Skupina, polna kontrastov, nikoli ni igrala podrejene vloge, temveč je postajala z vsakim posnetkom bolj neodvisna. Kar bega, v bistvu celo straši, je spoznanje, da se je ob njihovem prihodu na sceno v Orwellovem letu v Mladini zapisalo: "Edina želja te naše Srečne mladine je živeti svobodno življenje, v katerem bi o svoji usodi posameznik odločal izključno sam in bi tudi resnično živel v svobodi, ne imaginarnem stanju brez teme, ampak v pravi, otipljivi resničnosti." Te besede so (še) bolj aktualne danes, v krasnem novem svetu, kot bi rekel pevec Borut Marolt. Verjamem, da so fantje takrat verjeli v svobodo, vendar le kratek čas, eno samo pesem na novem albumu Trinajst. To je edina pesem (Čas za revolucijo), ki se dogaja v osemdesetih, preostalih ducat imamo pred nosom tukaj in zdaj. Spiritus agens in ustvarjalno pero skupine Igor Dernovšek je drugi očividec, ki med podobami zrušenih idealov spregovori o nevidni liniji med svobodo in odtujenostjo, o iluzijah preteklosti in razočaranjih sedanjosti, o čustvenem razčlovečenju in vabilu z druge strani.

Dober mesec je minilo, odkar so police trgovin bogatejše za vaš prvenec Trinajst. Občutki so se v tem času zagotovo uredili. Kako ste zadovoljni z rezultatom, zdaj ko ste vso stvar prespali in (najverjetneje) vzpostavili kritični odklon od prvotne evforije?

Igor: Občutki so odlični, s ploščo sem izjemno zadovoljen. Če sem iskren, me ni skrbelo, kako jo bodo sprejeli drugi. Najpomembneje mi je bilo, da sem jaz z njo zadovoljen. Prva dva tedna se sploh nisem ločil od nje, šele danes sem jo dal nekoliko na stran, da se vsa stvar uleže in me kasneje znova zadane. Vanjo smo vložili dobro leto dela, njen nastanek je bil pravi mali podvig.

Borut: Moji občutki so sorodni Igorjevim. Najbolj zanimivo pri vsej stvari je, da smo jo že od začetka razumeli kot celoto in jo tako tudi poslušali; ker ima zgodbo, ki potuje iz ene atmosfere v drugo. Album tako začutiš šele, ko ga poslušaš v kosu. Pri prvem poslušanju sem dobil občutek, kot da ne bi bil udeležen pri njegovem nastajanju, kot da je to zgodba, ki ni moja. Odlična izkušnja.

Večkrat smo se že srečali s kasnejšimi namigi, da bi se dalo stvar izpeljati tudi drugače. Boljše?

Borut: V danem trenutku neko stvar posnameš tako, drugič drugače. Trinajst je takšna, kot je - odsev Nietov zadnjega leta. Verjamem, da bi, če bi šli v studio danes, pesmi zvenele povsem drugače.

Igor: Način dela sem zastavil na principu prvega "feelinga". Nisem hotel, da bi se izgubili v piljenju že posnetega materiala, v dodatnih nasnemavanjih v studiu ali na vajah. Pesem je zgrajena tako, kot je, in naj taka ostane. V spomin sem priklical tisti stari nietovski način. Vse te miniature in zaključna pesem Trinajst so nastale po navdihu nekega trenutka. V kakšnem drugem trenutku bi bilo drugače. Edino, kar bi mogoče spremenil, je sama logistika. Danes bi se takoj oglasili v studiu Boruta Činča. Predtem smo se ukvarjali z dvema studiema, kar je stvar nekoliko zakompliciralo.

Scenarij (vsebino) poznamo - od želje po spremembi do tragičnega konca, od pekla do raja in nazaj, kamor se ponavadi stečejo vsi neinstitucionalni ideali.

Igor: V prvi pesmi se naš antijunak - oseba, ki se noče sprijazniti z zatečenim stanjem zave svoje pozicije v svetu, zato začne pozivati na revolucijo. Hoče prebuditi ljudi, naj pogledajo okoli sebe, naj vstanejo, se borijo za svoje pravice. Že v drugi pesmi spozna, da revolucija ni možna, saj svetu vladajo prašiči kapitala, ki imajo okoli sebe vrste priliznikov, glist in hijen, večina ljudi pa je poslušnih ovac. Spozna, da spremembe niso možne. Ker noče postati del te nevedne raje, začne iskati samopotrditev. Kot tujec išče sorodno dušo. Najde jo v dekletu izza zamreženega okna. Skupaj poskušata najti srečo v ljubezni (begu), vendar je svet prekrut. Ne moreta ostati neomadeževana - ona postane džanki, medtem ko on brede vse nižje in nižje… Dno doseže, ko (p)ostane samo še njen diler. To je zadnji udarec njuni ljubezni. Najprej ubije njo, potem tudi sam najde mir v smrti.

Borut: Zgodbo lahko razumemo skozi splošno družbeno situacijo, skozi izkušnje Igorja, ki je videl družbeno angažiranost osemdesetih in se sooča z današnjo odtujenostjo in asocialnostjo mladih. Večina komunikacije poteka prek interneta, "flesh and blood" je izginil.

Kar najprej zbode v ušesa, je konceptualni album s punkovskim podčrtajem. Preteklost nas je naučila, da so bili punkerji in posledično hardcorovci najbolj alergični na "stare prdce", ki so žgali razvlečene konceptualne vsebine.

Igor: V punkovsko gibanje sem padel kot šestnajstletnik. Všeč mi je bila energija, tisto načelo enotnosti. Scena. Vendar se nisem vezal izključno nanjo, še vedno sem ohranil spomin na rockovsko tradicijo šestdesetih. Poleg Sex Pistols sem poslušal tudi Beatle, Doorse, Stonese. Pri punku sem pogrešal odprtost in ustvarjanje domišljijskih variant, ki je bilo lastno tem bendom. Takrat smo glasbo poslušali z vinilk, ki so imele zgodbe. Danes imamo cedeje, kjer so komadi razporejeni tako, da imamo najprej nosilni hit, potem potencialni hit, sledi tretja mala plošča. Vse drugo je bolj mašilo. Ena pesem lahko proda celo ploščo. Album Trinajst je naše posvetilo vinilkam, ki so bile zaokrožene celote. Takrat so avtorji prekleto premislili, kam so postavili neko pesem, z njihovim zaporedjem so pisali zgodbo, ne pa tako kot danes, ko je praktično vseeno, na katerem mestu se znajde posamezna pesem.

Borut: Punk je bil najverjetneje res odgovor na razvlečene koncepte, na nezadovoljstvo z dolgimi solažami, še bolj pa je bil izbruh jeze. Pri punku je šlo za kratke zgodbe, vrnitev z oblakov na zemljo, k realnosti. Niet so takrat šli še dlje - v intimo. Tudi tokrat smo se držali nietovskega koncepta - v kratkih komadih povedati čim več in te vinjete strniti v enotno zgodbo.

V uverturi nas prepričujete, da je čas za revolucijo. Ali niso te parole v našem prostoru že passé oziroma obrabljene do obisti?

Igor: Ta poziv zavzema stališče proti besedam lastnikov kapitala, češ da spremembe niso več možne. Njihov najbolj zlizan zagovor je: "Poglejte, kaj se je zgodilo s tistim komunizmom. Bodite zadovoljni, danes imate trgovske centre, sto vrst čokolade…" Zato ravno je ohranjanje lastne drže in organiziranje v civilno družbo bolj pomembno kot kadarkoli prej. Če se ozremo v preteklost: punkovsko gibanje je v sedemdesetih nastalo kot odgovor na izgubljene perspektive. Ljudje so se organizirali, v glasbi je bil prisoten uporniški duh. Čudim se, da danes tega ni!

Borut: Kljub vsej svobodi danes je bilo takrat svobode veliko več. Takoj po osamosvojitvi smo verjeli v ponujeno priložnost. Danes verjamemo vedno manj. Država in lastniki kapitala gredo svojo pot, nas pa pitajo s praznimi obljubami, da imamo vse. Po drugi strani pa je še huje: če hočeš kaj povedati, si preslišan. Ignorirajo te! V času komunizma so te vsaj zaprli, zdaj pa te ne jebejo. Vprašanje je, kaj je bolje. Nisem zadovoljen z zatečeno situacijo, v prvih letih po osamosvojitvi so bile besede velike…

Igor: … tako je bilo skozi cela osemdeseta. Ustvarjalnost in svoboda sta bili v zraku. Takrat se nas je slišalo. Medijev je bilo malo, Radio Študent, prostorov prav tako, Union, Rio, a je bila manjšina veliko bolj glasna kot danes masa ljudi na Metelkovi. Tega si ne znam razložiti.

Kje se skriva (ali kam se je skril) čut za revolucijo, če gre mladina na ulice samo, ko jim priprejo pipico, hkrati pa neprizadeto in iz prestižnih avtomobilov gledajo, kako se izživljajo nad drugače mislečimi, kako mečejo ljudi čez prag revščine?

Borut: Ravno v tem je srž problema. Današnja mladina ne čuti več odgovornosti do drugih, ni socialno angažirana. V bistvu jim gre samo za zabavo, če se izrazim grdo - za lastne riti. Vendar niso sami krivi, tako so vzgojeni. Družba, sistem sta jih pripeljala do tega.

Igor: Odgovor lahko razširimo na celotno situacijo in se vprašamo, zakaj se ne uprejo tisti, ki niso več študenti. Odgovor je preprost: zastrašeni so! Nekoč si bil zaprt zaradi sovražnega govora, kršenja javnega reda in miru… Danes izgubiš službo in si ob eksistenco.

Borut: Današnja mladina ne bo naredila revolucije. Zakaj ne? Živimo v krasnem novem svetu, kjer se vsak dan podeli nekaj tabletk in vsi so srečni in zadovoljni. Imajo televizijo, internet, lačni niso. Svoboda mišljenja je nepotreben balast, ki jih lahko samo obremenjuje. Manj ko razmišljajo, bolje je za njih.

Že v pesmi Ritem človeštva (1984) ste spoznali, da je vsaka revolucija začarani krog.

Igor: Podobno kot se je izrodila socialistična revolucija, se je izrodil demokratičen pristanek na zemljo. Vzpostavila se je mreža, kjer ni velikih razlik na oblasti med nekoč in danes.

Iz tega začaranega kroga izstopajo otroci (pevski zbor otrok s prilagojenim programom), ki kot očividci Wendersovih angelov nagovarjajo: "Vaš svet je laž in prevara, vaš svet smrdi."

Borut: Otroci pojejo zato, ker so nepokvarjeni, nedolžni. Otroci edini lahko to povedo. Mi lahko rečemo "naš svet", ker smo del njega, oni bodo to šele postali.

Igor: Moram poudariti, da nismo iskali zgodbe v tem, da smo v goste povabili pevski zbor OŠ Litija, kjer imajo oddelek s prilagojenim programom. Lahko bi šlo za katerikoli zbor. Hoteli smo jim preprosto dati priložnost, ker pač hendikepirani ne dobijo veliko priložnosti v vsakdanjem življenju.

Kontrasti so vam ljubi že od samega začetka - vaš maj je imel vedno barve novembra.

Igor: Vedno sem imel rad poezijo kontrastov, zlasti tisto, ki se te dotakne v nasprotjih med ljubeznijo in bolečino, življenjem in smrtjo, majem in novembrom. Šele v kontrastu dobijo besede tiste prave ali najmočnejše čustvene učinke. Ko pišem pesmi, se poskušam spraviti v turoben položaj. Raziskujem svojo otožnost, premetavam besede... Ko najdem pravo občutje, začnem razvijati zgodbo.

Očitno je depresija kot taka izhodišče in osrednji motiv vaše glasbene identitete.

Igor: Priznam, hecna reč. Težko razložim... Enostavno se najdem v tej sferi poetike, a daleč od tega, da bi bili Niet depresivni, melanholični. Ko ustvarjam, se mi zapišejo samo otožni toni. Nikoli še nisem naredil vesele pesmi in je najverjetneje nikoli ne bom.

Borut: Navadno pojemo o globokih občutkih, in ti so težki. Lahko bi peli tudi o sreči, ampak, ne vem zakaj, sreča vedno izpade kot nekaj banalnega, medtem ko je depresija lahko zelo lepa. Mogoče smo res tako depresiven narod.

V epilogu se po hitrem postopku v obliki zvočne lepljenke sprehodite od začetka do konca. Znova začarani krog ali mali priročnik revolucionarnih misli od pekla do raja in nazaj?

Igor: Nekaj v tem smislu. Osnovna ideja je bila, če v dvanajsti pesmi naš antijunak najde mir v smrti, se mu skozi zaključno lepljenko pred očmi odvrti ves film od revolucionarja do morilca in nazaj. Če bi imel na voljo več časa in boljše tehnične zmožnosti, bi pesem ponastavil bolje, jo bolje tehnično izpeljal, tako pa je nastal zanimiv komad, ki mu težko pripneš ustrezen termin. Tu se lahko vrnem na začetek pogovora: če bi kakšno stvar na albumu spremenil, bi si tukaj vzel več časa in ta razvoj bolje ponazoril…

… da vam ne bi hardcore struja spet javno očitala, da ste "prodane pizde", kot takrat, ko se je vaše ime pojavilo na plakatih za Novi rock '84?

Borut: Še vedno smo prodane pizde, ravno danes sem to slišal. Status smo torej ohranili.

Igor: Niet smo zajadrali na valu hardcora. To je bila ustvarjalno zelo močna skupina dvajsetih mulcev, starih toliko kot mi, ki je v Slovenijo pripeljala novo obliko glasbe. HC takrat ni bil znan niti v Evropi, kaj šele v Sloveniji. Konkurenca je bila zelo močna. Skupina je bila skoraj partijsko organizirana s poveljujočim in nekaj podnačelniki. Iz te partije smo potem izstopili, ker se nismo hoteli nikomur podrejati: "Glasba nam je všeč, naučili ste nas igrati, a mi bi igrali še kaj drugega kot HC." Že čez nekaj mesecev smo imeli pesmi z dolžino dve, tri minute, kar je bilo nepredstavljivo, s prijavo na Novi rock pa smo šli do konca. Preprosto nismo hoteli igrati pred vedno istimi dvajsetimi poslušalci, hoteli smo uspeti. Kmalu smo igrali skupaj z Zabranjenim pušenjem, Katarino II. in celo Plavim orkestrom. To je bilo več kot bogokletno. Ko smo decembra 1984 posneli Lep dan za smrt, je bilo ogromno pljuvanja, kakšen bend da smo. Za Habiča so kmalu našli alibi, češ da pesmi ni hotel peti, kar sem v bistvu sam razširil. Včasih res ne veš, kaj ti škodi in kaj ne. Danes je to punk himna, podobno kot Vijolice, kjer jih je motil tisti sporni lalala. Kako lahko punkerji pojejo "lalala" ali "ti si pa tako lepa"! Punkerji morajo vendar peti "ti si pa tako grda"! Danes je podobno. Vedno se jih najde nekaj, ki jih zapelje neko mnenje, da ohranijo svojo zavistno držo.

Borut: Miti so jim pomembni, ker se z njimi hranijo. Ne sprejemajo realnosti, ki je drugačna.

Igor: Ne vedo, da smo vse te mite sami umetno vzdrževali pri življenju, ker se nismo vtikali vanje.

Prišli smo do točke, kjer se samodejno zastavi vprašanje - kaj so Niet? Bolj legenda kakor skupina ali bolj skupina kakor legenda?

Igor: Obe varianti mi ustrezata. Kot sam večkrat citiraš: ko legenda postane dejstvo, objavi legendo. Če imajo ljudje raje legendo, naj upoštevajo legendo, vendar naj ne žalijo tistih, ki poslušajo ljudi iz krvi in mesa. In obratno. V Tolpi bumov na RŠ so dobro povedali, da je prišel čas, da se zakopljejo sekire.

Vas ni nikoli motilo, da se je zgodba okoli Niet zapletla in razpletla ravno okoli tragične usode Primoža Habiča?

Igor: To ni bilo v redu. Opevati neki "overdose" kot primer uporništva ni etično. Ni šlo za samomor, temveč za nesrečno naključje, droga je bila preveč čista. Primož ni imel suicidalnih nagnjenj. Niet je imel tri ustanovne člane, frontmana Primoža, Aleša, ki je skrbel za tehnične stvari in logistiko, ter mene kot idejnega vodjo in avtorja pesmi. Pri karieri skupine Primož ni imel nobene besede. Zaradi neresnosti smo ga hoteli večkrat odpustiti, a je vedno prišel nazaj. Bil je moj najboljši prijatelj in izjemen interpret.

Borut, ste se kdaj ustrašili, da ste stopili v prevelike škornje?

Borut: Na začetku, ko smo vadili in ko še ni bilo medijev, na to niti pomislil nisem, res ne. Ko pa se je začel ves ta medijski stampedo, sem se pred koncertom v Križankah skoraj sesedel. Ni mi bilo vseeno, bil sem eden od najstnikov, ki smo "tripali" na Niete. Po nastopu je bilo lažje. Imel sem vso podporo benda, sploh Igorja, ki je bil Primožu najbliže. Če sem komu lahko zaupal, sem lahko njemu. Danes je drugače, na Primoža gledam kot na velikega interpreta, legendo, jaz pa Niete predstavljam na svoj način.

Redki vedo, da je na začetku oder z vami delila tudi pevka, vendar ste ta koncept opustili.

Igor: Že v obdobju starih Nietov je bila Tanja z nami le krajši čas. Zaradi ljubosumnosti je morala oditi. Ob vrnitvi smo hoteli ponuditi priložnost vsem. Povabili smo jo na prvi koncert v Križanke, vendar pri novih Nietih nismo našli prostora zanjo. Je namreč vokalno šibkejša in se ne bi ujela z Borutovim vokalom. Že takrat je bila na odru kontrast Primožu, hkrati pa smo ga, roko na srce, na ta način malce krotili, da je stvar vzel bolj resno, saj se je bal, da ga bo zamenjala.

Kako se počuti skupina, ki je svoj prvi pravi album izdala po šestindvajsetih letih?

Borut: Tu sem v prednosti pred Igorjem, saj sem predtem že izdal dva albuma z drugim bendom. Bilo je zabavno in naporno hkrati. Obnašali in kregali smo se kot majhni otroci. Najstniško vzdušje je bilo osnova kreativnega ozračja, vsekakor ena lepših in bolj napornih izkušenj.

Igor: Nismo bili pripravljeni na to, da je to prva plošča, ki jo ustvarjamo. Zadnje pesmi, z izjemo Bil je maj, sem posnel v osemdesetih. Šlo je za kompleksno ustvarjalno delo, vsi smo se trudili, da bi stvar dobro izpadla. Sam sem bil navajen, da pridem v studio s pripravljenimi pesmimi, malce zapojem, kako naj bi se stvar slišala, zdaj pa delajte po svoje. Drugi člani so imeli vmes izkušnje z drugimi skupinami, zato so pričakovali skupinsko delo. Iz izkušnje Nietov vem, da jaz tako ne znam funkcionirati. Ob kar nekaj hude krvi sem ploščo dobesedno izsilil. Ne rečem pa, da ne bomo šli naslednjič po drugi poti.

Vas je kaj strah, da nove pesmi ne bodo dosegle, kaj šele presegle nekdanjih označevalcev?

Igor: Rad bi, da bi se ljudje spominjali albuma kot zaključene celote, ne posameznih pesmi. Če se kakšna pesem prebije kot "mala plošča", okej, vendar je na album treba gledati kot na celoto.

Borut: Rekel bi, da nekatere pesmi zahtevajo svoj čas. Tako bo tudi s tem albumom.

Igor: Naše pesmi zorijo. To je največje priznanje, ki ga avtor lahko doživi. Komercialno je kratkoročni uspeh boljši, z vidika antologije pa je dolgoročni edini pravi.

Od prve kasete Srečna mladina do albuma Trinajst je z vami tudi Borut Činč.

Borut: Činč je naš šesti član in ima pri Niet vsaj tri vloge: je producent, ki skrbi za atmosfero, da zvenimo, tako kot zvenimo, občasno priklopi hammond B3 in nam popestri zvok, hkrati pa je kot oče skupine, ki nas zna pomiriti in povedati, kako naprej.

Igor: Pravzaprav je Činč ustvaril "sound" Nietov. Ko smo prvič prišli k njemu, same glasbe ni poznal, a ko smo mu povedali za D.O.A., Subhumans in Partisans, je takoj vedel, kaj želimo.

Znašli ste se na razpotju med staro in novo punk strujo, vsi so vas porivali drugam - punkerji k hardcorovcem, oni spet nazaj k punkerjem... Kje ste videli svoje mesto?

Igor: Nikoli nisem hotel pripadati nikomur, ne punkerjem, ne hardcorovcem, ne skinheadom, ki so nas tudi hoteli imeti. Tako po karakterju kot po glasbi smo samosvoj bend. Raje dobimo kakšno poleno več pod noge, kot da nam kdo očita, da smo se prodali ali kaj podobnega. Niet predstavlja svobodo.

Obeta se nam zanimiva analogija in igra številk - album 13 bo živo premiero doživel 31. maja. Bil je maj tokrat zares…

Borut: V Križanke prihajamo z najdaljšim koncertom doslej. Še nikoli nismo imeli toliko pesmi na voljo, prvič bomo presegli uro in pol. Pomagali nam bodo gostje z albuma, ogrevali pa staroste Buldogi in "newcomerji" Backstage. Obeta se fin večer z veliko energije.

Igor: Koncert bo z vidika, kako povezati vse te različne pesmi skupaj, da bo stvar imela rep in glavo, kar težek logistični zalogaj. Dramaturško bomo skušali povezati pesmi tako, da se bodo novi komadi prelivali s starimi. Ne mislimo moriti s konceptom, da bi vseh dvanajst novih pesmi zaigrali v šusu, to ne bi imelo smisla. Priznam pa, da razmišljam, da bi zgodbo kronološko nekoč povedal na kak drug način, bodisi v obliki koncerta bodisi gledališke adaptacije.