Po do sedaj znanih podatkih so namreč v spopadih, ki so trajali več dni, tri osebe izgubile življenje, več kot sto jih je bilo ranjenih, od tega deset policistov. Primer bi bržkone lahko pripisali - kot že tolikokrat doslej - verskemu fanatizmu, toda taka sodba bi bila prenagljena. V tem dogodku je bilo namreč razbrati predvsem večplastnost indonezijske politike in vsakdana, še zlasti pa je marsikaj povedal o življenju revnih v Džakarti.

Demonstranti in policisti so se minulo sredo spopadli, ker je upravitelj bližnjega pristanišča, podjetje v državni lasti PT Pelindo, na zemljišču, kjer med drugim stoji omenjena grobnica, želelo urediti podaljšek pristanišča. Nasledniki Mbaha Prioka so nameri nasprotovali in trdili, da je to sveta zemlja. Pridružili so se jim številni protestniki, med njimi skrajneži, združeni v Fronto za obrambo islama in Forum Betawi.

Ne gre le za religijo

Toda poleg religiozne so imeli protesti tudi bolj človeško plat. Na spornem zemljišču je namreč zraslo barakarsko naselje, eno tistih, tako značilnih za sodobna megalomanska azijska mesta, med katere sodi indonezijska prestolnica Džakarta. Tako se ljudje niso vzdignili zgolj zastran grobnice, marveč tudi v bran domov. Tem protestnikom se je kmalu pridružila še množica ljudi od drugod, kar je napetost povečevalo.

"Lastnike barak smo trikrat opozorili, naj jih odstranijo, tudi z nasledniki grobnice smo poskušali poiskati rešitev, a neuspešno," je po dogodku hitel pojasnjevati guverner Džakarte Fauzi Bowo, za nekatere glavni krivec incidenta.

Na območju, imenovanem Tanjung Priok, so namreč živeli najrevnejši od revnih, s komaj kaj denarja in brez dela. "Ko se je administracija odločila med množico, oboroženo s palicami in kamenjem, poslati oborožene enote, je bilo težko pričakovati kaj drugega kot kri," je dogodek komentirala indonezijska novinarka Evi Mariani.

Nekateri tamkajšnji mediji še opozarjajo, da vzrokov spopadov ne gre iskati zgolj v nasilništvu jezne množice, marveč tudi v postopanju lokalnih oblasti in policije. Po končanih spopadih je bilo pristanišče videti kot vojno območje z razbitim steklom in sledovi krvi vsepovsod.

Oblasti so uporabile prekomerno nasilje

Tamkajšnji verski voditelj Abdul Kadir Asegaf pa je dobro strnil razmišlja mnogih, ko je oblasti obtožil uporabe prekomernega nasilja in dodal, da takšno postopanje kaže predvsem na njeno aroganco. Lokalnim oblastem je očital, da vladajo s trdo roko in da so predvsem nedemokratične: s strokovnim mnenjem, uporabljenim kot alibi, in vzvišenostjo so želeli uresničiti nepriljubljeno in nelegitimno namero.

Nemiri v Kodži, kot so jih poimenovali, bodo ostali predvsem kot opomnik vladanja od zgoraj navzdol, opomin delovanju policije in opozorilo, kako hitro lahko za državljane razmeroma preprosto rešljivo vprašanje postane politično in orodje v rokah verskih skrajnežev. Mnogi komentatorji tako menijo, da so tistih pet hektarjev spornega zemljišča in kakšnih 20 kvadratnih metrov velika grobnica ter napetosti okoli nje predvsem priložnost za razmislek oblasti, kaj vse je še treba storiti, da bi si Indonezija resnično zaslužila naziv tretje največje demokracije na svetu. Na spornem zemljišču sicer želijo urediti dodatna poslopja pristanišča, kar opravičujejo z vse bolj gostim ladijskim prometom in varnostnimi razlogi. Grobnica pa naj bi po zagotovilih pristojnih kljub vsemu postala zaščitena kot kulturni spomenik, kar so odločili šele po spopadih.