Že na začetku romana naletimo na opis spodletele božične večerje. V razvnetem pogovoru se pobožna teta Dante, vsa rdeča v obraz, upre protiklerikalnemu razpoloženju moškega dela omizja, ki ga je sprožila nenadna smrt priljubljenega irskega politika Charlesa Parnella. Menili so, da ga je z nenehnimi šikaniranji dotolkla ravno duhovščina, ki mu je med drugim očitala odnos s poročeno žensko. V obrambi duhovščine in cerkve se Dante na vrhuncu prepira sklicuje na reklo, ki ji ga je bila posredovala cerkvena tradicija: "Duhovniki so punčica božjega očesa. Ne dotikajte se jih, pravi Kristus, saj so punčica mojega očesa!" Nedotakljivost, zavarovanost duhovščine pred vsako kritiko naj bi izhajala iz tega, da niso le blizu in podobni bogu oziroma kristusu, ampak so celo njegov prestižni del, saj naj bi to dejal sam kristus.

Taka istovetenja živih ljudi in institucij z nečim, kar naj bi veljalo za sveto, v katolicizmu niso nič posebnega. Nasprotno: katolicizma si brez takih istovetenj, ki bi jih lahko imenovali mimikrijske konjunkcije, ni mogoče predstavljati. Ne nekdaj ne danes. Ko se je Benedikt XVI. nedavno mudil na Malti, je lasten ugled in ugled rimskokatoliške cerkve reševal rekoč, da je cerkev kristusovo telo. Kako preprosto! Pobožni otočani so ga kajpada klicali sveti oče, kar še posebej domačno zveni v romanskih jezikih. Toda ta naslov rimskemu škofu ni pripadal od nekdaj. Tako kot vsako tako istovetenje je samovoljni konstrukt - izmislek, ki je z verskim treningom postal bolj ali manj samoumevna tradicija.

Čas nastajanja rimskega škofa kot "papeža", kot "svetega očeta", kot "Petrovega naslednika" in "kristusovega namestnika", obsega domala tisoč let. Če je bil Štefan I. iz sredine 3. stoletja najbrž prvi, ki se je štel za Petrovega naslednika, se je šele z Evgenijem III. iz sredine 12. stoletja rimski škof štel za edinega kristusovega namestnika. Vmes so bili podjetneži, ki so utrjevali vmesne faze: Leon I. je svet prepričeval, da apostol Peter ravno skozi rimskega škofa govori za celotno vesoljno cerkev. Gelazij I. je bil prvi imenovan za kristusovega namestnika, vendar ta funkcija še ni bila mišljena ekskluzivno. Poprej je bil kristusov namestnik sveti duh, ki veje, kjer hoče. Gregor VII. je razglasil, da sme naslov papeža uporabljati le rimski škof, saj ga je dotlej še marsikateri. Brez svojega deleža niso bili nižji duhovniški nivoji. Da so duhovniki punčica božjega očesa, pa (v enaki meri kot karkoli drugega) ni imelo nikakršne opore v viru - "božjem sinu", na katerega so se sklicevali "očetje". Tudi novejši čas je prinesel kakšno pomembno spremembo: od 2. vatikanskega koncila dalje je kristusov namestnik vsak katoliški škof in ne le rimski.

Ideološki smisel takih istovetenj je v tem, da vernik zemeljskega oponaševalca in oponašano nadnaravno vidi v konjunkciji, prekritosti. Marsikateri vernik zato ne vidi nekaterih realnih dogajanj, saj oponaševalcu zaupa, kot da ima opraviti z oponašanim. Pedofilske in efebofilske zlorabe se nedvomno ne bi zgodile v ugotovljenih razsežnostih, če ne bi bilo ljudem, kot je literarna teta Dante, na take načine privzgojeno slepo zaupanje v cerkev in duhovščino. Tako pa so zaslepljencem nekatere "punčice božjega očesa" spolno zlorabile na tisoče deklic in dečkov. Ni naključje, da so bili med vodilnimi zlorabljevalci v Joyceovi domovini tisti, ki so se postavljali v največjo bližino modelu posnemanja "Jezusovi bratje".

Primernejše od slepega zaupanja bi bilo načelno nezaupanje. Četudi tako robato, kakršno je bilo Trubarjevo. Najbrž je bil med knjigami, ki so bile skurjene na kraju omenjenega protestantskega pomnika, tudi kakšen izvod tiste, v kateri Primož Trubar zapiše, da je "papežova svetust frdamliva", da noben "usran človik" nima moralne pravice, da se drugemu (usranemu človiku) vsili kot nekakšen božji namestnik ali oče, saj pred tem svarijo že evangeliji. V tem duhu bi od sodobnih medijev pričakovali, da nam kritično razkrijejo zgodovinska ozadja takih samozvanosti, ne pa da naivno reproducirajo s prevzetnostjo nabita samoimenovanja, čemur smo bili priče ob zadnji menjavi katoliškega poglavarja pred petimi leti. Dandanes, ko vemo, kakšno je (socialno)psihološko ozadje človekove želje po realnih in imaginarnih očetovskih figurah in kako mogočni so potenciali energij, ki se tu lahko nakopičijo in sprostijo, je neodgovorno medijsko rekreirati stare očetovske prikazni.

To bi kazalo upoštevati tudi v primerih novih samozvanih očetov. Omenim naj le Indijca Sri Sathyo Narayano, ki ga mnogi Slovenci častijo kot Sai Babo. Ta namreč trdi, da ni samo oče (Baba), ampak tudi (vrhovna) mama (Sai) tega sveta. Od leta 1963, ko ga je prijelo, da je za nameček še reinkarnacija hindujskega boga Šive, si je pridobil več kot 15 milijonov privržencev. Nobena izmed delujočih velikih religij na svojih začetkih ni zabeležila take rasti! Mnogim privržencem ni pretežko desetkrat, dvajsetkrat, tridesetkrat preleteti na tisoče kilometrov, da bi si v indijski sopari oči napasli na kuštravi svetosti.

Slepo zagledani v njegovo očetovstvo in materinstvo pa verski turisti ne vidijo, da jih spretno goljufa. Zlata jajca, ki jih navidez bruha iz svoje notranjosti, čemur pravi materializacija lingama - kozmičnega jajca - in "odpiranje oči" (!), so plod osupljivo preprostih rokohitrskih trikov. Že leta 1976 jih je v detajle razkril racionalist Basava Premanand. Doma jih lahko natreniramo s čokoladnimi kinder jajčki, če nam je škoda kurjih. Najhitreje kar tako, da mamo-očeta oponašamo s pomočjo zbirke njegovih goljufij, ki jih celo v počasnih posnetkih ponuja spletni Youtube.

A tudi to samozvano očetovstvo (in materinstvo) ni brez seksualnih izpadov. Sai Baba se namreč zanima za vse drugačna kinderjajčka. Oddaji Zapeljan od Swamija (Seduced by Swami, 2002) danske televizije in BBC-jev Skrivni Swami (The Secret Swami, 2004) nista edini, ki dokumentirata njegove v tantrično duhovnost zakamuflirane spolne parafilije. Mama-oče je v desetletjih svojega "nadnaravnega" vseživljenjskega celibata, s katerim naj bi izražal osvobojenost od vseh želja, stotinam otrok vernikov daroval masažo testisov. Ob najboljši volji se tega ne da upravičiti v imenu kakšnega kulturnega relativizma. V prostoru za "osebne intervjuje" je duhovna spoznanja in obredna zdravljenja posredoval prek sesanja penisa. Včasih v poniževalni bližini boleče nevednih staršev, včasih celo ob njihovem odobravanju takih "blagoslovov". Izbrani učenci njegove osnovne in srednje šole so bili najbolj redne žrtve. Ko so se leta 1993 štirje mladeniči uprli in se namenili početje razkriti, so jih kar v očetovih prostorih postrelili. Brez posledic. Veliki oče se je s prigoljufanim premoženjem tako globoko zažrl v lokalne gospodarske in politične interese, da mu noben zakon ne pride do živega.

Za učinkovitost konjunkcije je treba nadzorovati vernikovo gledišče. Tako je indijski mama-oče na grozečo možnost, da bi se njegovi verniki internetno seznanili z njegovo goljufivostjo, reagiral s pozivom: Bodimo priklopljeni na innernet (na našo notranjost) in ne na internet! Zveni zelo duhovno, vzvišeno, protitehnološko, namenjeno pa je le prikrivanju koristnih informacij, s katerimi bi si milijoni lahko prihranili vsaj stroške za letalske karte, če jim že ni do varnosti lastnih sinov. Take strategije niso tuje niti rimskokatoliški cerkvi. Nenazadnje smo v Dnevniku nedavno brali, kako pri nas marsikateri župnik vernikom odsvetuje branje časopisov. Zakaj neki?

Joyceova božična večerja se konča z vzlikom gospoda Caseyja: "Nikakega boga na Irskem! Preveč boga smo že imeli. Stran z njim!" Ko pride čas, cene ne plača le posnemovalec, ampak tudi (irealen) model posnemanja. Če je bil tak sklep mogoč pred več kot sto leti, je toliko bolj blizu Ircem dandanes. To je zdaj resnična težava rimskokatoliške cerkve: Kako z mlinskim kamnom okoli vratu (Mt 18, 6) hiteti v nove čase, ko je po njeni krivdi na slab glas prišel celo sam bog-oče. Največjo uslugo sebi, drugim in tistemu, kar naj bi bil "bog", bi v cerkvi zato storili, če bi svojo ubogo človeškost prenehali prekrivati z modeli svetosti.