Takšen vtis je dajalo središče Budimpešte v nedeljo zvečer. Na eni strani trga je impozantna neogotska zgradba, v kateri je sedež parlamenta. Na drugi opera, v katero je odhajala v črno oblečena gospoda. Bogato mesto zadovoljnih ljudi.

Ah, saj so samo volitve

Dunajske valčke iz kavarne pa je postopoma preglašalo skandiranje z druge strani trga, kjer se je po šesti zvečer zbirala iz minute v minuto večja množica ljudi z madžarskimi zastavami in oranžnimi transparenti v rokah.

"Fidesz, Fidesz, Fidesz," je vedno glasneje odmevalo čez trg. Na velikem ekranu so najavljali rezultate drugega kroga parlamentarnih volitev. V prvem krogu je desnosredinska stranka Fidesz že zmagala. Dobila je večino poslancev. Drugi krog, v katerem so glasovali samo še o treh ducatih poslanskih mest, je odločal samo še o tem, ali bo stranka Viktorja Orbána dobila dvetretjinsko večino in bo lahko sama določila politični prostor države.

Na drugem koncu ulice je nekoliko manjša, zato pa nič manj navdušena množica pripadnikov skrajno desne stranke Jobbik čakala, kako bo šlo njihovim kandidatom. V prvem krogu so dobili sedemnajst odstotkov glasov, dva več kot na volitvah za evropski parlament. Presenetljiv uspeh za nacionalistično stranko, ki skozi naselja vzhodne Madžarske paradira v črnih uniformah s simboli garde, ki je med drugo svetovno vojno sodelovala z nacisti.

Pripadniki Jobbika radi razlagajo, da je bila Madžarska takrat, ko je bila zgrajena kavarna Gerbeaud, trikrat večja kot zdaj in je zavzemala Slovaško z Bratislavo vred, romunsko Transilvanijo, Vojvodino, Hrvaško do Reke in severno Slovenijo. Po prvi svetovni vojni je Madžarska izgubila dve tretjini nacionalnega ozemlja in osem od desetih največjih mest, kar pripadniki Jobbika razumejo kot veliko zgodovinsko krivico, ki jo je treba popraviti. Zgodovinsko smolo pripisujejo mnogim dejavnikom, na prvem mestu pa naštevajo Jude in Rome, za njimi Evropo, komuniste, globalizacijo in še nekaj manjšin, ki vsi skupaj tvorijo veliko zaroto proti Madžarski.

Tovrstna razmišljanja so domača tudi v desnem krilu Fidesza, vendar jih izražajo v politično bolj korektnem jeziku. Viktor Orbán je bil med predvolilno kampanjo nenavadno redkobeseden. Izogibal se je velikim sloganom in debatam. Hodil je od vasi do vasi in se srečeval z vplivnimi kmeti, z duhovniki in strankarskimi aktivisti. Dajal je malo obljub. Ena je bila, da bo njegova stranka spremenila ustavo in pripadnikom madžarskih manjšin iz sosednjih držav omogočila državljanstvo, tudi če na Madžarskem nimajo prebivališča. Druga, da bo reformiral gospodarstvo v hudi krizi. Glavna tema je bila, da socialistična stranka, ki je zadnjih let vodila vlado, ni legitimna oblast.

Danes bo padla železna zavesa

Nekaj ulic stran od trga je bil sedež socialistične stranke. Policija je zaprla polovico ulice Ö, da bi se pred zgradbo lahko zbrali podporniki, vendar je ulica pozno popoldne samevala. Socialisti odstopljenega premierja Ferenca Gyurcsánya so v prvem krogu z dvainštirideset odstotkov glasov padli na osemnajst in so bili v istem velikostnem razredu kot Jobbik, h kateremu je prešlo veliko njihovih volilcev s podeželja na vzhodu države. Zato pa so praznovali v nekaj tednov stari stranki LMP, ki je nastala na internetu in je bila pisana kombinacija ekologov, mladih poslovnežev in aktivistov humanitarnih organizacij. Program je bil eklektičen, njihov slogan pa Politika je lahko drugačna. Ni bilo čisto jasno, drugačna od česa, vendar je zvenelo dovolj privlačno, da je gibanje, ki se organiziralo na Facebooku in Twitterju, prestopilo prag petih odstotkov in čez noč postalo parlamentarna stranka.

Vendar so bile vse tri stranke zgolj dekoracija na rezultatu, ki je bil določen že štirinajst dni prej. Pogledi množice so bili uprti v veliki ekran na Vörösmartyevem trgu in v vse ekrane v mestu in so čakali samo eno sporočilo. Bo Fideszu uspelo doseči dvetretjinsko večino v parlamentu in si za naslednja štiri leta pridobiti absolutno oblast v madžarskem političnem prostoru? Najavljali so rezultate enega okrožja za drugim, rezultat pa je bil ves čas enak. Fidesz. Fidesz. Fidesz. Fidesz. Fidesz. Ko je bilo prešteto 52. okrožje, je množica eksplodirala od navdušenja. Stranka je zavzela dve tretjini parlamenta. Skupaj s stranko Jobbik je desnica zasedla skoraj tri četrtine poslanskih mest. Levica je na drugi strani obvisela kot skoraj neopazen drobiž.

"Končno je tudi na Madžarskem padla železna zavesa," je z navdušenjem rekel moški, ki je v eni roki držal otroka, v drugi pa madžarsko zastavo. "Komunizma je konec."

Njegovo navdušenje se je zdelo nekoliko v neskladju s koledarjem. Lani so na trgu pred parlamentom z mimohodom konjenice v imperialnih uniformah in slovesnim zasedanjem v zgornjem domu socialisti praznovali dvajseto obletnico padca železne zavese.

27. junija 1989 sta tedanji madžarski zunanji minister Gyula Horn in njegov avstrijski kolega Alois Mock s škarjami za rezanje pločevine prerezala železno zaveso, ki je na militarizirani meji ločevala vzhodno Evropo od zahodne. Tedanji madžarski premier Miklós Németh je že marca 1989 sporočil Mihailu Gorbačovu, da bodo Madžari mejo z Avstrijo poslali na odpad med staro železo. Németh je prehode odprl za državljane Vzhodne Nemčije, da so lahko brez ustreznih dokumentov in v nasprotju z zahtevami njihove vlade prestopili na avstrijsko stran in prevzeli državljanstvo Zahodne Nemčije. V nekaj tednih jih je šlo čez sto tisoč. Madžarska je bila v prvih vrstah razstavitve sovjetskega imperija na nacionalne države. Kancler Helmut Kohl je ob koncu leta rekel, da so "Madžari izbili prvi zidak iz zidu", ki je bil simbol ločitve Nemčij.

Iz Budimpešte so odstranili bronaste kipe iz obdobja komunizma in jih postavili v ograjen spominski park. Park je že tako star, da je tlak razpokan, robniki na zelenicah pa se krušijo. Režim je padel pred dvajsetimi leti, Madžarska je v tem času imela šest volitev, postala je članica zveze Nato in Evropske unije.

Ko je Viktor Orbán ob pol devetih stopil na govorniški oder, je sporočil, da je šele zdaj v državi konec komunizma, oblast pa je končno legitimna. Ni bilo čisto jasno, v kakšnem časovnem stroju živijo Madžari, zvenelo pa je zelo zanimivo.

Mlad par je pod odrom navdušeno mahal z zastavami. Fant in punca sta bila stara devetnajst let. Oba sta bila rojena leto dni po koncu komunizma, njuno navdušenje nad padcem režima pred desetimi minutami pa je bilo nepopisno.

"Zakaj sta glasovala za Fidesz?" sem vprašal.

"Nihala sva med Fideszom in Jobbikom," je odgovorila punca. Dilema med desnico in skrajno desnico se je zdela za tako mlada človeka presenetljiva.

"Jobbik bi bolje poskrbel za madžarski narod," je dodala. "Ampak Fidesz bo poskrbel, da bomo po študiju lahko dobili službe. Komunisti so uničili državo."

Preprosto, jasno in nedvoumno.

En tabor pod eno zastavo

Prejšnje popoldne sem stopil na hrib v drugem okrožju na desnem bregu Donave, kjer so rezidence veleposlaništev in strme ulice z vilami. Pred trinadstropno hišo je István Stumpf urejal vrt. Sonce se je skozi velika okna zrcalilo v pokritem bazenu v pritličju. Stumpf je bil v prvi vladi Viktorja Orbána šef premierjevega kabineta z ministrskim položajem. Z relativno večino je Fidesz vladal že med letoma 1998 in 2002. Bil je tako agresiven do nasprotnikov in nespreten v ekonomiji, da so socialisti za njim dvakrat zapored zmagali na volitvah. Potem so stvari šle na slabše. Država se je morala pri Mednarodnem denarnem skladu zadolžiti za dvajset milijard dolarjev, da je izravnala proračun, vodja stranke Ferenc Gyurcsány pa je med finančnimi škandali odstopil s položaja.

Še preden so odprli volišča, Stumpf ni imel nobenih dilem, da bo njegova stranka v nedeljo zvečer slavila popolno zmago.

"To je enkraten zgodovinski dogodek. Ni se še zgodilo, da bi ena stranka dobila dve tretjini parlamenta v enem zamahu," je rekel z velikim zadovoljstvom.

"Po propadu prve konservativne vlade Joszefa Antalla leta 1994 je Viktor prišel do preprostega političnega sklepa. Če hoče Fidesz kot konservativna krščanskodemokratska stranka uspešno konkurirati levici, mora ustvariti enoten blok desnice. Njegova dolgoročna strategija je bila, da hoče biti vodja enega tabora pod eno zastavo. Celoten krščanskodemokratski prostor pod eno konservativno zastavo. Dolgo časa se je zdelo, da ta strategija ni uspešna. Kritiki pa so pozabili, da ima Orban zelo dolgoročne cilje. Tako zelo široko podporo je dobil zaradi zelo slabih rezultatov socialistov in popolnega kolapsa njihove volilne baze."

Zagotovil je, da na Madžarskem ni prišlo samo do spremembe razmerja moči v parlamentu, ampak se je zgodila tiha revolucija proti političnemu razredu, nad katerim sta gospodovali socialistična in liberalna elita.

"Madžari so nezadovoljni z rezultati sprememb sistema iz leta 1990 in združitve Evrope," je nadaljeval. Počutijo se, kot da so z obojim izgubili. Socialisti so kupovali glasove tako, da so revnim slojem dajali socialno podporo in subvencije za servisne storitve. Na koncu so obljubljali, da bodo povečali pokojnine, vendar jim nihče več ni verjel. Preočitno je pa bilo, da je osem let njihove vlade pripeljalo do kolapsa javne uprave in ljudi pustilo nezaščitene pred ekonomsko krizo.

"Kredibilnost njihovega vodstva je padla tako nizko, da je presenetila celo njihove nasprotnike," je rekel Stumpf. "Vendar ljudje na splošno ne verjamejo več politikom. Iščejo alternative."

Fidesz na zadnjih volitvah sploh ni predstavil podrobnega programa tega, kar bo stranka naredila. Ljudje so bolj glasovali proti zadnjim osmim letom kot pa za Fidesz. Stranka je igrala na užaljena nacionalna čustva.

"Ljudje nimajo več nobenih iluzij o liberalni ekonomiji, večstrankarskem sistemu in evropskih integracijah. Hočejo strategijo, ki temelji na resničnem madžarskem interesu. Kako lahko produktivno izrabimo dejstvo, da imamo svojo lastno zgodovinsko tradicijo, je vprašanje."

Na drugi strani mesta je politični analitik András Dési delil uničujoče mnenje o socialistih. Bil je razočaran nad njihovo ekonomsko politiko, klientelizmom, uporabo politike za sklepanje poslov in strankarsko distribucijo državnega bogastva. Levica je v njegovih očeh pogorela. Le da je njegov pogled nasprotje konservativizma in nacionalizma. Piše za levo usmerjeni časopis Népszabadszág in tudi sam nima nobenih iluzij.

"Leta 1989 sem bil poln optimizma," je rekel. "Zdelo se mi je, da se je moja generacija znebila nacionalizma in šovinizma in ideje, da smo sami na svetu. Dvajset let kasneje je očitno, da je moja generacija naredila kaos. Viktor Orbán in Ferenc Gyurcsány sta moja vrstnika. To sta bila dva najbolj talentirana politika moje generacije. Niti eden niti drugi nista ponudila praktičnega načrta razvoja Madžarske v moderno družbo."

Ko desnica govori o revoluciji, se mu zdi, da je padel v napačen čas. To je že večkrat slišal. Dvajset let je država živela v ritmu velikih pretresov in vratolomnih sprememb. Zdaj se obeta še en velik prevrat. Fidesz je osem let odrekal legitimnost vladi z interpretacijo, da leta 1989 sploh ni prišlo do resnične spremembe režima, ampak zgolj do njegovega kozmetičnega površinskega prebarvanja. Fidesz je po Désijevem mnenju zdaj prepričan, da je dobil mandat za kadrovsko oblikovanje nove družbene elite, ki bo zasedla vse položaje, in ne zgolj mandat za vodenje državne politike.

"To zna biti nevarno. Govorijo o zgodovinskem poslanstvu. Ne maram politikov z misijonarskim poslanstvom. Politiki dobijo oblast, da rešijo probleme. Nekdanji nemški kancler Helmut Schmidt je rekel, če imaš politične vizije, se oglasi pri zdravniku, da ti pregleda oči. Fidesz je prepričan, da celotna sedanja politična, kulturna in gospodarska elita pripada levici in da jo je treba v celoti zamenjati. Najprej bodo zamenjali ljudi v javnih zavodih, javnih medijih, v kulturi, na univerzah, inštitutih in povsod tam, kjer jih vlada lahko doseže. Potem pa še povsod drugod."

Z dvetretjinsko večino v parlamentu lahko ustrezno prilagodijo tudi ustavo. Enega od problemov vidi v tem, da v tej perspektivi politika moderne Madžarske temelji na konservativnih idejah iz leta 1945. Zmagovita stranka še vedno zrcali politiko madžarskih konservativcev iz časa med obema vojnama.

"To je tragedija naše zgodovine. Konservativce na Madžarskem so po koncu vojne na silo zaustavili komunisti. Niso imeli priložnosti, da bi se preoblikovali in modernizirali, kar je v Zahodni Nemčiji naredila CDU. Madžarski konservativci zrcalijo Madžarsko, ki ji je med obema vojnama vladal Miklós Horthy. Njegova Madžarska je imela parlament in nekakšen večstrankarski sistem. Hkrati pa je bila šovinistična dežela, ki je sanjala o veliki Madžarski izpred prve svetovne vojne, v kateri je cerkev igrala zelo pomembno vlogo v politiki. Madžarska je v resnici skozi vsa desetletja ostala zelo toga konservativna država."

Revolucionarna oblast

Uradnika v birokraciji sedanje vlade sem vprašal, ali podoba Madžarske, ki se vrača v politiko izpred druge svetovne vojne, drži. Kljub temu, da je javni uslužbenec, ne pa politični nameščenec, pričakuje, da bo v kratkem pospravil pisalno mizo. Čustveno pa je vzrojil, da se njegova država ni radikalno obrnila na skrajni desni rob evropskega političnega prostora in da kljub strašljivi ikonografiji skrajne desnice v parlamentu ne gre pretiravati. Ob soočenju z učinki ekonomske krize in socialnimi trenji bo prej ali slej morala najti vsaj minimalen socialni konsenz. Političnega dialoga pa ne potrebuje. Pogovarjati se mora zgolj sama s sabo.

Fotografu Szabolcsu Dudásu se je zdelo, da je težava v tem, ker bo vlada v parlamentu brez demokratične kontrole opozicije.

"Socialisti bodo leta lizali rane in ne bodo resna opozicija, ker se bodo ukvarjali samo s sabo in svojim preživetjem," je na hitro odpravil stranko, ki je ravnokar prenehala biti politična sila. "Jobbik bo nedvomno kontrola, ampak ne bo demokratična." Glasoval je za LMP. "Ponudili niso prav veliko. Ampak imajo dobro ime. Politika je lahko drugačna. Ni samo prazen slogan. Zavračajo politično kulturo, ki se je izoblikovala v zadnjih dvajsetih letih. Kdor je glasoval zanje, je glasoval za demokratično kontrolo nove oblasti."

Pet odstotkov Madžarov se je strinjalo z njim. Toliko jih je glasovalo za stranko Politika je lahko drugačna.

"Za uspeh desnice so krivi socialisti," je rekel njegov kolega publicist Jószef Makai.

"Leta 2004 je Madžarska izgubila kompas."

Po padcu komunizma in zamenjavi režima se je v politiki govorilo samo še o evropskih integracijah. Zvenelo je zelo zapleteno, ampak šlo je za dva zelo preprosta cilja. Evropska unija in Nato.

"Vse vlade so delale samo na tem. Ob tem ni bilo razhajanj. Poudarke so dajali različnim stvarem, ampak generalno so vsi težili k istemu. Tja se je lahko šlo samo naprej. Leta 1999 je bila Madžarska sprejeta v Nato. To je vlilo pogum. Še malo, pa bomo v Uniji. Leta 2004 je bil cilj dosežen. Potem je bil samo še Schengen in takoj je zmanjkalo ciljev. Kaj bomo zdaj? Nikomur se ni sanjalo, kam gremo naprej."

Pri tem Madžari niso bili osamljeni. Še devet drugih držav, ki so bile leta 2004 sprejete v Evropsko unijo, je bilo v podobni zadregi. Vendar je Makai vztrajal, da je bila njegova država bolj zbegana od drugih.

"Čehi so denimo imeli svojo politiko. Potegnili so ročno zavoro in rekli, da ne bodo ratificirali lizbonskega sporazuma, ker jim to ne ustreza. Madžari smo sporazum ratificirali med prvimi. Trudili smo se, da bi v Bruslju naredili dober vtis. Naše prioritete pa so bile meglene. Slovaška se je odločila, da bo država avtomobilske industrije, in so povabili korejske tovarne. Zdaj sestavljajo in prodajajo azijske avtomobile. Mi smo se izgubili. Socialisti so mislili, da bodo dobili denar od Evropske unije in da bodo z njim financirali razvoj, nekaj pa bo padlo še njim. Pa je preveč padlo njim v žep in so se popolnoma diskreditirali. Pa še to ni bilo zares usodno. Preprosto niso znali upravljati države. Imeli so akcijski načrt v desetih točkah. Potem v sto dvajsetih. V štiridesetih. Pa še tri zelo pomembne stvari. Državnega aparata pa nihče ni držal pod kontrolo."

Ko je Viktor Orbán na Vörösmartyevem trgu stopil na govorniški oder, da oznani zmago, je govoril o revoluciji, ki se je odvila na voliščih. Rekel je, da je madžarski narod izgnal režim oligarhov, ki so zlorabili oblast, ljudje pa so vzpostavili nov režim nacionalne enotnosti. Zvenelo je, kot da bo v kratkem ves politični razred, ki je zadnjih osem let vladal v državi, prestavljen v spominski park na robu mesta, kjer bo delal družbo bronastim kipom.

Govorica je domača in jo je zelo lahko prevesti v vse vzhodnoevropske jezike. To je edina kontinuiteta, ki jo postkomunistične države vestno gojijo iz ene politične generacije v drugo. Vsaka oblast, ki se polasti dežele, je revolucionarna. Volitve niso tehnično opravilo, ki zamenja nekaj izvršnih funkcij v vodstvu države, ampak priložnost za izbris enega dela politične zgodovine. Vsaka politična formacija začne politiko znova. Običajno je celoten proces bolj retorična vaja, ki se hitro izteče v pragmatično politično prakso. V Budimpešti pa je v nedeljo bilo videti, kot da so Madžari res zamenjali politični sistem, ne pa zgolj vladajočo garnituro v njem.