Vendar legendarne fotografije Tomislava Peterneka upodabljajo predvsem policisti, ki so se brutalno znesli nad študenti. "Tisto, kar se je leta 1968 in 1971 dogajalo v Ljubljani, je bilo v primerjavi z Beogradom umirjena simfonija," pravi Stojko. Ob tem pa je pretresen, da so danes vandali srednješolci, skorajda otroci.

"Od leta 1945 do danes demonstranti na javnih objektih niso naredili praktično nobene škode," dodaja Pavle Čelik, nekdanji šef ljubljanske in slovenske uniformirane policije. Zanemarljivo izjemo predstavljajo študentske demonstracije, organizirane sredi devetdesetih, ko so na fasadi državnega zbora naredili za nekaj deset tolarjev škode, ker so protestniki v pročelje zmetali nekaj jajc.

Čelik se danes kot sociolog in publicist ukvarja z dokumentiranjem in analizo demonstracij. V času študentskega gibanja je bil Čelik mlad policist, ki si je izkušnje za policijsko delovanje na demonstracijah pridobil med študijskim obiskom Pariza. Mirne demonstracije, ki jih je fotografiral Tone Stojko, je s svojimi policijskimi enotami usmerjal Pavle Čelik. Leta 1988 je brez slehernega incidenta obvladoval štiridesettisočglavo množico, ki je demonstrirala na Kongresnem trgu, s spretnimi policijskimi manevri je preprečil poskus spontanega pohoda na vojašnico, v kateri je bil leta 1988 vojaški zapor, brez incidenta pa je usmerjal tudi spontane demonstracije na Roški ulici. "Tokrat so k nasilju gotovo precej prispevali študentski in dijaški funkcionarji, ki so svoje vrstnike ščuvali s trditvami, kaj vse bo izgubila mladina, če se bo spremenila zakonodaja, ki ureja delovanje študentskih servisov. Osebno pa ocenjujem, da so k vandalizmu svoje prispevali tudi provokatorji," je prepričan Čelik in dodaja, da ima slovenska policija z vandalizmom dovolj izkušenj za ustrezno ukrepanje: "Policija ve, kdo je organizator demonstracij, saj so bile demonstracije prijavljene. Če ob demonstracijah nastane gmotna škoda, je povsem jasno, da jo mora povrniti organizator."

Čelik ob tem opozarja na širši socialni in politični kontekst dogajanja: "Sprijazniti se bo treba z dejstvom, da je kriza marsikomu zrahljala živce. Ne le študentom in dijakom, pač pa so na koncu z živci tudi delavci."

Pavel Gantar je na številnih demonstracijah, ki jih je fotografiral Stojko, Čelik pa jih je usmerjal s svojimi policijskimi silami, sodeloval kot udeleženec in tudi organizator. V času študentskega gibanja je bil v vodstvu študentske skupnosti, leta 1988 je bil v jedru gibanja za človekove pravice. Tokrat je granitna kocka priletela v pisarno, ki jo zaseda kot predsednik državnega zbora. Iz pisarne predsednika državnega zbora se je zaradi nevarnosti evakuiral v notranjost stavbe in dejal: "Temu ne morem reči demonstracije. Tisto, kar sem videl, je nasilje. Zgolj nasilje. Videl sem nekoga, ki je nosil transparent z napisom Nimam štipendije, iščem sponzorja. Vendar je ta dogodek imel sponzorja - tiste, ki iz študentskega dela zdaj kujejo velike dobičke in se bojijo, da bodo ob donosen posel."