Ob tem zamahne z roko, da v končni fazi hip-hop ni nič novega: je logična posledica razvoja r'n'b-ja in soula, in s temi elementi so na neki način z drugimi glasbeniki že pred leti koketirali. Takrat so vsi dolgolasci rasli ob bluesu in že z Mladimi levi, kamor je Benč prikorakal ves "frišen", so preigravali soul in r'n'b. Pozneje je na ljubljanski jazz festival prišel trobentač Lester Bowie, dokončno pa ga je sezulo presenečenje, ko mu je Jože Privšek enkrat zavrtel ploščo Grandmaster Flash; namreč, da mojster tudi to pozna. Spomin na mravljinčenje ob frikovsko kitarskih in hammond klavirskih rifih ostaja sladak.

"S temi mladimi je bil pravzaprav hec. Najprej so hodili okrog mene kot mačka okoli vrele kaše... Zgleda, da bom kmalu umrl, ker so zdaj vsi navalili." Murata in Joseja je Benču predstavila njegova nečakinja. Menda se družijo tam okoli Žmavca, in potem sta jo začela kuriti, če bi vprašala strica... Niti ni vedel, da tam veljajo nekatere njegove pesmi za kultne, recimo Gvendolina ali pa Zlata obala. "Očitno je bila naša zgodba zgodaj zrela, saj je bil že naš prvi skupni singl odličen (Murat & Jose Feat. Benč: Nazaj, nazaj, nazaj, op.p.), ujeli smo se na izpoveden način." To je za sabo potegnilo val drugih sodelovanj, recimo s Trkajem, Juliette Justine, Janijem Modrom, Lovrom Ravbarjem, pa s starimi mački, kot so Primož Grašič, Rale Divjak, Jani Hace, Čarli Novak, Coto, Malikovič, Ogrin, Forjanič. "Tukaj sploh niso pomembna leta, pomembno je, ali se povohaš ali ne." Res pa so nekateri Benčevi stari znanci njegovo pohajkovanje z raperji doživeli kot - šok.

Posebna zgodba v Benčevem življenju, spet povezana z mladimi, je bilo sodelovanje z Bracom Doblekarjem leta 2005 oziroma z mladimi jazzerji, ki se udeležujejo njegovega poletnega kampa v Piranu; tam se rojevajo nepredvidljive ideje. "Na projekt Janezz sem danes izjemno ponosen, iz njega so se pozneje razvile marsikatere glasbene zgodbe. Vesel sem za mlade, da imajo takšen pristop do resne glasbe in da jih je toliko. Nekaterim je projekt služil za diplomske izpite, nam starejšim je bilo pa predvsem zelo fajn; energija je šla ena z drugo." Prepričan je, da se lahko iz nekoga tudi pozneje razvije kaj izjemno zanimivega, "saj nismo vsi Lioneli Messiji, ki bi dajali gole že iz prve."

Pa saj ne čudi, da imajo mladci pred Benčem tremo. Ta je že v sedemdesetih z jazzovsko-rockovsko zasedbo September - "delali smo predčasno glasbo" - prekrižal nekdanjo Jugoslavijo, tudi Sovjetsko zvezo, srednjeevropske države, vse do Kube in ZDA, in celo nastopil v reklami Coca-Cole skupaj s Tino Turner. Še prej se je kalil v zasedbah Helioni, Srce, Mladi levi, ki so zakoreninili slovenski pop rock, pobiral je nagrade po jugoslovanskih festivalih. "Včasih smo bili bendi med sabo kot familija. Zelo je bila prisotna želja, da bi šli ven, zunaj vzhodnega bloka, na zahod, čeprav je bil tudi jugoslovanski prostor relativno velik. Ob vsej današnji globalizaciji prostora bi pričakoval, da se bodo slovenski glasbeniki bolj angažirali v tujini, vsaj v okoliških državah, kot se. Ne moreš delovati le prek spletov, moraš kdaj k njim in jim v živo kaj zašpilat. Seveda so izjeme, bi pa tak trend pričakoval bolj masovno. Res pa je, da smo se takrat na neki način lažje dokazali, seveda če je bil nekdo dober, medtem ko je danes veliko težje prodreti; ponudba je enostavno preobsežna." Pri nas je na srečo drugače, meni, glasbena sredina je majhna in vsi takoj vedo, če se na sceni pojavi kakšen nov, izjemen glasbenik.

Želja ali bolje rečeno potreba po kakovostni slovenski popevki je pravzaprav čedalje bolj prisotna, tudi med mladimi glasbeniki, kar opaža tudi Benč. Ni jih veliko, vendar so. "Dosti bolj so naštudirani in odkrivajo svetove dosti hitreje, kot smo jih mi, garažni ljudje. Tudi poslušalci znajo poslušati in pleve ločiti od zrnja. Če so mladi glasbeniki naše pesmi prepoznali kot nekaj kakovostnega, vrednega nove preobleke, je to samo dobro." Ni pa dobro, če je na delu samo tehnicizem in umanjka duše. Nekoč v garažah je bilo vzdušje sproščeno in presežki samoumevni. Meni, da danes marsikateremu glasbeniku manjka odrska kilometrina in samozavest, predvsem pa neobremenjenost. Nekateri so bravurozneži že od začetka, večina jih ostane obrtnikov, izvajalcev glasbe. Entuziazem se je umaknil industrializaciji glasbe, glasbeniki so zbegani, tavajoči med različnimi žanri in številnimi bendi, v katerih preigravajo. Vse to je žal tudi žalostna zgodba o eksistencialnem preživetju, o kateri ponosni glasbeniki raje molčijo. "Toda treba je o življenju govoriti kritično, angažirano, treba se je ozreti okrog sebe in se zavedati, kakšno je glasbenikovo poslanstvo. Meni ni vseeno, kakšno pesem napišem, zdaj v zrelih letih pa sploh. Novi obrazi bodo zamenjali naše, ampak dobra pesem pa ostane."

In dobra pesem mora biti primerno ovrednotena, je prepričan Benč, velik zagovornik avtorskih pravic glasbenikov, čemur primerno zarobanti tudi njegov glas. "Nekdo drug bi se rad polastil tega, kar mi ustvarjamo! Avtorske pravice so neodtujljiva pravica, tako je tudi drugje po svetu, medtem ko nas lastniki lokalnih radijskih postaj, uporabniki in založniki pritiskajo z zakonom, ki je bil spisan mimo nas avtorjev. In zdaj bodo po politični liniji odločali, kdo bo meni rezal kruh?!" Če živiš izključno kot ustvarjalec avtorske glasbe, Benč tako živi že štirideset let, imaš seveda tehtne poglede na to, kar delaš in kar si ustvaril. Napisal je prek 200 avtorskih pesmi, vseh danes ne zna več niti našteti, spomni pa se tistih, ki so imele močnejšo noto in so na neki način ponarodele.

Uspeh je po njegovem garanje in žal je tako, da mora vsak svoje stopnice prehoditi sam; na koncu je vedno prepuščen sam sebi. Založbe ne bedijo nad (mladimi) potenciali kot včasih, najraje vidijo, če jim na mizo vržeš že zmontirane posnetke. Skrbijo bolj zase kot za glasbenike, meni Benč. Njegova zadnja plošča Sol, poper in sanje, na kateri se druži z Muratom & Josejem, pa Trkajem, Lovrom Ravbarjem in drugimi, je izšla pri mladi, a po njegovem prijetno drugačni založbi Hommage Records, ki so jo postavili mladi glasbeni zanesenjaki. Enajst skladb je bilo posnetih tudi ob sodelovanju kitarista Mika Sponze, Micheleja Boniventa in Morena Buttinarja. "Enkrat mi nekdo dejal, ti pa dolgo rojevaš; seveda je imel v mislih ploščo. Ravno zato, ker mi ni vseeno. Najprej je vedno pomembna vsebina, zgodba. Tudi zadnja plošča je zorela zelo dolgo časa, sploh ko sem prebral istoimenski roman Denisa Stariča, človeka z različnimi talenti. Razmišljal sem o teh zgodbah in počasi so se mi kristalizirali obrazi glasbenikov, ki sem jih videl v tem projektu. Če dobro sestavljam mozaik, potem slišim, kdo bo odigral kakšen del, četudi ga osebno ne poznam, ampak sem ga samo nekje slišal igrati."

Zanimiva glasbena familija različnih generacij bo imela promocijski koncert ob izidu plošče ta petek ob 21. uri v Dvornem baru v Ljubljani. "Zdi se mi, da je ta album eden boljših, kar sem jih naredil. Vsi izbrani glasbeniki so imeli veliko ustvarjalne svobode, kitaristi med sabo prav tekmujemo. To je kot nova zgodba s starih plošč, kot kakšen crossroad glasbenikov okrog Erica Claptona. Prav veselim se tega projekta tudi v živo, ta session bo čista norišnica."