Danes je povsem drugače. Delovna mesta zdravnikov družinske medicine tudi po ponovljenih razpisih ostajajo nezasedena. Še slabši odziv je pri specializacijah za to področje, saj se je na 97 razpisanih mest prijavilo le 23 bodočih zdravnikov družinske medicine. Pomen osnovne zdravstvene ravni je prav zdaj prepoznala tudi država, ki se je v zaostrenih finančnih razmerah spomnila, da je učinkovito primarno zdravstvo najcenejše. Tonka Poplas Susič več kot desetletje aktivno deluje v Združenju zdravnikov družinske medicine, predvsem na področju strokovnih izobraževanj in pri pripravi priporočil in smernic. Kot docentka za področje družinske medicine je večino svoje akademske poti posvetila preventivi in boljši ter celoviti obravnavi ljudi s tveganimi načini vedenja v ambulantah zdravnika družinske medicine. Je hkrati članica razširjenega strokovnega kolegija za družinsko medicino in sodeluje pri pouku študentov in specializantov družinske medicine. Kot predstavnica zdravniške zbornice sodeluje v dogovoru z ministrstvom za zdravje in Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije v skupini, ki je pripravila predlog ukrepov, ki bi jih na osnovni zdravstveni ravni morali uvesti, da bi celoviteje poskrbeli za ljudi in hkrati povečali zanimanje za specializacijo iz družinske medicine. Pove, da v Zdravstvenem domu Šentvid v Ljubljani, kjer dela kot zdravnica in je hkrati tudi predstojnica enote, družinskega zdravnika iščejo že nekaj mesecev.

Začniva s številkami. Izračunali ste, da bi potrebovali še skoraj petsto dodatnih timov, v katerem sta zdravnik družinske medicine in medicinska sestra, če bi želeli uveljaviti predlog, da bi imel zdravnik količnik 1500 namesto sedanjega 2300. Lahko prosim poveste, kako ste do tega izračuna prišli, in še, kaj pomeni količnik 1500?

Do znamenitih 6,5 minute, kolikor časa ima zdravnik na primarni ravni za obravnavo bolnika, smo prišli pred leti, ko so računali obremenitve zdravnikov na osnovni zdravstveni ravni. V študijo so zajeli več kot 12.000 stikov z bolniki ne glede na to, ali je šlo za prvi ali ponovni pregled, izdajo recepta, izdajo bolniškega lista itn. Glede na povprečno glavarino vključenih zdravnikov in glede na povprečni čas smo prišli do soglasja, da bi bil za primarno raven, kamor sodijo poleg zdravnikov družinske medicine še pediatri, ginekologi in zobozdravniki, sprejemljiv količnik 1500.

Količnik 1500 ne pomeni opredeljenih pacientov na zdravnika, ampak...

Dojenček pri obračunavanju, ki ga prakticira zdravstvena blagajna, zaradi svoje narave šteje količnik 3. Ljudje, stari od 19 do 49 let, za katere se predvideva, da v povprečju nimajo posebnih težav z zdravjem, imajo količnik 0,84, količnik starostnika po 65. letu starosti, ko se zdravstvene težave v mnogih primerih kopičijo, znaša 2,2, nad 75 let pa spet količnik 3. To pomeni, da imam, če me za svojo zdravnico izbere dva tisoč bolnikov, starih nad 65 let, količnik nad 4400, oziroma le 1680, če imam bolnike, stare od 19 do 49 let.

Kar pomeni, da bi imeli zdravniki, če bi se količnik znižal, več minut za obravnavo bolnika?

Za to se ves čas borimo, saj ima bolnik pravico, da se mu posvetimo, da mu izkažemo humanost in pomoč, pa tudi marsikateremu ponovnemu obisku bi se tako izognili.

Kdo bo zdravil "presežek" ljudi, če bi uveljavili za 800 enot nižji količnik na zdravnika, če zdravnikov ni dovolj?

Ta trenutek se ne more zgoditi nič, ker zdravnikov preprosto ni. Realni izračuni so potrebni zato, da povemo, kakšno zdravstveno oskrbo želimo čez deset let na primer. Če tega ne bi naredili in bi pri oblikovanju te znamenite in dolgo pričakovane mreže izhajali iz resolucije zdravstvenega varstva do leta 2013, ki določa količnik 2300, kolikor je trenutno povprečje v Sloveniji, se razmere ne bi nikoli izboljšale. Če število zdravnikov v sistemu pada, se bolniki, ker mora zdravstvena blagajna vsakemu človeku zagotoviti dostop do zdravnika, porazdelijo med druge, kar pomeni, da se povprečje dvigne za vse. Zato moramo obravnavati vedno več in več bolnikov, saj pravila plačnika določajo, da lahko bolnika zavrneš le, če jih imaš 10 odstotkov več, kot je povprečje. Povprečje pa kar naprej raste.

Povprečje se dviguje zaradi pomanjkanja zdravnikov. Kako rešiti to zagato?

Za zdravnika družinske medicine ni zanimanja niti v mestih, kaj šele na podeželju. V Dravogradu in na Ravnah bi dali zdravniku tudi koncesijo, stanovanje, a brez uspeha. Po zanimanju za specializacije za to področje je jasno, da bo kriza še večja, če ne bomo hitro ukrepali. V Ljubljani je aprila ostalo še šest nezasedenih specializantskih mest, v celoti gledano je rezultat še slabši. Prijavilo se je samo 23 kandidatov na 97 razpisanih specializacij. Lahko vam iz prakse povem, da študentje, ki pridejo k nam v šestem letniku medicine za sedem tednov, zelo tarnajo zaradi tempa dela v zdravstvenem domu. Hitro ugotovijo, da v ambulanti ni tako kot na kliniki, kjer se lahko zdravnik vmes vsaj usede in spije kavo. Pri nas delamo neprekinjeno, in to ne šest ur in pol, kolikor naj bi trajalo delo s pacienti, ampak bolj ali manj kar osem ur.

Dorijan Marušič, minister za zdravje, je napovedal, da bo sistem do leta 2013 okrepilo 50 zdravnikov.

To je res, je pa zelo skrb zbujajoče, saj bi že zdaj potrebovali dodatnih 488 zdravnikov, če bi želeli uveljaviti omenjeni količnik, ki ga tudi ministrstvo za zdravje načeloma sprejema. Poleg tega se moramo zavedati, da je starostna struktura zdravnikov neugodna, saj jih je kar tri četrtine starih več kot 45 let, pod 35 let starosti pa imamo samo 2,7 odstotka specialistov. Mesto teh dodatnih 50 zdravnikov vidimo v mentorskih ambulantah.

Kako realen je potem predlog vaše skupine za zmanjšanje obremenjenosti zdravnikov na primarni ravni?

Na ministrstvu za zdravje problem razumejo in se z našim vsebinskim predlogom strinjajo. Razumljivo pa je, da ga ne morejo podpisati ta trenutek. Ne samo zaradi pomanjkanja kadrov, pač pa tudi zaradi pomanjkanja denarja. Naj razložim. Za količnik 2300, kolikor pride na enega zdravnika, zdravstvena blagajna na leto plača, grobo rečeno, sto tisoč evrov. Iz tega denarja so plačane vse zdravstvene storitve, vključno z laboratorijem, pa tudi materialni stroški, čistilka, amortizacija in plača zdravnika ter medicinske sestre. Če bi takoj uveljavili količnik 1500, bi morala zdravstvena blagajna za vsak dodatni polno obremenjeni tim primakniti toliko več denarja, ki pa ga, kot vemo, že tako ali tako nima. Prav tako bi lahko, če bi uvedli količnik 1500, tistim, ki ta količnik presegajo, povečali plače zaradi povečanega obsega dela za 20 odstotkov. Vendar se je nesmiselno vrteti okoli denarja, ker se tu vse začne in konča: vedeti moramo, katere vsebine je mogoče spremeniti takoj, katere nekoliko kasneje, postaviti je treba kriterije kakovosti, vpeljati celovito obravnavo bolnikov na primarni ravni in na podlagi teh vsebinskih premikov pogledati, kako bo bolniku sledil denar. Sistemi kažejo, da je možno. Torej moramo nekje začeti.

Kako torej iz zagate?

Za začetek smo ponudili nekaj ukrepov, s katerimi bi razbremenili zdravnike. Po vzoru ginekologov, ki lahko napišejo recept za kontracepcijo za eno leto, bi podoben sistem lahko uvedli tudi za urejene, stabilne kronične bolnike. Trenutno so v pripravi letni recepti za sladkorne bolnike na inzulinu. Za druga področja je enoletni recept še precej v povojih, veliko je še nerešenih vprašanj tako na strani zdravnikov, lekarniških farmacevtov kot tudi plačnika.

Pacient res ne potrebuje zdravnika, da bi mu izmeril, ali potrebuje 80-, 100- ali 150- centimetrski obseg plenic. To lahko naredi patronažna sestra. O tem smo se že strinjali z zbornico babiške in zdravstvene nege ter zdravstveno blagajno. Toda medicinsko-tehnične pripomočke, kamor plenice sodijo, moramo kljub temu še vedno predpisovati zdravniki, ker tako zahteva nova on-line kartica zdravstvenega zavarovanja. Samo zdravnik in ne sestra ima pooblastila, da vstopi v računalnik, se poveže z zavarovalnico, ki mu vrne številko, da lahko pacient dobi plenice.

Z zbornico babiške in zdravstvene nege se dogovarjate, da bi nekatere pristojnosti prenesli na diplomirane medicinske sestre. Ginekologi niso navdušeni nad tem, da bi babice jemale brise.

Obravnavamo tri različna področja: ginekologe, pediatre in šolske ter družinske zdravnike. Ginekologi imajo strokovne zadržke, ki so z njihove strani utemeljeni, a država se mora odločiti, kaj storiti. Če bo zagotovila denar za babice, bodo babice jemale brise, če za ginekologe, jih bodo ginekologi. Najelegantneje bi bilo doseči konsenz znotraj stroke. Drugače je pri pediatrih in šolskih zdravnikih, kjer so diplomirane medicinske sestre že zelo vključene v delo, ki jim ga ZZZS tudi prizna. Tako opravijo del preventivnega pregleda. Največji problem je spet pri zdravniku družinske medicine, saj ima en zdravnik v timu 1,1 srednje medicinske sestre. Tem bi morali na podlagi dodatnega izobraževanja priznati določene kompetence, kot so aplikacija zdravil, snemanje EKG, tudi izpiranje ušes na primer. Predlog, ki smo ga oblikovali skupaj, je trenutno na zbornici babiške in zdravstvene nege in po mojem bi ga lahko uveljavili v nekaj mesecih. To se ujema tudi s priporočili nastajajočega zakona o zdravstveni dejavnosti, ki medicinskim sestram nalaga določene kompetence. Dodatno pa bi potrebovali diplomirano medicinsko sestro, ki bi prevzela del opravil in odgovornosti za področja, kot se bomo pač dogovorili, na primer za obravnavo stabilnih in urejenih bolnikov s hipertenzijo, hiperlipidemijo itn.

Bo dogovor med vami dovolj?

Bo, saj sodi v tako imenovani program o posebnih znanjih, kjer bodo kompetence uradno potrjene ter ovrednotene. Poleg tega moramo vedeti, da na podlagi dolgoletnih izkušenj veliko tega sestre že delajo in bomo to samo formalizirali. V našem zdravstvenem domu smo na primer že pripravili dodatno izobraževanje in izpit, ki ga prizna zbornica babiške in zdravstvene nege za srednje sestre, da lahko opravljajo določeno delo v dežurni službi.

Sestrski problem je čezmerna administracija. Če bi bila jaz plačnik, bi mi bilo žal denarja za njihovo opravljanje administrativnih del. Na dan dvignejo 80 telefonov, naročajo, izpisujejo, obveščajo, odgovarjajo na elektronsko pošto, fotokopirajo dokumentacijo... ZZZS smo predlagali, da bi za to delo priznali dodatne administratorje.

Z ministrstvom za zdravje stopamo korak naprej in poskušamo vpeljati elektronsko naročanje. Predlagali smo različico hotelskih rezervacij. Človek bi se lahko sam vpisal na internetu v ure, ki bi bile na voljo. Seveda bi ostale rdeče ure, ki bi bile rezervirane za nujne primere, ki jih moramo pregledati še isti dan. Trenutno bi bili problem starejši, ki niso vešči elektronskega komuniciranja in bi jim morali omogočiti sistem naročanja, ki jim ustreza, a gledati moramo naprej, saj bo takih vedno manj.

Bomo torej kmalu doživeli, da nas bo naš izbrani zdravnik kar v naši navzočnosti naročil tudi na pregled k specialistu?

Teoretično bi to moralo biti najprej izvedljivo. Toda teorija se konča s številom minut, ki jih imamo zdravniki na razpolago za bolnika. Namreč, za naročanje k specialistu obstaja poseben protokol, za katerega lahko porabimo od 5 do 10 minut časa, to pa je več, kot ga imamo na razpolago za obravnavo pacienta. Predlagali smo več možnih rešitev. V Italiji menda naročajo v lekarnah, lahko pa bi uvedli tudi informacijske točke, kjer bi naročanje opravili namesto pacienta. Toda smiselno bi bilo, da bi se organiziral tim izbrani zdravnik-bolnik-specialist, kjer bi se zdravnik z zdravnikom slišal.

Že več let opozarjate, da bi se morali z bolniškimi staleži ukvarjati zdravniki medicine dela in ne vi. Se obeta kakšen premik na tem področju?

Pisanje bolniških je očitno neka podedovana zgodba iz časov, ko je bilo odsotnosti z dela malo, denarja pa toliko, da so jih brez težav plačevali. Še leta 1990, ko sem delala v Zdravstvenem domu Šiška in nismo imeli sistema izbranega zdravnika, sem imela pacienta, ki je enkrat uveljavljal bolniško pri meni, drugič pa pri kolegici v Mostah, pa druga za drugo nisva vedeli. Velika težava so dolgotrajne bolniške. O tem bi morali odločati specialisti medicine dela, ker poznajo delovno mesto in njegovo oceno tveganja. Mi delovnega mesta ne poznamo, poleg tega pa so kupi dokumentacije, ki jo moramo pripraviti za komisije, za nas res nepotrebno delo. Če gre za invalidsko upokojitev, pripravljamo dokumentacijo zdravniki družinske medicine, na ZPIZ-u jo zdravnik izvedenec pregleda in še medicinec dela mora poslati svoje mnenje. Trikrat isto! Če bi odločitev prepustili specialistu medicine dela, bi lahko na primer tudi presodil, ali lahko telefonist opravlja službo z zvinom gležnja in podobno. V zadnjem letu sem tako na ZZZS kot v Mariboru na posvetu izvedencev medicinske stroke poslušala, kako pomembno je pri bolniških staležih delo zdravnikov medicine dela. Dobre prakse kažejo, da je bolniških odsotnosti, kadar je zdravnik medicine dela povezan z delovno organizacijo tako, da svetuje tudi preventivno, bistveno manj.

Poleg tega smo zdravniki družinske medicine postavljeni v čudno vlogo. Skrbeti moramo za zdravje človeka, hkrati pa dobivamo poročila, za koliko smo presegli bolniške staleže. Smo torej zdravniki ali advokati? Naj bolnika ocenim kot zdravnica ali ga prepričujem, naj gre v službo, kot da sem odvetnica? Svoje delo želim neobremenjeno in strokovno dobro opravljati in osebno so mi ta poročila zgolj informacija. Predlagali pa smo, da se delo specialistov medicine dela opredeli tudi v predlogu zakona o zdravstveni dejavnosti, kjer jih še omenili niso.

Zakaj so premiki na primarni zdravstveni ravni tako težavni?

Zato, ker se doslej s primarnim zdravstvom nihče ni načrtno ukvarjal. Kazalniki kakovosti so relativno dobri, zdravil smo napisali v mejah pričakovanega, za vse ljudi je poskrbljeno, z višjo kakovostjo dela pa se ni nihče ukvarjal. V ospredje smo prišli, ker so zdravniki preobremenjeni na vseh ravneh. Ko se dohtarija začne med sabo prepirati, pa še kdo drug opazi, da je nekaj narobe. Zdaj vedo, da moraš, če hočeš imeti poceni in dobro zdravstveno oskrbo, vlagati v primarno zdravstvo. Ker pa se dvajset let s tem nihče - razen akademskega nivoja, ki je zelo napredoval zaradi neodvisnosti od politike in plačnikov ter bazira resnično na strokovnih temeljih - ni ukvarjal, je zdaj nemogoče kaj hitro premakniti, ker je to, kot sem že ilustrirala, kompleksen vsebinski in finančni problem. To sedanji minister za zdravstvo ve in pogovori bodo morali steči hitreje.

Vi iščete možnosti, da bi del vašega dela prevzele sestre, zdravniki na sekundarni ravni pa, kako bi del bremena preložili na vas.

Menimo, da je prav, da bi lahko bolnik čim več opravil na osnovni ravni. Nas ne skrbi stroka, ukalupljajo pa nas normativi, o katerih sva že govorili. Gotovo bi bili ljudje bolj zadovoljni, če bi jih lahko hitreje odpustili iz bolnišnic, ker bi mi prevzeli oskrbo na domu, nego ran in vodenje bolnikov po operaciji, dajanje infuzij, paliativno oskrbo... Za nas pa bi to trenutno pomenilo dodatno delo. Kam to delo stisniti? Bolniku skrajšati še tisti čas, ki mu ga zdaj namenjamo in ga že tako ni veliko? Če bi zanj imeli dodatnih 10 ali 15 minut, da bi se mu posvetili kot partnerju in mu več razložili, bi njemu in sebi gotovo prihranili dva ali tri obiske. V bolnišnici bolniku rečejo, da mu bo vse povedal izbrani zdravnik, vi pa veste, da je treba informacijo celovito podati, jo preverjati, in poleg hitenja je tudi to eden od razlogov, da se ljudje večkrat vračajo v ambulanto. Poleg tega imamo nekaj prostorskih in kadrovskih težav pri nekaterih storitvah, na primer pri venski infuziji. Za to imajo v bolnišnicah prostor in kadre. Pri nas v zdravstvenem domu imamo postelji v sestrskem prostoru in ambulanti. V sestrskem prostoru prevezujemo, negujemo rane in izvajamo manjše posege, in če na to posteljo položimo človeka, ki mu teče infuzija uro, dve, tri, lahko zapremo štacuno. Drugim v tem času sestra ne bo na voljo za nego, prevezo ali kaj drugega. Če damo takega bolnika za infuzijo v ločen prostor, moramo zagotoviti, da ga nekdo nadzoruje. Kdo, če imata sestra in zdravnik vsak jasno določeno delo v ambulanti? Torej bi potrebovali dodaten kader. In spet finančna plat, čeprav poudarjam, da se zdravniki ne bi smeli sukati okoli denarja in da mora biti naše osnovno vodilo strokovnost, ker je bistvena obravnava celega človeka, pa vendar... Zdravstvena blagajna za infuzijo v bolnišnici lahko plača na primer 1200 evrov, ker gre za hospitalni dan, nam v zdravstvenem domu pa prizna samo približno 130 evrov. Zato se zavzemamo, da bi bili določeni posegi in storitve enako ovrednoteni in potem je vseeno, kje bi se izvajali; bolj prav bi bilo na osnovni ravni, ker določene storitve res ne sodijo v bolnišnice. Kot v zadnjem času večkrat ponavljamo, denar naj sledi bolniku.

Prof. dr. Igor Švab je na zadnjih Schrottovih dnevnih govoril o novem zdravstvenem domu, predvsem pa o tem, da moramo zdravstveni dom oklestiti vsebin, ki so se tam znašle po nekih čudnih naključjih. Pri tem je izpostavil specialistične ambulante. Zakaj te v zdravstveni dom ne sodijo?

Ne sodijo v primarno zdravstveno dejavnost, ker gre za sekundarno raven - za pregled ljudje potrebujejo napotnico. Njihova lokacija je drugotnega pomena, lahko so tudi v zdravstvenem domu. Najprej moramo vedeti, da sama lokacija specialistične ambulante v zdravstvenem domu bolniku še ne omogoča boljše dostopnosti do zdravnika, ki ni odvisna toliko od oddaljenosti, pač pa predvsem od obsega in strokovnosti obravnave. Specialisti sekundarne in terciarne ravni zavzemajo stališče, da specialisti, ki delajo samo v zdravstvenem domu in nimajo stika s specialističnim centrom, strokovno počasi nazadujejo. Poleg tega je njihovo diagnosticiranje omejeno. Pulmolog lahko opravi nekaj osnovnih preiskav, za bolj zahtevne pa mora bolnika napotiti v pulmološki center. Zato je vprašanje, ali je to res prava dostopnost. Veliko mojih bolnikov želi na primer takoj k pulmologu na Golnik, saj tako na enem mestu opravijo vse. Znotraj te kvadrature kroga bomo morali najti najboljšo rešitev.

Stroka pravi, da zdravstveni dom, če bo nadaljeval obrazce zadnjih dvajsetih let, ne bo preživel. Kaj torej predlagate? Več preventive? Več obiskov na domu?

Zdravstveni dom je organiziran kot primarna institucija, kar pomeni, da skrbi za vse zdravstvene težave vseh ljudi. Zato predlagamo bolj aktiven pristop na področju preventive, vpeljevanje novih vsebin zdravljenja, populacijski pristop, koordinacijo cepljenja, vključevanje interesnih skupin in javnosti, zdravljenje na domu, nadzor kakovosti, vključevanje koncesionarjev ipd. Precej tega sicer že delamo, vemo, kaj bi morali spremeniti in izpopolniti, vsekakor pa bi morali narediti korak naprej na področju preventive, kjer se izvajajo preventivni programi Svit, Dora in Zora ter preventiva za srčno-žilna obolenja, vendar potekajo programi zelo deljeno. Naš cilj je celovita obravnava ljudi z vsemi organskimi sistemi in dušo vred. Ko postane nekdo moj pacient, moram kontrolirati vsa področja, po možnosti v obliki preventive, ne samo kurativno. Pogosto se zgodi, da je bolnik že v procesu diagnostike za na primer debelo črevo, dobi pa še poziv na Svit. Tako delamo preiskave na dveh mestih, dvakrat trošimo denar in obremenjujemo zdravstvene delavce. Kot izbrani zdravnik imam nalogo, da se z bolnikom dogovarjam, ga informiram, ga vključujem v postopke zdravljenja in mu svetujem, da bo lahko prevzel soodgovornost za izid zdravljenja, ki je s takim načinom dela boljši.

Zdravnik v zdravstvenem domu dobi za 48-urno dežurstvo 780 evrov. Se vam zdi to primerno?

Vsote ne znam komentirati. Dejstvo pa je, da z muko zapolnimo dežurna mesta v zdravstvenem domu. Veliko zdravnikov takoj, ko dopolnijo zakonsko določene pogoje za prenehanje obveznosti dežuranja, te tudi uveljavijo. Zato menim, da je odgovornost tista, ki je tudi denar ne odtehta. Poleg tega ni enostavno iz popoldanske ambulante v nočno dežurstvo in zjutraj naprej v ambulanto. Poznam razmere na Koroškem. Dva koncesionarja in dva zdravnika v javnem zavodu morajo opraviti vsa dežurstva, zato dežurajo vsak en teden v mesecu. Poznam direktorja zdravstvenega doma, ki tudi dežura, ima svojo ambulanto in hkrati vodi še ambulanto za zdravstveno varstvo žensk. Na koncu se čudim, obratno kot drugi, da pravzaprav ne veliko, ampak malo zasluži. Veste, iz dežurne marsikaterega bolnika nosimo v glavi tudi domov in premlevamo, ali smo vse dobro naredili. Dežurstvo te bremeni še doma. Poznam zdravnico, ki je še nekaj dni po dežurstvu na urgenci spremljala osmrtnice v smrtnem strahu, da je med njimi kakšen njen pacient.

Zato nisem prepričana, da je dobro, da zdravniki toliko dežurajo. Morda bi bilo bolje imeti manj dežurnih mest in bolj spočite zdravnike. Spet sva pri vprašanju, ali je dostopnost lokacija ali kvaliteta.

Trenutno zadržani predlog zakona o zdravstveni dejavnosti predvideva uvedbo Agencije za kakovost. Bo ta izpolnila vaša pričakovanja?

Zavzemamo se za določitev in spremljanje kazalnikov kakovosti, ki bodo pokazali, ali jih zdravnik dosega ali ne, in naj se potem kvalitetna obravnava tudi nagradi ali pa nekakovostna destimulira. Hkrati pa moramo uvesti sistem, v katerem bo odgovornost prevzel tudi bolnik, ki je zdaj nima. Dostopnost informacij je velika, ljudje mnogo preberejo in nekateri s printi z interneta pridejo v ordinacijo. Čeprav ne znajo vsega presoditi, se ne ozirajo na mnenje strokovnjaka, ampak želijo opraviti preiskave, za katere so prebrali, da lahko sum ovržejo. Nekaj jih lahko prepričaš v nesmiselnost takega početja, nekaj pa ne. To pomeni povečano medikalizacijo, saj nikomur ne moreš stoodstotno zagotoviti, da je popolnoma zdrav. Bolniku najdejo kakšno malo odstopanje in potem hoče do konca, do tistega zadnjega pregleda, ki si ga je zamislil, čeprav se na koncu izkaže, da ni nič. Za to porabimo veliko denarja in časa. In ne samo to, posredno delamo bolne ljudi. V tem smislu bi morali imeti pri preiskavah, ki se na koncu izkažejo za nepotrebne, tudi pacienti svojo soodgovornost. Kot na primer pri preventivnih izobraževanjih, ki se jih od sto vabljenih udeleži vsega 12, pa je brezplačno. Napotke, da bi se izognili neki zdravstveni težavi, prešpricajo, potem pa pridejo bolni in takoj zahtevajo vse. Take primere bi morali beležiti. Če bodo plačevali kakovost, bomo plačevali vsebino, ki jo posameznik z določenimi problemi potrebuje, pri tem pa zdravstvena blagajna ne bo merila časa in plačevala posameznih storitev. Verjamem, da je tak sistem težko uvesti, ker si ne predstavljamo, koliko bo to stalo in kakšen finančni premik bi bil potreben. Zato smo predlagali uvedbo pilotnih projektov, da bi v posameznih zdravstvenih domovih obravnavali bolnike celovito, kakovostno, vključno s patronažno službo, ki bo hodila po terenu in odigrala vlogo na področju preventivnih programov. Mesto bi morala dobiti tudi elektronska komunikacija in telemedicina. Pri vseh komunikacijskih možnostih ni nujno, da pošiljamo bolnika od splošnega zdravnika do zadnjega specialista, če lahko problem strokovno rešimo na drug način. Po končanem pilotnem projektu bi tudi vedeli, v kaj se podajamo z uvedbo takšnega sistema. Zdaj ne vemo natančno niti finančno, niti kadrovsko, niti časovno.

Lani so zaradi zaostrenih finančnih razmer nekaj denarja vzeli tudi zdravstvenim domovom. So še možne kakšne racionalizacije?

Na to pa ne znam odgovoriti. Kot je rekel minister Marušič, iz ožete pomaranče ni mogoče nič več iztisniti.

Družinski zdravniki ste zelo in vedno bolj obremenjeni, plače v primerjavi z vašimi kolegi drugih specialnosti pa so se vam najmanj povišale.

Prav zato smo očitali predsedniku Fidesa, Konradu Kuštrinu, da nas je prodal. (smeh) Toda razložil nam je, da je bila primarna zdravstvena raven za tedanjega vladnega pogajalca Gregorja Viranta popolnoma nepomembna, ker menda samo pišemo recepte in pošiljamo bolnike naprej. Plače naj bi se nam popravile v povprečju za 15 do 17 odstotkov, v javnem zavodu, v katerem delam, smo dobili recimo manj. Menimo, da je edina prava rešitev za ureditev razmer v zdravstvu - ne samo zaradi plač, temveč predvsem zaradi vsebinskih razlik in odgovornosti tega segmenta, ki jih ne moremo enačiti z delavci v državni upravi - izstop iz javnega sektorja.