Na podelitvi sta s Petrom Rezmanom (dobitnikom nagrade fabula 2009) preživela zabavno noč in od takrat ju veže prijateljstvo. Kosmo poudarja, da je to lep izkupiček neke nominacije, "ratal pa sem kot pupek iz napihnjenega ribona", samoreflektirano dodaja. Pupki so drobne črne dvoživke, ki plavajo na površje godoviškega bajerja, ob katerem posedava. Kaj pijeva, kaj kadiva - koga briga.

In tu je druga nominacija. Prevzetna želja najbrž na nominirance neprestano preži izza vogala?

Huh, ob drugi nominaciji sem si rekel, pa saj nisem nič napisal, a potem sem se spomnil, da je mogoče biti nominiran dvakrat. Vseeno, tega nisem pričakoval. Rekel sem si, če pridem spet med štiri, bo to spet absolutna reklama. Tukaj v Godoviču je tako: čim sosed sliši nekaj o tebi na radiu ali prebere v časopisu, si že jack. Tudi če koga povoziš. In potem to razumejo kot tekmovanje. Mislijo, da bo to polfinalni boksarski dvoboj. Neka soseda je rekla, da razmišljajo, da bi najeli gasilski kombi in me prišli spodbujat.

To niti ni slaba ideja. Ljubljanska kulturna scena ceni izgrede in ekscese. Ampak sosedske odnose je dobro zalivati, kot dokazuje vaše udinjanje v rastlinjaku pri sosedu iz uvodne zgodbe. Kako so cvetlice?

Dobro. Sosed je vse zapufal, da je lahko postavil rastlinjak, a zdaj se mu obrestuje. Bistveno je, da je on na Kalcah, jaz pa v rastlinjaku sam s sabo, važno mi je, da je delo blizu doma. Ko se mi ravno ljubi dvigniti, grem delat, ko se naveličam, grem domov. Če me ni, mi nobeden ne očita, kje si bil. Pove mi vnaprej, kaj je za postoriti, jaz pa vem, koliko časa bom potreboval. Rad delam z rožami. Kot da bi mucka božal. Potem pa ti kar plača za to, da šest ur božaš cvetlice. To je življenje, ki sem ga dolgo iskal. Harmonično, brez pritiskov.

Časi, ko ste morali zjutraj na šiht, so torej samo še grenak spomin?

Grenak, ja. Delal sem povsod, in povsod so se me znebili po krajšem postopku. Pošto sem nosil. Dva tedna, dokler nisem paketa "izgubil". V psihiatrični bolnišnici enkrat kot vzdrževalec, drugič kot čistilka. Čistilka v norišnici. Vrhunec, izpolnitev sanj. Če hočeš počistiti dobro, ne prideš s časom skozi, če površno, nisi zadovoljen sam s sabo. Na spodnjem oddelku so bili alkoholiki, vsi sitni, ker niso mogli piti, v drugem nadstropju mešana klientela, tretji štuk pa je absolutno odkrojen. A prav z zgornjimi sem se najbolje zaštekal. Drugim so delali strašne pizdarije, zanalašč so bruhali po tleh in srali v pisoarje, ko sem čistil jaz - nič takega. Absolutno v čast mi je bilo in ko sem prišel gor, mi je kar odleglo. Ko sem delal spodaj, mi je bil šiht, ko sem prišel na vrh, mi je bilo, kot da bi prišel za šank. Raskoš.

Avtentično. Večina ljudi je ob psihiatričnih bolnikih - najmanj v zadregi?

Tudi v Idriji so imeli včasih več predsodkov, zdaj jih je manj. Vsak tretji Idrijec je bil "gor na griču". Kavsna (alkohol, op.p.) in živci. No, ok, poglejmo realno. Vsak deseti. Torej iz vsake tretje družine kdo. Upajo si gor, ker tukaj to ni sramota. Celo radi grejo, zagusti jim, pa grejo gor za par mesecev in vidijo, u, tule je pa mir, kot dopust.

Znamenje dobrega okusa, dopust "na griču" namesto na Mediteranu med Čehi v belih nogavicah. Napisali ste štiri knjige. Povejte mi kaj o genezi ugledne pisateljske blagovne znamke Tomaž Kosmač - Kosmo v avtobiografskem žanru.

Driska je bila napisana na entuziazem. Prej sem tekste pisal po gostilnah in jih sproti zgubljal, jih komu dal, pisal sem brez cilja, da bi objavljal knjige. Potem pa je nenadoma uletel Jože Janež, idrijski pesnik, in vprašal, če imam še kaj tega doma. In tako je prišla ven Driska. Lahko bi bili še dve ali tri Driske, če ne bi tistih tekstov zgubljal. Prišla je iz duše. No, ko je prišla ven, sem bil pa jack. Boga sem za jajca prijel. Od tod naprej je bila vsaka napisana črka kot zlata, pisal sem, tudi ko nisem imel ničesar v glavi. Ves prevzet sem nato napisal Žalostno, toda resnično. Ničesar seveda nisem popravljal, ker sem alfa in omega. Tisto objavim, poln samega sebe, in Danijel Vončina me totalno sesuje. Najprej sem si mislil, kaj pa on ve, in šele čez leta ugotovil, kako je imel prav. Rekel sem si, očitno mora vsak napisati slabo ali slabšo knjigo, da dojame, da ni ravno od boga poslan.

Ampak vi ste bili kasneje vseeno kot od boga poslani. Kdo drug kot nekdo od boga poslan bi lahko vedel za pikre seksualne podrobnosti iz življenja Jezusove družine, o katerem pišete v romanu Hvalabogu?

Ja, to je tema, ki jo je prineslo od travme, še iz otroštva. Kot majhnega so me pošiljali v cerkev, šele pri osemnajstih sem se dokončno uprl. Vmes sem kot najstnik vstajal zjutraj ob sedmih, šel na igrišče in igral košarko ter se ob devetih vrnil. Tako sem obiskoval cerkev in vsi so bili happy. S tem romanom sem spravil ven, kar me je res morilo, bila pa je jeba prvih dvajset, trideset strani, bal sem se namreč, da me bo bog kaznoval in bom jebal ježa. A tam pri devetdeseti strani sem se že počutil sproščenega, prišla je katarza. Punk is dead je potem že knjiga, kakor naj bi izgledala. Pišem pa roman, ki bi moral biti še boljši: o varovanju.

Kdaj ga bomo brali?

Leta 2012, 2013. Tak ritem imam. Govorim samo jaz, zdaj bom jaz tebe nekaj vprašal. Tak sem kot oni, ki vrtijo neprestano nek svoj film in dobiš občutek, da boš v enem dnevu izvedel vse, kar je o njih mogoče izvedeti.

Čisti fenomen, oni, ki kar naprej vrtijo. Poskusiva še kaj novega ugotoviti o vaši nominiranki. Povejte, zakaj jo nasloviti s Punk is dead, če pa je vsebina - skrajno punk.

Poimenovana je po eni od zgodb, po naključju, lahko bi jo naslovili tudi Vrtnarstvo. Nikoli nisem bil punker, zdel se mi je nasilna kultura, pretepali so se in nekaj dokazovali. Skozi punk sem slišal čisto nekaj drugega, resnično energijo, in zraven poslušal Doorse, Beatle. Punkerji so te seveda takoj označili za debila. Punk sem poslušal, vedno živel z njim, še vedno plešem pogo, včasih vidim te ljudi na koncertih, ki so čisto mili in jim moram jaz pokazati, kako to gre. Še vedno imam to energijo v sebi, najbrž je to to. Nikoli pa nisem bil upornik, samo živel sem, kakor sem čutil.

Sodeč po Punk is dead zgodbe pišete dneve dolgo, zbrano in premišljeno, teoretsko in sploh na vse možne načine podkovani. Z vnaprej določeno idejo, kot toliko v najslabšem smislu angažirane sodobne literature.

Slišal sem, da eni tipi vnaprej pripravijo nek sinopsis, povzetek tega, o čemer bodo pisali. Jaz sedem za računalnik, vzamem bevando, začnem klesati stavke. Zgodba mi sama pove, kam me pelje, kaj je važno in kaj ne. Ambient naredim v dveh stavkih ali dveh odstavkih, ne kot tisti Američani, ko je cela zgodba en sam ambient. Vse ostane en sam temelj, zgodbe pa sploh ni. Ponavadi se temelje zakoplje, ne pa da rastejo v nebo in je bajta nekje na nebu visoko ali pa je sploh ni.

Hm, ampak takale nominacija ni hec. Če boste dobili nagrado, vam bodo ukinili socialno podporo.

Seveda, saj sem že lani razmišljal o tem. Vračunal sem že nagrado in se odločil, da si bom uredil status, za tri leta odjebal zavod in se potem vrnil nazaj. Tri leta bom zaposlen, toliko več keša mi bodo morali dati, imel bom že petdeset let, potem pa naj me zaposlijo, če znajo. Tega ne razumem. Mogoče mi lahko ti poveš? Zakaj si bolj želijo, da sem tam ves skrivenčen v neki proizvodnji, kot da mi dajo tistih dvesto evrov na mesec in me pustijo pri miru. Saj jim vendar nudim zabavo. Nočem štiristo evrov, to mi je preveč, če jih imam tristo, ne vem več, kam s kešem. Dvesto evrov naj mi dajo in potem bom lepo posedal tukaj ob bajerju, miren in neškodljiv kot pupek.