To je le en strah od mnogih, ki jih je treba premagati na poti, hkrati pa je treba prestopiti številne mite in stereotipe o samomorilcih. Med najbolj nevarnimi in hkrati neresničnimi je ta, da človek, ki je razmišljal o samomoru, ostane samomorilsko ogrožen vse življenje. Valetič to z osebnim primerom zanika. Po štirih letih so se velika nihanja med evforijo in depresijo postopno polegla: "Po štirih letih sem bil tako rekoč drug človek. Vse se je spremenilo - moj pogled na življenje, na to, kaj je v življenju pomembno, moje vrednote." Seveda pa je moral v to vložiti veliko truda.

Da mora človek, ki je v stiski, razmišlja tudi o smrti in poišče pomoč, ostati v psihiatrični bolnišnici, je zelo razširjen mit, ki pa ne drži, pravi psihiatrinja doc. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek. "V bolnišnico napotimo le okoli 10 odstotkov tistih, ki nas obiščejo zaradi takšnih težav, z drugimi se srečujemo v ambulanti," pojasnjuje. Ključna je seveda ocena psihiatra: "Če ocenimo, da je nekdo v veliki nevarnosti in da se sam ne bi mogel obvladati, da ne bi naredil samomora, potem ga res sprejmemo v bolnišnico. Včasih se to mora zgoditi tudi proti njegovi volji."

A pri večini te potrebe ni: "Z drugimi se dogovorimo za redne obiske, ki si sledijo z nekajdnevnim presledkom."

Pogovori so zelo konkretni in jasni na primer, kdaj so nazadnje razmišljali o smrti, na kakšen način bi jo po njihovem mnenju lahko dosegli, ali so jim orodja za to dostopna in podobno. "S tem ljudi ne nagovarjamo k dejanju, pač pa jih razbremenimo. Svojih razmišljanj o smrti namreč marsikdo ni pripravljen povedati vsakomur."

Po vsakem obisku z osebo v stiski sklenejo tako imenovani antisuicidalni pakt: "Dogovorimo se, da do prihodnjega srečanja samomora ne bodo naredili. Za primer, da bi kljub temu pomislili na smrt oziroma bodo v stiski, pa določimo osebo, ki jo bodo takrat poklicali na pomoč."

Žiga Valetič se spominja, da se ga psihiater na drugem srečanju od prvega sta minila dva tedna ni več spominjal. "Danes so stvari bistveno boljše," poudarja in dodaja, da je za razliko od takrat tudi precej nevladnih organizacij, na katere se v stiski lahko obrneš.

Nevladne organizacije, ki se ukvarjajo z ljudmi s težavami v duševnem zdravju, sicer niso nadomestilo za zdravniško pomoč, saj se dejavnosti dopolnjujejo, si pa lahko za človeka v stiski pogosto vzamejo več časa, pravi predsednik društva Ozara Slovenija mag. Bogdan Dobnik.

Enako kot pri psihiatru poskušajo tudi v nevladnih organizacijah ob prvem stiku s človekom, ki se je zaradi duševne stiske zatekel k njim, najprej ugotoviti, kako resno samomorilsko je ogrožen. Ključno je prepoznavanje znakov: "Od 40 do 60 odstotkov ljudi, ki naredijo samomor, kakšen mesec pred dejanjem obišče svojega zdravnika, resda zaradi drugih težav, ponavadi psihosomatskih, a zdravnik težav, ki na koncu vodijo do samomora, pogosto ne opazi."

Tako kot psihiatri tudi v Ozari stanje človeka v stiski ugotavljajo z neposrednim in odkritim pogovorom. "Če naletimo na koga, ki ima na primer že izdelan načrt samomora, ga takoj pospremimo v nujno medicinsko pomoč, saj mora dobiti ustrezno zdravljenje," pravi Dobnik. Z drugimi, ki niso v tako hudi nevarnosti, se pogovarjajo, predvsem o težavah, v katerih so se znašli in ki so jih pripeljale do tako hude stiske, in skupaj z njimi poskušajo najti bolj konstruktivne rešitve za njihove težave.

Vendar tudi prvi korak - da človek poišče pomoč - ni lahek, še manj samoumeven. Pri tem kot močan zaviralni dejavnik deluje stigma, razlaga dr. Saška Roškar z Inštituta RS za varovanje zdravja. S tem se strinja tudi Dobnik: "Vse organizacije in ustanove, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem, že same po sebi nosijo neko stigmo. Nekdo, ki vanje zgolj vstopi, takoj obvelja za duševno bolnega."

Samomor je pravzaprav zadnje dejanje v samomorilskem procesu. Začne se z negativnimi mislimi, nadaljuje se s samomorilskimi mislimi, samomorilskim namenom, samomorilskim načrtom, zaključi pa se s poskusom samomora oziroma samomorom. "Višje ko je nekdo na tej lestvici, bolj je ogrožen," opozarja Roškarjeva in nadaljuje: "Treba je vedeti, da je samomor samo eno dejanje v celotnem procesu. Ravno zato, ker gre za proces, pa je pred zadnjim dejanjem možno intervenirati."

Večinoma gre pri samomoru za proces, v katerem se stiske človeka kopičijo. Vendar pa so najbolj nevarni tisti poskusi, ki se jih človek loti iz trenutnega nagiba, torej impulzivno. "Tak človek ne bo opozoril nase in na svoje težave, ker je celotni proces skrčen na izjemno kratek čas," opozarja Dernovškova.

Po Dobnikovih izkušnjah velja, da ženske v stiski prej poiščejo pomoč kot moški "Lani so na primer na Koroškem, ki velja za bolj ogroženo okolje, samomore naredili samo moški." Ženske prej spregovorijo o svojih težavah in čustvih, medtem ko moški pogosteje posežejo po alkoholu. Pri ženskah je po besedah Dernovškove sicer več poskusov samomorov, a so manjkrat uspešne kot moški. "Predvsem zato, ker uporabljajo mehkejše metode, na primer tablete. Moški pa se odločajo za bolj nevarne metode samomora, na primer obešanje ali uporabo strelnega orožja."

Najpogosteje gre za kombinacijo dejavnikov tveganja, na primer depresijo, ki se ji pridruži še alkohol. "Slovenci smo znani tudi po tem, da se reševanja težav lotevamo z zelo negativno naravnanostjo, hitro zapademo v depresijo ali pa v odvisnost," ugotavlja Dobnik.

Grožnja seveda visi nad različnimi skupinami, recimo tistimi, ki so že poskušali narediti samomor, ljudmi z duševnimi boleznimi, s težavami z alkoholom in drugimi odvisnostmi, ogroženi pa so tudi brezposelni. "Ti dejavniki tveganja sami zase niso nevarni, takšni postanejo šele, ko se povežejo," pojasnjuje Roškarjeva.

Kje pravzaprav začeti, ko govorimo o preprečevanju samomorov? "Pri otrocih. Krepiti je treba njihovo samopodobo, pozitivno naravnanost pri reševanju težav, s tem pa se krepi tudi njihovo duševno zdravje," odgovarja Roškarjeva in pristavi, da je bilo na področju preprečevanja samomorov v zadnjih letih narejeno ogromno. So pa območja, kjer je pomoč slabše dostopna, kot na primer severovzhodna Slovenija, Koroška, Dolenjska, saj se kopiči predvsem v osrednji Sloveniji.

Celosten pristop je pri preprečevanju samomorov zelo pomemben, pravi Dobnik. To pomeni, da morajo v skrbi za boljše duševno zdravje in krepitev posameznikove samopodobe združiti moči zdravniki, nevladne organizacije, socialne službe, šolski in vzgojni delavci, represivni organi. Po njegovem pa je treba poudarjati tudi primere dobre prakse in okrepiti preventivo, predvsem na področju samopodobe mladih.

"V Sloveniji imamo zelo dobre strokovnjake, vendar sami ne morejo rešiti vseh težav," je prepričan Valetič. Dobnik dodaja, da je ključno, da znamo prepoznati znake, ki kažejo na človekovo ogroženost, in te znake lahko prebere kdorkoli - sosed, frizerka, natakarica, taksist. "To so ljudje, ki jim posameznik v stiski najpogosteje zaupa svoje težave," pravi Dobnik. "Želimo si tudi, da bi tako mladi kot tudi odrasli manj posegali po alkoholu," še dodaja. Po težavah, ki jih alkohol povzroča Slovencem, smo namreč po njegovem mnenju zelo visoko na svetovni lestvici.

Najpomembnejši pri preprečevanju samomorilnosti pa so seveda bližnji. Glede na razširjenost samomorov pri nas težko najdemo družino, ki se z njim ne bi srečala, pravi Dernovškova. Ravno najbližji sorodniki in prijatelji pa po storjenem samomoru bližnjega pristanejo v samomorilno najbolj ogroženi skupini, zato je v takšnih okoliščinah pomembno poskrbeti tudi zanje.

"Bližnji prav tako pridejo k nam na pogovor," pravi Dernovškova, "saj se tudi sami soočajo z občutki krivde, nemoči, strahovi. Svetujemo jim, naj se soočijo s to težavo, stare zamere in težave s posameznikom pa za nekaj časa potisnejo v ozadje. Ljudje, ki razmišljajo o smrti, potrebujejo sočutje."

Prav ljudje, ki so človeku blizu, sodijo k tako imenovanim varovalnim dejavnikom, pravi Dobnik. To so dejavniki, zaradi katerih je vredno živeti in ki ovirajo človeka pri misli na samomor. Sem spadajo na primer otroci, družina, vera. "Vsi ti nekako osmišljajo človekovo življenje in kažejo, da ni vse tako črno," postavi piko Dobnik.