokavicah pozimi v Centralnem parku v New Yorku. Kyle Eastwood ga zna ustvarjati in igrati dobro.

V začetku julija bo nastopil s svojo zasedbo na liburnijskem jazz festivalu na Hrvaškem, pred tem pa jih čaka še osem koncertov v Angliji in dva v Franciji. Evropska turneja, ki bo jeseni splavila čez Atlantik v Ameriko in nato na Japonsko, v Južno Korejo in Tajvan, je koncertno nadaljevanje četrte Eastwoodove plošče, ki jo je izdal junija lani, Metropolitan. Če je to ime za idejo, ki označuje ustvarjalca, ki je enako doma v Parizu kot Los Angelesu in Londonu, ki je v New Yorku igral svojo muziko na ulici, ker preprosto rad igra kjerkoli že, ki vidi svet skozi svoje ustvarjanje in je rad del velikih mestnih ulic, ki ga posrkajo vase in mu dajo anonimnost, potem je to lahko tudi drugo ime za Kyla Eastwooda.

Glasbo dela in razume na moderen način. In v njej zares uživa. Januarja je že začel pripravljati skladbe za nov CD. Vmes piše glasbo za filme. Od leta 2002 so se zvrstili Mystic River, Million Dollar Baby, Letters from Iwo Jima, Flags of Our Fathers, Rails&Ties, Changeling, Gran Torino in Invictus. Pri zadnjem je bil postavljen pred nemajhno zadrego. Kako z glasbo povedati zgodbo dežele, v kateri še nikoli ni bil? Kako povedati zgodbo, ki jo je v knjigi Nepramagljiv tako sijajno ujel John Carlin, o trenutku v zgodovini, ko je bilo vse postavljeno, da bi šlo narobe, kot po toboganu navzdol v državljansko vojno, rasne poboje, požiganje hiš in uničevanje ulic? Vendar je zaporniku, ki je postal največji politik modernega časa, skozi najbolj osovražen šport v lastni državi, uspelo rešitvi svojo deželo, njeno družbo in čas. Kako z glasbo pustiti filmu, da pove zgodbo o Nelsonu Mandeli in igralcih ragbija, ki jim je uspelo nekaj, za kar nihče ni verjel, da so rojeni?

"Šel sem v Južno Afriko. Hodil sem naokoli, našel različne glasbene skupine, klepetal z glasbeniki. Poslušal sem, kaj igrajo. Snemal sem jih, skupaj smo igrali." K sodelovanju je povabil sedemčlansko južnoafriško a capella skupino Overtone, pevko Yollandi Nortjie, deški zbor Drakensberg.

"Počasi sem že tam začel pisati glasbo, še preden je bil film končan. Da si tam, da dihaš tisti zrak, čutiš dogajanje, je pomembno. Njihovi ritmi so fantastični, njihove pesmi in petje so po svoje zelo surovi, neobdelani. Gre za nepopolnost, ki je fantastična in edinstvena in zares dobra. Iskrena. Nekaj, česar nisem srečal še nikjer."

Tako je Kyle Eastwood v film o junakih postavil še enega. Glasbo. Kima, da lahko velja, da je najboljša filmska glasba tista, ki je gledalec ne opazi, ki le gradi na občutkih in poudarja gibljive slike.

"To je en pogled na filmsko glasbo. A potem so tudi filmi Johna Wayna ali Vojna zvezd. Tam je glasba pomembna in slišna. Ima in igra skoraj svojo lastno vlogo."

Simpatično je, da ga vprašanja o klientelizmu družinske naveze oče-sin niti malo ne spravijo z ravnotežja. Njegov oče ne bi nikoli pristal na nič manj kot na najboljše za svoje filme.

"Delati filmsko glasbo je zame vsakič znova izziv. V mnogih pogledih je težje kot delati svojo muziko," pobobna po mizi. Glasbo razume kot projekt samega sebe. Ne govori v velikih besedah poslanstva, sporočilnosti in glasbenih legend.

"Kar si želim, je igrati s čim več različnimi glasbeniki, se naučiti novih reči. Vse to te gradi in vpliva na glasbo, ki jo ustvarjaš. Še vedno je toliko novega, nepreizkušenega. Ogromno imam še prostora, da zrastem kot glasbenik, kot skladatelj. Tega si želim."

Seznam glasbenikov, s katerimi je sodeloval, je dolg in impresiven. Joni Mitchell, Diana King in Julia Fordham, Ben Cullum, Manu Katche, Erin Davis in francoska pevka Camille je le nekaj imen na njem.

V Parizu, kjer živi večino časa, je našel mostove, ulice, trge in vogale, kjer je slišal muziko, zvoke, ki so v veliki meri zaznamovali njegov drugi CD Paris Blue. Potem je hodil po Marakešu, se zgubljal v ulicah in poslušal glasbo, ki so jo igrali tam. Ko so pesem Marrakech pred nekaj tedni igrali v Maroku, je bil odziv vzpodbuden, se nasmehne.

Kot Američan v Parizu stopa v velike stopinje, ki so jih za seboj pustili Norman Mailer, Ernest Hemingway, Paul Auster…

"Pariz je zelo atmosferično mesto. Lepo. Igra zanimivo glasbo. V mnogih pogledih je zelo navdihujoč kraj. Tam je ustvarjal Chopin, pa Astor Piazzolla."

Vse to ve. A on dela svoje reči.

Evropa, pravi, je do različnih zvrsti glasbe mnogo bolj odprta kot Amerika.

"Ljudje tu so veliko bolj raznoliki v svojih glasbenih okusih in bolj odprtih ušes za novo kot v Ameriki. In dobra glasba, se zdi, jih iskreno razveseli."

V Pariz je prišel v veliki meri tudi zato, ker je tu njegova šestnajstletna hčerka Graylen.

"Ali misli, da je njen oče kul? Ne vem. Morda malo. Rada ima glasbo, tudi njej veliko pomeni. Zdaj že tri, štiri leta igra bobne, prej je pela, še prej igrala klavir. Rada ima glasbo. Tudi to, kar igram jaz, predvsem pa glasbo tega trenutka in njene generacije. Od Lady Gaga naprej."

Mimogrede doda, da se mu zdi, da ima nova kraljica popa glasbeni talent in integriteto, ki je drugje v popu prepogosto ni. Potem se poslovi, saj drugi člani njegovega benda že deset minut na odru na drugi strani vrat ogrevajo strune, membrane in tipke.

Kyle Eastwood je odličen glasbenik, ki igra sijajno glasbo. In je kul, ker iskreno ne čuti potrebe, da bi bil všečen v očeh drugih. On igra muziko. In poleg nje so edina zares opazna stvar na njem rdeče oldstarke.