Slabo udeležbo je bilo večkrat pripisati ravno vsebini vprašanja, o katerem so se volilci izrekali, saj so bila vprašanja pogosto preveč strokovna; tako smo se denimo izrekali o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic, privatizaciji Slovenskih železnic in naložbi v TET3.

Daleč najslabša je bila udeležba na zadnjem vseslovenskem referendumu junija 2008, ko se je vlada z volilci posvetovala o ustanovitvi pokrajin. O njih se je izreklo slabih 11 odstotkov volilnih upravičencev, najmanj v prestolnici, kjer je volilna udeležba dosegla komaj borih sedem odstotkov. Tako se je za samostojno Ljubljano opredelila sicer večina tistih, ki so se referenduma udeležili, a še vedno le dobri štirje odstotki volilnih upravičencev. Ravno ob tem referendumu je ponovno oživela javna debata, ali bi bilo smiselno določiti potrebno minimalno volilno udeležbo, da bi bila referendumska odločitev še legitimna.

Izjemi sta bila referenduma o vstopu v Evropsko unijo in Nato, na katerem je svojo voljo izrazilo približno 60 odstotkov volilnih upravičencev, in referendum o lastninjenju zavarovalnic, na katerem je bila udeležba skoraj 58-odstotna, a je potekal hkrati s predsedniškimi volitvami, čemur je pripisati visoko udeležbo. Če pogledamo v čas pred samostojno Slovenijo, je bila seveda največja udeležba na plebiscitu o samostojnosti, ki se ga je udeležilo skoraj 91 odstotkov volilnih upravičencev.

Najbolj obiskani so bili tudi najbolj "uspešni" referendumi. Za vstop Slovenije v EU se je namreč izreklo kar slabih 90 odstotkov tistih, ki so se podali na volišča, za vstop v Nato pa že nekoliko manj, dobrih 66 odstotkov. Prav tako so se udeleženci referenduma zelo jasno izrekli o tem, naj država v celoti povrne tistim, ki so preveč vplačali v gradnjo javnega telekomunikacijskega omrežja (takšno odločitev je podprlo približno 77 odstotkov udeležencev), še bolj jasno pa so volilci zavrnili tako imenovani tehnični zakon o izbrisanih in se v kar 94 odstotkih izrekli za to, da država ne sme izvršiti odločbe ustavnega sodišča, po kateri bi uredili vrnitev statusa stalnega bivališča za nazaj tistim izbrisanim, ki so si dovoljenje za stalno prebivanje že uredili. Zavrnjeni zakon bi jim omogočal priznanje statusa od dneva izbrisa do takrat, ko so si status uredili.

Več kot 70 odstotkov tistih, ki so šli na referendum, se je izreklo tudi proti noveli zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic, s katero naj bi se dobra tretjina delnic Zavarovalnice Triglav, namenjena nekdanjim zavarovancem, prenesla v last Kapitalske družbe (Kad). Velika večina volilcev je bila tudi proti gradnji TET3 in proti uveljavitvi zakona, ki bi omogočil umetno oploditev samskim ženskam in dopustil uvoz spolnih celic.

V Sloveniji smo imeli sicer tudi nekaj referendumov, ki niso bili vseslovenski. Najbolj odmevni so bili tisti, na katerih so se volilci odločali o ustanovitvi novih občin. Januarja 2006 je bil na referendumski preizkušnji paket ustanovitve kar 15 občin. Volilci so jasno podprli ustanovitev dvanajstih občin: Apače, Cirkulane, Kostanjevica na Krki, Sveta Trojica v Slovenskih goricah, Središče ob Dravi, Sveti Tomaž, Makole, Poljčane, Mokronog-Trebelno, Renče-Vogrsko, Straža in Šmarješke Toplice. Ustanovitev teh občin so nato marca podprli tudi poslanci (in zavrnili osamosvojitev Rimskih Toplic ter razdružitev Dobrove in Polhovega Gradca) in hkrati razpisali še referendum za osem novih občin. Tudi tokrat niso bile v celoti podprte. Aprila 2006 so tako volilci v večini podprli ustanovitev petih novih občin, in sicer občin Gorje, Log-Dragomer, Šentrupert, Rečica ob Savinji in Sveti Jurij v Slovenskih goricah. Zavrnili pa so osamosvojitev Rakeka, Spodnje Idrije in Poljan. Najaktualnejša sta referenduma v Ankaranu in Mirni. Kot je znano, so se volilci izrekli za ustanovitev obeh občin, poslanci so zakon najprej sprejeli, po vetu državnega sveta pa zavrnili, predvsem zaradi nasprotovanj občini Ankaran.