Tudi v tem primeru je podobno, najcelovitejša baza o divjih smetiščih v Sloveniji je s pomočjo interneta nastala od spodaj, prek ljudi, ki poznajo svojo okolico, očitno pa se pod angleškim imenom "Let's do it" prek mreže formira celo nekakšna spontana globalna hierarhija podobnih dogodkov po vsem svetu; kako bo potekala herkulska naloga v indijskem Delhiju, ki je napovedana za september, bo gotovo vredno spremljati. A bistvo je, da bo v Sloveniji civilna skupina z internetno organizacijsko in informacijsko mrežo o divjih odlagališčih očitno dosegla in presegla, česar državni okoljski, komunalni in inšpekcijski sistem ni zmogel.

Mislim, da je to pravzaprav največja vrednost tega dogodka. Da razbije mit o nerešljivosti problema divjih odlagališč, ki se v slovenski okoljski politiki perpetuira že od njenega začetka. Ta mit ponavadi vsebuje tri trditve. Inšpekcija ne more izreči ukrepov, ker je povzročitelj neznan; ministrstvo nima evidence nelegalnih smetišč, ker so ta pač - nelegalna, evidentiramo pa lahko samo uradno obstoječe stvari; in tudi če bi jih začeli čistiti, ni rešeno vprašanje kritja stroškov in kraja, kamor bi odstranjene odpadke pravilno deponirali. Vsaj zadnja trditev je delno resnična, a je sama posledica prav te okoljske politike in njenega mesta v sistemu političnih prioritet. Akcija bo tako za okolje storila morda več, kot vsaj en pristojni minister v preteklosti. A izrabimo ta dejansko prelomni dogodek okoljskega aktivizma pri nas še za en načelni razmislek o problemu odpadkov: od kod so odpadki in kam odhajajo?

Kam so vse smeti odšle ...

Je med smetjo in odpadkom razlika? Morda: smet nas moti, je tam, kjer ne bi smela biti. Kot tujek izstopa iz okolice in me zoprno opozarja, da je ni odpihnil veter ali odplaknil dež. Nazadnje bom verjetno popustil in jo pobral. Smeti so odpadki, niso pa vsi odpadki smeti. Vsaj ne v smislu, da bi nas prav močno motili: številni, recimo plinasti izpusti, prav diskretno zapustijo rojstno izpušno cev avtomobila in svobodno migrirajo v atmosfero. Vse čistilne akcije bi zato najbrž moral spremljati slogan "All waste are equal", ali "Enakost za vse odpadke!"...

V resnici lahko rečemo, da prav problem migracije odpadkov povzroča realno največje skrito onesnaženje, in to največkrat daleč od razvitih držav, kjer so odpadki proizvedeni. V nekem smislu včasih celotne države tretjega sveta postajajo naša "divja odlagališča" stran od oči, dostikrat nevede ali proti svoji volji.

Primer, ki je bil v zadnjem času deležen največje pozornosti, je lansko novinarsko razkritje, da je naftna družbe Trafigura dobro vedela za toksičnost odpadkov, ki jih je leta 2006 izvozila v Slonokoščeno obalo. Se še spomnimo, da je šlo za največje dokazano onesnaženje po Bhopalski katastrofi? Petsto ton v Evropi natovorjenih odpadnih snovi, ki jih je Trafigura prek lokalnih posrednikov odvrgla na različnih mestih okoli glavnega mesta Abidjan, je povzročilo smrt vsaj sedemnajstih ljudi, več deset tisoč pa jih je zaradi opeklin poiskalo zdravniško pomoč. Britanski Guardian, ki je zgodbo o blefu Trafigure razkril, je v analizi po dogodku opozoril, da pravzaprav ne gre za izjemen dogodek, ampak pravilo. Razlog, da v javnost pride relativno malo primerov, je deloma naša nezainteresiranost, saj odpadke raje držimo stran od oči, deloma pa aktivno prizadevanje onesnaževalcev - prav v primeru Trafigure je denimo družbi uspelo, da je (vsaj začasno) dosegla popolno prepoved objave zgodbe o prikrivanju... V nedavni Greenpeaceovi raziskavi je s skrivnim satelitskim sledilcem opremljen odslužen televizijski sprejemnik, ki so ga odložili v nekem reciklažnem centru v Britaniji, kjer naj bi njegove strupene komponente ustrezno odstranili in deponirali, v resnici kmalu končal na ulični tržnici v Lagosu. Somalijska obala je še vedno polna izredno nevarnih odpadkov, tudi radioaktivnih, ki jih je tja leta 2004 naplavil cunami. Ustrezna obravnava medicinskih odpadkov lahko v Evropi stane okoli 1000 evrov na tono; če jih odvržejo v morje, je cena le okoli 2,5 evra. Raziskovalni novinarji so dokazali, da so med ladjami, ki jih pred somalijskimi pirati ščitijo naše zavezniške mornarice, zanesljivo ladje iz umazanega posla, ki mednarodne vode Adenskega zaliva spreminja v največje divje odlagališče Evrope.

Vas zanima bližnejši primer? Poznam vsaj eno podjetje pri nas - in kolikor sem uspel ugotoviti, niti ne gre za posebej izjemno prakso -, ki odkupuje rabljene avtomobilske pnevmatike in jih izvaža v eno izmed afriških držav. Vzorec je univerzalno evropski. V EU imamo dovolj ostro in razdelano zakonodajo o tem, kako ravnati z odpadki, posebej potencialno nevarnimi. V resnici se je tudi ob današnji akciji, ko je bila divjim odlagališčem namenjena večja pozornost, pokazalo, da je večina odlagališč nastala v bližnji preteklosti in da se situacija nekoliko izboljšuje, če izvzamemo nekatere še vedno močno "vroče" točke okoli večjih mest in črno odlaganje gradbenih odpadkov. A po drugi strani ta ostra regulacija doma ni preprečila izvoza v tujino, ki je lahko v določenih primerih povsem legalen, kakor pri omenjenih afriških gumah. Zgolj nasmehnemo se lahko ob vprašanju, ali bodo naše rabljene gume, ko bodo v Afriki oddelale drugo izmeno, uničene ali reciklirane v skladu s pravili, ki jih imamo za to v Evropi.

Odpadek je tako dosti bolj izmuzljiv kot smet. Vpenja nas v globalno mrežo in postavlja pred temeljni izziv: ne smemo čistiti svojih smeti z izvažanjem odpadkov drugam. Ne pozabimo še nečesa. Tisto, kar nas navdaja z nelagodjem, torej smeti okoli nas, je privzeta realnost za številne prebivalce t.i. smetiščnih slumov, naselij pod gorami odpadkov, ki so istočasno vir preživetja in razlog smrti tamkajšnjih revnih prebivalcev. Če so to naše smeti - in v številnih primerih dokazano so -, je to za nas politični in moralni problem vsaj tolikšne teže kot problem domačih divjih odlagališč. Ali povedano drugače, če geslo "očistimo Slovenijo" implicira kontrast čistega in onesnaženega okolja, se je treba jasno postaviti na načelno stališče, da je koncept zgolj "čiste Slovenije" v principu napačen. Dokler je onesnaženo globalno okolje, je govoriti o čisti Sloveniji v najboljšem primeru iluzija, v najslabšem primeru pa lahko zapade konceptu globalnega ekološkega geta, kjer tisti, ki si to lahko privoščijo - bogati -, uživajo v čistem okolju, ostali pa ne. A nazadnje je tudi to iluzija; planet je eden in bo na koncu ali živel ali životaril skupaj.

Pri tem ne gre samo za vprašanje, kje bodo končali odpadki, ki smo jih danes zbrali, saj so številne oblike polucije globalne po svoji naravi. Na prvi pogled slovenskih plinskih izpustov ne moremo primerjati z izvažanjem toksičnih odpadkov v Slonokoščeno obalo. A pomislimo na nekatera dejstva: izpusti ogljikovega dioksida (ki večinoma nastanejo kot odpadek pri proizvodnji energije iz fosilnih goriv) v Sloveniji znašajo več kot 7 ton na prebivalca letno, v Slonokoščeni obali pa manj kot 0,4 tone na prebivalca - mimogrede, po številu je Ivoirianov desetkrat več kot Slovencev, kar pomeni, da je tudi v absolutnem smislu naš prispevek k onesnaževanju atmosfere večji od te afriške države. Poleg tega bodo vsaj zaradi razlike v življenjskem standardu podnebne spremembe povprečnega prebivalca Slonokoščene obale prizadele bolj kot prebivalca Slovenije. Če bomo slučajno čistili okolico Šoštanja, morda razmislek o tem ni povsem neumesten, čeprav priznam, da malo presega smiselni okvir celo največje čistilne akcije.

Onstran načela odpadkov

Po drugi strani pa si je danes močno smiselno ali celo nujno zastaviti tole vprašanje. Dobro, v enem dnevu smo očistili Slovenijo vseh divjih odlagališč. Storili smo to, kar ni uspelo generaciji okoljskih ministrov. Pa je to dovolj?

Vprašanje odpadkov ima svojo tako rekoč metafizično plat - če parafraziramo Marxa, preprost odpadek je zelo kočljiva stvar, polna vseh mogočih metafizičnih in teoloških muh. Odkar človek obstaja, proizvaja odpadke: arheologije najbrž ne bi bilo brez tisočletnih plasti kosti in črepinj, ki jih puščamo za sabo kot sled svojega obstoja. Odpadki od vselej pričajo o nas in govorijo, kdo smo. Ampak v kapitalistično-potrošniškem načinu proizvodnje se je nekaj spremenilo. Če so bile včasih smeti preostanek, danes velikokrat zavestno proizvajamo smeti. To je lahko mišljeno metaforično ali dobesedno, oba aspekta pa na koncu ponavadi sovpadeta. Izdelek, ki ste ga kupili, je po kvaliteti in uporabnosti takšna smet, da v smeteh tudi hitro konča ter naredi prostor za nov izdelek. To je z vidika ekonomije seveda dobro, saj veča proizvodnjo in potrošnjo in s tem viša gospodarsko rast.

Moderno gospodarstvo torej obvladuje to "načelo odpadkov", kar je istočasno razlog, da smo tako ujeti v nekakšno dialektiko smetenja in čiščenja. Naše enodnevno čiščenje Slovenije bo pomemben dogodek predvsem, če bo vodilo k spremembi te logike.

Eden izmed alternativnih predlogov, ki ga omenjajo tudi organizatorji, je ideja "zero waste" oziroma "brez odpadka". Pojem ima svoj historični izvor v japonskem industrijskem konceptu popolne kontrole kvalitete (total quality manegement), proizvodnje z najmanjšim možnim deležem odpadnih proizvodov, ki so ga aplicirali na področje obdelave komunalnih odpadkov, torej legendarne japonske učinkovite reciklaže. V študiji, ki jo je leta 2002 za Greenpeace pripravil ekonomist Robin Murray (v celoti je dostopna na njihovi spletni strani), je avtor postavil ključno tezo, da gre pri ideji za bistveno več kot le učinkovito tehnologijo reciklaže. Blago živi v nekakšnem kastnem sistemu, pravi Murray, kjer je odpadkom dodeljena kasta nedotakljivih. Ideja, da so odpadki uporabni, pa sega onstran tehničnega vprašanja, kakšna bi bila možna reciklaža tega ali onega odpadka. Predstavlja izziv celotnemu načinu, kako ljudje razmišljamo o stvareh in njihovi uporabi, kako s tem, kaj od stvari obdržimo in kaj odvržemo, pravzaprav definiramo sami sebe in svoj status.

Nazadnje gre torej za to, da največjo slovensko okoljsko akcijo izkoristimo za razmislek o samih sebi in našem odnosu do stvari, ki gredo čez naše roke: kot smeti, kot odpadki, kot dobrine. Klasifikacija ni samoumevna, prav tako ne obravnava. Če bo po tem vseh 120.000 udeležencev recikliralo svoje komunalne odpadke, bo to odličen korak. Želite še večjo motivacijo? Škotski pisatelj Andrew O'Hagan je svojo osebno izkušnjo z recikliranjem opisal takole: "Navajeni smo bili, da cigareto ugasnemo v pepelnik in nikoli več ne pomislimo na ogorek. Zdaj razmišljamo: kje bo končal filter, kje pepel in kje papir? Vzgojeni smo bili s predstavo, da smeti odnesejo drugam, dokler se nismo zavedli, da nekaj takšnega, kot je 'drugam', ne obstaja. Stranski proizvodi naših poželenj so skriti v zemlji ali zažgani in spremenjeni v strupen šotor nad nami: tega se sedaj zavedamo in ta zavest je za nas postala nekakšen motor osebne regeneracije. V nekem smislu ne recikliramo zato, da bi rešili planet, ampak da bi osvobodili tisti del sebe, ki je zasužnjen s potrošniškimi dobrinami."

Dr. Luka Omladič je asistent za predmeta socialna filozofija in filozofija zgodovine na oddeleku za filozofijo na FF v Ljubljani.