S psihološkega vidika imajo tako ljudje, ki izvajajo mobing, kot tudi ljudje, ki so žrtve trpinčenja, nekatere psihične posebnosti. Kakšni ljudje izvajajo mobing? Da bi lahko enoznačno odgovorili na to vprašanje, moramo najprej razmejiti vzroke za izvajanje mobinga.
Z mobingom se srečujemo v nekaterih podjetjih, ki imajo presežek delovne sile in kjer menedžerji menijo, da je trpinčenje edini način, da delavci odidejo »prostovoljno«. V tem primeru gre za zavestna dejanja psihičnega nasilja, ki imajo svoj ekonomski in organizacijski cilj. Seveda je treba na tem mestu poudariti še drugo možno stran zgodbe – dogaja se tudi, da se zaposleni sami in neupravičeno postavijo v vlogo žrtev ter menedžerju pripišejo, da izvaja mobing samo zato, ker je postavil norme delovnega uspeha in od tima ali posameznika zahteval, da doseže želen in realno opredeljen delovni učinek.
Mobing kot posledica osebnostne motnje
Naša tema je druge vrste mobinga – tisti bolj subtilen in tudi bolj uničujoč, ko se najdejo posamezniki v podjetju, ki izvajajo mobing zaradi mobinga, z namenom škoditi ugledu drugega ali nekoga prisiliti, da zapusti delovno okolje preprosto zato, ker ga ne marajo. Skupna točka tovrstnih vzrokov za mobing je svojevrstna patologija.
V teh primerih mobing izvajajo ljudje, ki se počutijo ogroženi na svojem delovnem mestu oziroma se počutijo ogroženi kjerkoli, saj gre za osebnostno motnjo. Mobing izvajajo ljudje z osebnostnimi motnjami, emocionalno nezreli posamezniki. Normalnim, zdravim ljudem ni potreben. Mobing je v prvi vrsti izkrivljeno samopotrjevanje ljudi, ki imajo v resnici globoko zakoreninjene občutke manjvrednosti. Izvajajo ga ljudje, ki jim manjka čustvene inteligence in empatije.
Mobing je način prikrivanja lastnih težav, ki se skoraj po pravilu pojavljajo na osebnem področju (v zakonu ali družini). S šikaniranjem šibkejših se uveljavlja lastna premoč in potrjuje lastna veljava. To pomeni, da so ljudje, ki izvajajo mobing, navzven morda močni, a se v resnici soočajo s hudimi občutki manjvrednosti, prikrajšanosti in negativno samopodobo.
Taki posamezniki ravnajo tako, ker drugače niti ne znajo. Izberejo si grešnega kozla, žrtev, ki je po pravilu šibkejša od njih. Najlažje je seveda biti močan nad najšibkejšim. To ve vsak otrok, pa tudi vsak emocionalno nezrel odrasli … Po drugi strani si lahko izvajalec mobinga izbere tudi posameznika, ki ni ravno osebnostno šibek, je pa drugačen, morda bolj inovativen ali bolj sposoben in kot tak že sam po sebi (iz)ločen od skupine bolj povprečnih. Ob takih ljudeh se mu še bolj vzbudi občutek manjvrednosti in ogroženosti ter mora, da bi si zagotovil dominantno pozicijo, »odstraniti« tiste, ki mu to pozicijo lahko hote ali nehote vzamejo.
Žrtve mobinga so torej lahko posamezniki, ki so sicer bolj sposobni ali nadarjeni oziroma izstopajo iz množice po svoji drugačnosti, najpogosteje pa so to osebnostno šibkejši posamezniki, tisti, ki nosijo vlogo žrtve že iz primarne družine, so zelo sugestibilni, podredljivi in se pustijo manipulirati. Obvladujeta jih strah in občutek nemoči, lahko pa tudi občutek, ki ga nosijo iz primarne družine – da so si takšno obravnavanje zaslužili.
Psihološki princip identifikacije z agresorjem
Vprašanje, ki se zastavlja je, zakaj izvajalcu mobing sploh uspeva, zakaj ga skupina ne izloči. Zanimivo je, da mobing lahko izvaja le tisti, ki ima za seboj podporo večine, torej je to človek, ki ima v rokah formalno ali neformalno moč. Zakaj se takšnemu človeku, ki je očitno »slab«, sploh kdo pridruži? Pridružijo se mu tisti, ki se pred njim čutijo šibke, ki menijo, da nimajo moči, da bi se mu uprli, in se bojijo, da bodo tudi sami postali žrtev. V ozadju je tako imenovani psihološki princip identifikacije z agresorjem, katerega bistvo je: če se ne moreš upreti, se pridruži. Pridružiti se pa ne pomeni ravno, da tudi preostali člani skupine izvajajo mobing nad žrtvijo. Dovolj je že, da proti mobingu ničesar ne ukrenejo, da so tiho in se umaknejo z gesto, češ saj to ni moja stvar. V stilu treh opic, ki si zakrivajo oči, usta in ušesa – nič ne vidim, nič ne slišim in tudi nič ne bom rekel …
Organizacijske, vedenjske, fiziološke in čustvene posledice
Mobing morda navzven najbolj vidno pušča posledice na delovni učinkovitosti ustrahovanega posameznika in na njegovem vedenju. Padec motiviranosti, pogoste bolniške odsotnosti in zmanjšana storilnost so le nekatere od težav, s katerimi se sooči podjetje.
Trpinčenost se pri žrtvi lahko pokaže z različnimi vedenjskimi simptomi, kot so razdražljivost, nekritično sprejemanje tveganj, izguba koncentracije, pozabljivost, eksplozivnost, grobost, pretirana občutljivost, rigidnost, okupiranost z delom, slaba čustvena samokontrola, nezmožnost sprejemanja odločitev, nespečnost, samomorilnost itn. Zanimivo je, da je po nekaterih novejših raziskavah najbolj očiten simptom ustrahovanih posameznikov agresivnost, ki je povezana z zmanjšano tolerantnostjo in zmanjšano vzdržljivostjo oziroma samokontrolo.
Posledice, s katerimi se sooča trpinčeni posameznik, lahko opredelimo tudi v povsem fiziološkem smislu. Gre za težave, kot so kronična utrujenost, prebavne motnje, pridobivanje ali zmanjševanje telesne teže, oslabljen imunski sistem, povečana potreba za opojnimi substancami, pomirjevali itn. Seveda ne moremo mimo tega, da ima veliko fizioloških sprememb prav psihične vzroke. Čustveni odzivi na mobing se pokažejo v različnih oblikah. Lahko se pojavijo depresivnost, anksioznost, občutek čustvene praznine, občutek izgube smisla, izguba motivacije, apatija ali hipomanija, motnje v socialni prilagojenosti, tesnoba in strah, stalna zaskrbljenost, nemoč, izguba samozavesti, obup, celo depersonalizacija ali izguba identitete. Mnogokrat se posledice trpinčenja kažejo s podobnimi simptomi kot sindrom izgorelosti, s katerim se soočajo posamezniki, ki so preživljali dolgoletni stres in frustracije zaradi narave in tempa dela. Vendar posledic mobinga nikakor ne moremo postaviti na isti imenovalec s sindromom izgorelosti. Slednji je namreč manj kompleksne narave.
Če ste se v teh simptomih prepoznali oziroma ste v teh simptomih prepoznali lastnosti svojega zaposlenega, potem je čas za akcijo. Ploden pristop se vedno začne z odkrito in pozitivno, predvsem pa vztrajno, komunikacijo z vsemi vpletenimi. Posledice dolgotrajne sistematične podvrženosti mobingu so lahko izjemno resne in lahko resno zamajejo psihično stabilnost in zdravje posameznika, zato se je s problemi mobinga treba soočiti z veliko pozornostjo.
