Enajsto leto zapored bo v dobrih sedmih urah prehodil petintrideset kilometrov in obkrožil Ljubljano.

"To je naša družinska tradicija," je pred štirimi dnevi razložil absolvent ljubljanske fakultete za geodezijo. "Dedek je bil na vseh pohodih. Ima značke pohodov od prvega, leta 1957, dalje. Zadnja leta se pohoda ne more več udeležiti, a deset let hodimo tudi že z očetom in stricem. Tradicija se nadaljuje."

Na pohod, v celoti ali le na del poti okoli Ljubljane, so hodili z babico in staršema, odkar pomni. Zraven gre zgodba o tem, kako je babica hodila na izlete ven iz Ljubljane z njegovim malim stricem v vozičku med letoma 1942 in 1945. Mesto je bilo zaprto za žico, ločeno od okoliških gričev in gozdov s krožnim utrjenim pasom bunkerjev, bodeče žice in španskih jezdecev. Z vozičkom je zapeljala čez prehod, ki so ga zgradili in stražili Italijani, kasneje, po kapitulaciji Italije septembra 1943, pa Nemci. "V vozičku spodaj, pod stricem, so bila skrita zdravila za partizane," se namuzne Andrej.

Med bunkerji in preživetjem

Vztrajna pripadnost meščanov svobodi, podpora oboroženemu odporu in nasprotovanje okupatorju so prisilili italijansko vojsko, da je celo mesto spremenila v zapor. Okoli mesta in v njem je od februarja do decembra 1942 zraslo 206 bunkerjev. Žični obroč okoli mesta je bil širok od pet do osem metrov.

Aleksander Jankovič Potočnik je vodilni slovenski utrdboslovec. Po Sloveniji raziskuje objekte, namenjene obrambnemu delovanju, ki so imeli oborožitev in ki so ščitili branilce pred sovražnim ognjem. Italijanska vojska je obkolitev Ljubljane razlagala kot varovalni manever.

"Vidite, ravno arhitektura bunkerjev priča, da je šlo bolj za represivni kot varovalni objekt. Imeli so opečne zidove, s sicer vzdolžno postavljenimi zidaki, a razsul bi jih že prvi topovski izstrelek. Šibka konstrukcija je dokaz, da so bili objekti naperjeni proti oboroženemu prebivalstvu in ne proti resni, redni armadi. Cilj je bila represija, omejitev gibanja ljudi."

V nekaj dneh po 9. maju 1945, ko so partizanske čete vkorakale v mesto, je bila žična ograja uničena, krhkost bunkerjev pa so veselo dokazovali Ljubljančanke in Ljubljančani, ki so rušili osovražene objekte.

"Ostanki utrdb so materialni dokaz te zgodovine. Pot je zelo simpatičen način ohranjanja spomina, a danes ima novo vsebino. To ne more biti le zeleni pas okoli Ljubljane. Treba je povedati, kako je to nastalo. To je del zgodovine in identitete. Če veš, kdo si, imaš samozavest. Hkrati je zgodovina tista, ki privlači turiste." To je potencial, ki ga Ljubljana ne zna izkoristiti, je prepričan Aleksander J. Potočnik. Stoji pred zaprtimi vrati v ohranjen, a zapuščen bunker. Leži med parkiriščem in Vojkovo cesto pod visokimi stolpnicami za Bežigradom. Nekdo je krožni obod popisal z grafiti. "Pot je zgodba o preživetju," se obrne proti drevoredu na drugi strani ceste vzdolž bele poti. Tik ob drevesih na levi strani je prva linija gradbišča novega športnega kompleksa v Stožicah, ki bo s pešpotjo povezan tudi s Potjo spominov in tovarištva. S tem naj bi se izpolnil tudi eden že v začetku zastavljenih ciljev, da bi Pot povezali s čim več rekreativnimi in športnimi površinami.

Dnevna soba pod krošnjami

"Od začetka so nam vsi govorili, da smo nori," pokima Dimitrij Omerza. Sedi v mali vogalni pisarni, kjer se eno okno ozira na Golovec, drugo na Ljubljanski grad. Aprila 1972 je sedel s prijatelji na vrtu gostilne Šestica, ko je prisedel novinar Stane Škrabar. Povedal jim je, da so na seji za pohod tarnali, kako se trasa pohoda vsako leto spreminja, spominski kamni Vlasta Kopača pa izginjajo. Govorili so, da bi radi pot trajno uredili. Omerza, tedaj absolvent arhitekture, je pregovoril še Franca Kastelica in Jožeta Štoka, da so skupaj v slikarskem ateljeju njegovega očeta naredili prvi načrt Poti. S pravokotnimi sekanji so želeli nakazati ostrino žice in se čim bolj držati zgodovinske poti obkolitve. Pri mestni mladini so srečali Franca Kimovca Žigo, ki je posvojil njihovo idejo in dodal nekaj denarja za papirje in material, ki so jih potrebovali za načrte. Čez tri mesece so bili razgrnjeni in sprejet je bil sklep o sofinanciranju izgradnje Poti. Prvi del gradnje, ki je potekal na delu Poti na Golovcu, je ljubljanska mladina opravila ob pomoči nemške mladine iz Wiesbadna.

"Ljudje so rekli, da nam ne bo uspelo. Da bomo zgradili pet kilometrov in se nato skregali. Da ne bomo ostali skupaj," pripoveduje ljubljanski arhitekt, ki je vodil gradnjo celotne trase Poti. Jože Štoka je res kmalu odšel. A s Francem Kastelicem sta ob podpori Franca Kimovca Žige vztrajala. Prišle so delovne brigade iz vse Jugoslavije, a kmalu so ugotovili, da je to predrago. Delo so nadaljevali ob pomoči sindikatov, komunalnega podjetja Ljubljana in ljubljanskih brigad, ki so jih sestavljali večinoma učenci ljubljanskih srednjih šol, pomagali sta tudi vojska in policijska šola iz Tacna. Večji del Poti so Ljubljančani zgradili sami.

"Uspelo nam je. In bolj ko smo šli proti koncu, bolj je to postajal vseljubljanski projekt," pove Dimitrij Omerza. Ko je bila pred 25 leti slavnostna otvoritev Poti, je bilo nedokončanih le nekaj delov, kjer je pot prečila mestno obvoznico.

"Zgodovinska vsebina se je spremenila v oblikovano naravo. Štiri metre široka pot z osemmetrsko zelenico na vsaki strani in na vsakih osem metrov posajeno drevo. Krošnje naj bi se združile v senčnat obok za sprehode, kar se na posameznih mestih danes tudi dogaja. Moram reči, da je videti prav lepo. Franc Kimovec Žiga je vseskozi govoril, da bo Pot dnevna soba Ljubljančanov, vseh tistih, ki nimajo svojega vrta. In vse bolj je to res."

Vozlišče idej

Istega leta je na natečaju za dokončno ureditev in označitev Poti zmagal projekt profesorja Janeza Koželja, ki je k sodelovanju pritegnil tudi nekaj mlajših kolegov s fakultete za arhitekturo. Imeli so tri cilje. Prvi je bil, da spominsko pot olajšajo za ideološki predznak, ki ga je do tedaj nosila. Drugi, da Pot dobi svoje razpoznavne znake in sistem oznak, ki pristojijo največji potezi mesta. In nenazadnje so želeli razširiti in obogatiti Pot, s tem da bi jo vključili v sistem drugih poti in rekreacijskih površin, ki bi jih Pot povezovala.

Zdajšnji ljubljanski podžupan ugotavlja, da nobeden od ciljev izpred četrt stoletja ni bil uspešno in v celoti dosežen. Ker je Pot po osamosvojitvi Slovenije namesto združevalni krog postala ideološko bojišče, je bil po zavrnjenem prvem z ideološko ihto porušen še drugi cilj.

"Premalo se zavedamo, da je to največ, kar smo zgradili po drugi svetovni vojni. Pozabljamo, da je to največja stvar, ki jo imamo v mestu. Ves čas se je treba truditi, skrbeti za pot, ves čas je ranljiva, se troši. Še do danes ni v celoti sklenjena. Sedem odstotkov poti še ni dokončno urejenih. Rešitve, ki so tam, niso ne zadovoljive ne dokončne. Pot je stalno odprt organizem, stalno nedokončan projekt.

Skrbeti in pomagati je treba, da preživi. Do danes nam manjka skupna, trajna in sistematična skrb. Skupina, ki bi kontinuirano skrbela samo za pot. Cena je nepomembna, glede na to, koliko Pot da. Akcije je treba le usmerjati nanjo. To je bila želja leta 1985. Hoteli smo narediti ogrlico otroških igrišč, malih otokov športa, počivališč različnih vrst, prostorov za piknike. Pot naj bi bila ogrodje, nosilec različnih prireditev in dejavnosti, ki jo delajo živo in bi jo naredile še bogatejšo in živahnejšo. Danes to potrebujemo še bolj kot takrat. Potrebujemo vizijo dolgoročnega razvoja, ki bo prepletel Pot s peš in kolesarskimi potmi v zaledju mesta. Pot ima potencial, da postane stekališče in izhodišče."

V letih po osamosvojitvi je bil denar za oskrbovanje Poti umaknjen iz mestnega proračuna, obeležja na Poti se je uničevalo, jambore ob vpadnicah v mesto, ki so sekale Pot, se je za vedno požagalo leta 1992. Krožiti so začele ideje, da bi Pot preorali. Zato je mestni odbor Zveze borcev organiziral Iniciativni odbor za ohranitev poti. Uspelo jim je preprečiti načrte uničenja. Predložili so listine, ki so dokazovale, da je Pot imela vsa zahtevana dovoljenja, da obstaja. Odbor se je na pobudo Matjaža Kmecla kmalu preimenoval v društvo Zeleni prstan, kakor je Pot v nekem trenutku poimenoval Franc Kimovec Žiga. Sedanja predsednica društva, ki šteje približno 1700 članov, gospa Nuša Kerševan, je bila županja Ljubljane leta 1988, ko so z mestnim odlokom Pot spominov in tovarištva zaščitili kot spomenik novejše zgodovine in spomenik oblikovane narave.

Dr. Mateja Ratej, zgodovinarka in znanstvena sodelavka Sekcije za interdisciplinarno raziskovanje na ZRC SAZU, pravi, da interpretacija dogodkov, ki jo ponujajo spomeniki, ni nikoli fakultativna. Zato ni nenavadno, da del sodobnikov Pot doživlja kot ideološki ovoj okoli Ljubljane. "Nelagodje in željo po pozabi, ki ju je opaziti v zvezi s Potjo, velja pretehtati tudi z vidika analize (samo)razumevanja Slovencev kot skupnosti v daljšem časovnem razponu. Natančneje: ko so Slovenci leta 1918 postali državljani Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, so v prizadevanju za nov začetek želeli pozabiti na nekdanjo avstro-ogrsko državo. Podobno se je zgodilo ob prehodu v socialistično Jugoslavijo, ko je postala bivša Kraljevina za avnojsko skupnost sinonim za skorumpirano, izžemajočo, polfašistično državno tvorbo. Od leta 1991 pa se Slovenci v slepem navdušenju nad lastno državo trudijo pozabiti, da so se kot skupnost oblikovali tudi v socialističnem sistemu. Iz ponotranjene potrebe po ignoriranju preproste definicije, da vsi začetki vsebujejo element spominjanja, izvira izkrivljen pogled Slovencev na lastno preteklost v okviru nacionalnega koncepta. Ta se izrazito fiksira na domnevno usodno politično ločitev na dva pola, kot da v slovenski zgodovini od konca 19. stoletja naprej ni bilo ničesar onkraj nje. Ni treba poudarjati, da tak kratkoviden pogled na preteklost vsakokrat pomeni tudi iznakažen pogled na sedanjost."

Svoboda in odgovornost

Čas takoj po osamosvojitvi je bil do Poti najbolj neprijazen. Zeleni pas ob poti je bil ponekod ugrabljen in razgrabljen, Pot je ponekod ujeta med asfalt in beton ter industrijske kvadre. Maja Simoneti, urbanistka z ljubljanskega urbanističnega zavoda in Inštituta za politike prostora, je soavtorica študije, izdane v knjigi Pot, največja načrtovana javna zelena površina v Ljubljani. Razlaga, da smo v Sloveniji v devetdesetih letih sprivatizirali večino služb, ki so prej delovale znotraj državnega sistema, ne da bi opazili, da nikjer v tujini to ni prepuščeno trgu in da v ključnih trenutkih interesi trga in skupnosti nujno ne sovpadejo. Opozarja, da se vse premalo ve o uporabnikih mestnih površin. To bi omogočilo boljše vključevanje meščank in meščanov v dogajanje v mestu, ki ne bi temeljilo le na zahtevah po storitvah in prostorih, ampak bi vključevalo pričakovanje in razumevanje odgovorne rabe mestnih površin. Prepričana je, da smo v vzponu, ko mesto meščanke in meščani vse bolj uporabljajo, pričakujejo vedno več in so vedno bolj prisotni. To se nenazadnje vidi tudi in predvsem na Poti, ki je postala vsakodnevno zbirališče kolesarjev, tekačev in sprehajalcev.

Pot je enkraten prostor ne le zaradi svojih zunanjih značilnosti, ampak tudi zaradi sodelovanj, ki so se ustvarila okoli nje. Je dobrina posameznikov, ki pa jo le kot posamezniki nikoli ne bi mogli ustvariti, imeti in uživati. Kot nujen predpogoj za njen obstoj se je pokazala skupnost, tako civilnodružbena kot sistemska, ki sta v zadnjih petnajstih letih ustvarili nekakšno simbiozo. S tem se je ustvaril občutek pripadnosti Poti njenim uporabnikom, ki temelji na aktivnem delu vpletenih in odgovornih posameznikov.

"Ker ljudem člani društva Zeleni prstan dajejo vedeti, da je Pot nekaj dragocenega, se ljudje tako do Poti tudi obnašajo. To legitimira odgovorno rabo posameznikov in jim daje moč, da so tudi sami pripravljeni nekaj narediti in aktivno skrbeti za Pot. Pot je dokaz, da je pravočasna zamejitev in zavarovanje praznih zelenih prostorov v mestu izjemnega pomena. Če se lahko zunaj, v zelenju, ljudje gibajo in družijo, je to neprecenljive vrednosti - ti prostori postanejo kulturni prostori skupnosti, ki govorijo zelo veliko zgodb in omogočajo, da se zgodbe tam tkejo. To je bistvo odprtih prostorov, njihova svoboda," razlaga Maja Simoneti.

Drugačno svobodo ponuja Pot zaposlenim v podjetju Želva, ki usposablja in zaposluje invalide. Za Pot skrbijo že od leta 1994. Trenutno imajo 15 stalno zaposlenih in še deset delavcev, ki skrbijo za Pot, jo vzdržujejo in čistijo, razlaga Drago Šimnic. Andreju Ulčniku, ki dela opravlja že 16 let, Pot pomeni predvsem delo in posledično možnost zaslužka in preživetja. Vendar pozna Pot intimneje kot marsikdo drug. Ve, kje so lastniki psov bolj površni pri pobiranju pasjih iztrebkov in kje najbolj primanjkuje košev za njihovo odlaganje. Ve, kje je pot ravna, brez strmin, kjer je zanj in za njegove sodelavce najlažje delati. Pozna nekatere sprehajalce in kje najbolj pogrešajo še dodatno klopco. Razlaga, da se zjutraj srečujejo jutranji tekači in nespečni upokojenci, ki jih ob devetih, če je vreme lepo, zamenjajo mlade mamice in očetje z vozički. Vseskozi srečuje na Poti tekače in kolesarje, le da jih je na posameznih delih Poti mnogo več kot drugod. "Odnos ljudi do Poti je boljši, kot je bil. Ampak le za odtenek," previdno doda.

Direktor Želve Dominik Presen poudari, da vrtnarske in komunalne storitve niso naključno na prvem mestu pri opisu njihovega dela.

"Pot je za nas v Želvi objekt ponosa." Najbolj so veseli, da pot ni le obeležje žice, ki je del zgodovine mesta, ampak predstavlja tudi pomemben del mestne sedanjosti in prihodnosti. "Pot je za nas predvsem park. Park, ki so ga meščanke in meščani osvojili. Postal je last ljudi, ki živijo ob poti ali, na nek drug način, z njo." Prav zato so v Želvi najbolj navdušeni nad projektom društva Zeleni prstan, ki omogoča posameznikom, da lahko nekomu podarijo drevo ali pa zasadijo svoje. Všeč jim je ideja, da bi čim več ljudi imelo svoje drevo ali svojo klopco. S tem, so prepričani, bi Pot še dodatno približali meščankam in meščanom. Tudi igrala, igrišča ali rekreativne otoke vidijo kot del podobnega sodelovanja med Potjo in njenimi uporabniki.

Skriti potenciali

Pot menja svoj zeleni obraz glede na okolico in prst. Največ je tako ob poti javorjev, lip, brez, hrastov, jesenov, platan in vrb, najdejo pa se tudi divje češnje, slive in jablane. Nuša Kerševan sajenje dreves uvršča med najlepše spomine, ki jo vežejo na Pot. Prepričana je, da bolj ko je Pot urejena, manj je uničevanja in huliganstva.

"Lani sta dedek in babica zasadila drevo za svojo vnukinjo za njeno poročno darilo. Zelo lepo brezo. Babica je napisala pismo svoji vnukinji in njenemu možu, ki so ga nato zakopali k drevesu. Tudi člani pevskega zbora Lipa zelenela je so zasadili svojo lipo ob Poti. Tudi oni so napisali listino, ki pa so jo zvili v steklenico in jo zakopali zraven. Takrat smo imeli ob posaditvi še cel koncert, četudi smo stali v dežju z odprtimi dežniki," se spominja gospa Kerševan.

Andrej Malnič gleda na Pot večinoma z zahoda, kjer je direktor Goriškega muzeja. Ideja Poti kot spomenika mu je iskreno všeč. Moderna zaradi možnosti, ki jih odpira za rekreacijo in preživljanje prostega časa v stiku z naravo, a hkrati je prepričan, da njeno sporočilo in od kod izhaja, ne more uiti nikomur, ki preživi dalj časa na njej. "Vsakemu slej ko prej postane jasno, da je bila Ljubljana mesto heroj," pravi. Preveč je spomenikov ob poti, da bi lahko to šlo kar mimo. Všeč mu je neformalnost spomenika, po katerem lahko hodiš, tečeš, skačeš po njem v kratkih hlačah, se na njem družiš, živiš, igraš. Na Goriškem je pot vključil kot povezovalno nit med tremi muzeji, ki pripovedujejo o življenju na meji. S kolesom se lahko obiskovalec zapelje od Stražarskega stolpa v Vrtojbi do stavbe maloobmejnega prehoda, kjer bo tihotapski muzej, in od tam do Kolodvora, kjer so uredili pregledno razstavo nekdanjih mejnih prehodov med Sabotinom in Mirno. Vsako poletje pride v Ljubljano in s kolesom prevozi Pot s hčerko. Za vsakim ovinkom se jima odpre drugačna podoba mesta. "Kar manjka, je reklama in dodelava nekaterih delov, kjer se Pot skoraj izgubi v mestu. Škoda je, da drevored ponekod kar izgine. Za še večjo turistično vrednost manjka tudi kakšen urejen bunker, pa predstavitev in ponazoritev vojaka, ki je tam stražil. Nekaj podobnega morda, kot je to, kar smo mi naredili v Stražarskem stolpu. Tu je zagotovo še skriti kapital Poti. Tako turistični kot kulturni."

Drugačne skrite adute vidijo v Poti na osnovni šoli Jožeta Moškriča. Pot teče čez njihovo šolsko dvorišče in pred vhodom v šolo stoji eden od spominskih kamnov. Učiteljica športne vzgoje in koordinatorica projekta Unesco šola Veronika Hudobreznik pravi, da jih je pri njihovem delu vodila predvsem želja, učenkam in učencem približati in razložiti, kakšna dediščina je Pot in zakaj je to tudi duhovna in materialna vrednota. V šoli, ki sedi za zaveso dreves, učenkam in učencem Pot predstavljajo skozi igre, kulturna, literarna in umetniška ustvarjanja, včasih je Pot sijajen pripomoček za pouk biologije ali pa postane športni poligon pri telovadbi. Vsako leto se udeležijo Pohoda ob žici za osnovne šole, letos pa bo triintrideset njihovih učenk in učencev v trojkah sodelovalo tudi na sobotnem tekmovanju na Golovcu. Jeseni, tradicionalno ob svetovnem dnevu miru 21. septembra, posadijo na šoli drevo, za katerega potem skrbijo učenci. Leta 2002 so kot Unescova šola v okviru projekta Posvojimo spomenik posvojili Pot spominov in tovarištva. "To, da smo posvojili Pot kot spomenik, za nas pomeni, da zanjo skrbimo, o spomeniku povemo učencem, razvijamo njihov čut za pripadnost, tako da opazijo to dediščino in znajo razvijati svoje aktivnosti ob skrbi za spomenik. To vključuje tudi sajenje dreves. Na šoli imamo prav tako zeleno stražo, vsak teden je to drug oddelek, ki skrbi, da je okolica šole čista, da drevesa rastejo, da je okolica spominskega kamna urejena, mladi pa se ob njem družijo in igrajo."

Lea Florjančič je štirinajstletna učenka osnovne šole Jožeta Moškriča in že sedem let tudi radovedna, četudi ne morda najbolj običajna udeleženka pohodov ob žici. "To je za nas izključno družinski dogodek. Pridružijo se nam še naši prijatelji in s sabo vzamemo tudi naša dva psa," se smeji. Ker jim bo današnja sobota ušla med druge obveznosti, bodo imeli svoj osmi zaporedni pohod okoli Ljubljane naslednjo soboto.

Prav to je najlepše. Pot je lahko vse in karkoli, nič ali le košček. Vsebina, ki je v njej, zgodbe, ki jo obkrožajo, bogatijo mesto in skrivajo še neslutene potenciale. Ker je od vseh in nikogar, je krhka in hkrati neskončno močna, kar je v celoti dokazala tudi v prvem četrtstoletju, kar kroži okoli mesta.