Ta, ko ga prebereš drugič, tretjič, ne potrebuje prevoda. Tako kot še druge stvari, ki nas Slovence pri Poljakih najprej begajo kot cz-ji, w-ji ali ipsiloni v njihovem besedišču. Denimo večdesettisočglava množica, ki nemo obstoji na mestu, zatopljena v svoje misli, ko nič ne kaže, da se ima namen kam premakniti, da ima kak cilj.

Teden po letalski nesreči, ko je pri ruskem Smolensku poleg poljskega predsednika umrlo še osemnajst parlamentarcev, tako rekoč ves vojaški vrh, več cerkvenih dostojanstvenikov in lokalnih veljakov ter šefa nacionalne banke in olimpijskega odbora, je zapolnila ta množica. Zbrana pred predsedniško palačo je bila na moč podobna tistim Poljakom, ki so pred petimi leti v desettisočih potovali v Rim, da bi se poslovili od svojega prvega papeža. Danes se bo preselila na obsežen varšavski trg, poimenovan po "očetu" sodobne Poljske Jozefu Pilsudskem, kjer se bo še zadnjič poslovila od vseh 96 žrtev nove katinske tragedije. Zedinjena, kot je bila ves čas od nesreče, kajti že od jutri bo po vsem sodeč razdeljena, ko bodo v prisotnosti številnih državnikov z vsega sveta predsedniški par položili k zadnjemu počitku v katedrali na krakovskem gradu Wawel, kjer so pokopani poljski kralji ter poleg omenjenega maršala Pilsudskega še vodja poljske vlade v izgnanstvu leta 1943 v nesreči britanskega letala pri Gibraltarju umrli general Władysław Sikorski.

"Odločitev je bila prenagljena in predvsem politično obarvana, botrovale pa so ji trenutne emocije," je prvo opazno mnenjsko razpoko v žalosti zedinjenih Poljakov komentirala predstavnica ene tukajšnjih nevladnih organizacij. Ni želela biti imenovana zaradi morebitnih zamer, ki bi škodile njihovemu sodelovanju s političnimi veljaki, je pa poznavalsko dodala, da se večina med njimi z odločitvijo ne strinja, le da si tega ne upajo javno povedati. Te zadrege ne pozna 84-letni režiser in oskarjev nagrajenec Andrzej Wajda, čigar film Katin se prav zaradi nove poljske tragedije pri tem zanje naravnost mitološkem kraju vrti na televizijskih postajah po vsej zemeljski obli. V odprtem pismu je po objavi novice o kraju pogreba med drugim zapisal: "Predsednik Lech Kaczynski je bil skromen in dober človek, a nobenega razloga ni, da počiva med poljskimi kralji in maršalom Jozefom Pilsudskim... Ta odločitev lahko sproži proteste in bo povzročila najgloblji razkol med Poljaki po letu 1989."

Močno simbolični kraj zadnjega počitka naj bi predlagali cerkveni dostojanstveniki in najbližji sorodniki predsednika, vključno z bratom dvojčkom Jaroslawom, ki je na čelu opozicijske stranke Pravo in pravičnost. Lech Kaczynski je prvi voditelj postkomunistične Poljske, ki je preminil, večina prejšnjih pa je bila pokopana v Varšavi. Ker je razdvojil nacijo že s svojo izvolitvijo pred petimi leti in vrsto predsedniških odločitev, velika večina Poljakov, vključno z nekaterimi njegovimi privrženci, ne vidi razloga, da se mu posthumno pripiše tako pomembno mesto v njihovi zgodovini kot Pilsudskemu in Sikorskemu, a je poleg spletnih omrežij in nekaj sto protestnikov v Krakovu odmevno proti temu nastopil le Wajda.

Da so prvi spori po tragediji na obzorju, je pritrdil Marko Dolžan, predsednik društva slovensko-poljskega prijateljstva, ki živi v Lodzu. Nas pa je predvsem zanimalo, kako razumeti Poljake in njihovo reakcijo po tragediji, ki je vse globoko šokirala. "Sem Slovenec z enim z najdaljših delovnih stažev na Poljskem. Tu sem že dvajset let. Dogaja se mi, da me Poljaki sprejemajo za svojega. Na neki nedavni prireditvi so ob predstavitvi tujih gostov 'pozabili name'. Pred napovedanim in odpovedanim turnirjem Final Four v Lodžu so Poljaki mislili, da bom navijal za poljsko ekipo. Pa ni tako. V prvi vrsti sem Slovenec in moje reakcije ob tragediji zadnjo soboto so manj silovite od reakcij Poljakov. Je pa tudi mene nesreča in smrt predsednika Kaczynskega, njegove žene in sopotnikov zelo prizadela. Še posebno zato, ker sem nekatere preminule osebno poznal. Močno sočustvujem z bližnjimi preminulih in z vsemi Poljaki," je svoje uvodne misli strnil nekdanji prvi mož Leka Poljska in dodal, da obnašanje Poljakov, prijateljev, zaveznikov, pravzaprav velike večine vseh, ki so kakorkoli vključeni, poteka po pričakovanem scenariju. "Izjemni so čustveni naboj, solidarnost, disciplina, utišanje žgočih problemov, navdušenje nad sočustvovanjem in podporo mednarodne javnosti, dobra medijska podpora in organizacija. Izpostavljeni so simbol dvojne katinske tragedije, reakcija Rusije in pričakovanje, da 70 let po pomoru v Katinu svet končno spozna in prizna to tragedijo. Veliko je tudi primerjav zadnje tragedije s situacijo po smrti papeža Janeza Pavla II. Podobno kot takrat so izražena pričakovanja po umirjanju konfliktov, do katerih prihaja zaradi napetosti med političnimi opcijami. Izkušeni komentatorji na tem področju niso optimisti in tudi sam mislim podobno. Polarizacija družbe kot rezultat razlik v političnih pogledih se bo prekmalu vrnila v stare tirnice. Še posebno zato, ker bodo predsedniške volitve še pred poletjem. Prvi konflikti so žal že na obzorju. Wawel kot kraj, kjer bo pokopan predsedniški par, že ponovno polarizira Poljake. Osebno pa sem prepričan, da je Poljska tako močna in dobro organizirana, da bodo posledice tragedije predvsem politične in ne bodo imele velikega vpliva na gospodarstvo."

Čustveni naboj ...

Marko Dolžan je podal oceno, ki se je potrjevala na vsakem koraku po žalujoči Varšavi. Čustveni naboj, solidarnost, disciplina, utišanje žgočih problemov in dobra medijska podpora tako zedinjenim Poljakom so bili ta teden podoba v žalost ovite države. Dvojnost katinske tragedije, ki se je bolj navzven kot navznoter zlila v močno povezana dogodka, pa je na neki način prikrila, da v poljski družbi ostajajo resna nasprotja. "Poljaki smo iskreno globoko prizadeti," pravi Jacek Palasinski, komentator na TVN24, prvem poljskem celodnevnem televizijskem novičarskem kanalu. "Čeprav Lecha Kaczyinskega večina ni imela za dobrega predsednika, je njegova smrt - in smrt številnih drugih visokih predstavnikov države - nacionalna tragedija. Toda poljska država je dovolj zrela, da deluje naprej in zagotovi kontinuiteto vseh inštitucij." To je razlog za optimizem, poudarja Palasinski in dodaja, da je bila tragedija tudi poučna, kot na primer pri vprašanju nakupa vladnega letala, ob katerem so v preteklosti mediji pobudnike naravnost križali. Druga plat pa so vprašanja, ki se bodo zastavila pozneje. "Lech Kaczynski se je kot predsednik obnašal kot vodja opozicije in dajal veto na vse pomembne zakone, ki jih je sprejel parlament," razlaga Palasinski. "Nameraval je ponovno kandidirati, zdaj pa se postavlja vprašanje, kdo bo novi kandidat nacionalno-populistične stranke Pravo in pravičnost, ker so v nesreči umrli tudi mnogi iz njenega vodstva. Ne vemo, ali bo to njegov brat Jaroslaw, je pa možno." Jaroslaw med Poljaki ni priljubljen, ovira njegovi kandidaturi pa naj bi bila tudi hudo bolna mati, ki so ji smrt drugega sina po navedbah tukajšnjih medijev zatajili. Po drugi strani pa naj bi bil on tisti, ki je državni in cerkveni vrh pripravil do kontroverzne odločitve o zadnjem počivališču brata in njegove žene.

Marek Gorlikowski z Gazete Wiborcze meni, da so Poljaki zdaj še v šoku zaradi nacionalne tragedije in politiko puščajo ob strani. "V tednu, dveh bodo sedanje emocije potihnile in politično življenje se bo vrnilo v stare tirnice. Treba je vedeti, da v nesreči nista umrla samo predsednik in del vojaškega vrha, ampak so bili na letalu tudi pomembni ljudje iz lokalnih skupnosti, mest, kakršna so Gdansk, Katovice, Krakov, Lodž. Izguba toliko pomembnih ljudi je tako večplastno nenadomestljiva. O tem je, čakajoč na vpis v spominsko knjigo, pripovedoval tudi Mariusz Grabski. "Nepredstavljivo je, da se v enem letalu znajdejo tako rekoč ves politični in vojaški vrh in še mnogi ljudje na izpostavljenih funkcijah, kot denimo direktor narodne banke. In da je to letalo, o katerem se je javno govorilo, da ni varno, ko so razpravljali o nakupu novega, ki pa ga je preprečil finančni minister zaradi varčevanja." Tragedija je pravzaprav še večja, ker naj bi šlo za staro rivalstvo predsednika Kaczynskega in premiera Donalda Tuska, ki je doseglo vrhunec prav ob 70. obletnici največje poljske tragedije, ko so Sovjeti po delitvi Poljske z nacisti pobili vojaško in intelektualno elito te države. V Katinskem gozdu pri Smolensku in še nekaterih taboriščih v Belorusiji in Ukrajini je namreč NKVD na predlog Berije in ukaz Stalina s streli v tilnik pobil prek 22.000 zajetih poljskih časnikov, med katerimi so bili zaradi posebnega nabornega sistema, zaradi katerega je bil dodeljen častniški čin vsakemu univerzitetno izobraženemu Poljaku, mnogi intelektualci, znanstveniki, profesorji, literati itd. Sovjetska zveza je zločin, ki so ga spomladi leta 1943 razkrili Nemci, ker so volkovi razkopali grobišča v gozdu, tajila do leta 1989, ko je voditelj perestrojke in glasnosti Mihail Gorbačov dovolil prvi večji skupini Poljakov obisk Katinskega gozda, kjer je spominka plošča še vedno zločin pripisovala nacistom. Miniti je moralo še dobrih dvajset let, da se je tamkajšnjim žrtvam poklonil prvi vodilni ruski državnik. Premier Vladimir Putin je namreč na skupno spominsko slovesnost pred dobrim tednom povabil poljskega kolega Donalda Tuska. Kaczyinski nanjo ni bil povabljen, je pa za minulo soboto organiziral posebno, samo poljsko obarvano svečanost, za katero je sam dejal, da "upa, da bo dobil ruski vizum". Poljski predsednik je bil sicer izrazito protirusko usmerjen, med svojim petletnim mandatom je odnose še poslabševal; med drugim je zagotavljal, da ga Moskva ne bo videla, dokler se ne opraviči za vse zlo, ki ga je prizadela Poljakom. Zato mu je šla tudi v nos pomirjevalna Tuskova politika, ki je spodbudila spravno katinsko poljsko-rusko slovesnost, in je pred bližajočimi se predsedniškimi volitvami, na katerih je nameraval ponovno kandidirati, zbiral svoje točke na račun tragedije, ki je med Poljaki dobila že mitološke razsežnosti.

"Po takšni nesreči, kot se je zgodila pri Smolensku, je seveda nemogoče govoriti, da prinaša nekaj pozitivnega. A daje upanje, da se bomo v prihodnje bolje razumeli z Rusijo. To se je pokazalo že ob ponovnem srečanju premierjev Tuska in Putina na kraju nesreče in tudi v Moskvi, kjer iskreno žalujejo s Poljaki," pravi Gorlikowski. Posnetki, ki jih je bilo mogoče v pogostih ponovitvah gledati na vseh poljskih televizijah, so se osredotočili na spontano Putinovo gesto, ko je položil roko okoli ramen globoko pretresenega Tuska. Da bi lahko druga katinska tragedija prinesla zasuk v poljsko-ruskih odnosih, se strinja tudi Palasinski, saj je ruski odziv med Poljaki vzbudil hvaležnost za izkazano sočutje. "Lepo bi bilo, če bi nesreča pri Smolensku sprožila kaj dobrega. Postavlja pa se vprašanje, v katero smer se bodo razvijali spremenjeni odnosi in ali bodo morda škodovali komu tretjemu. Ukrajini, na primer," se sprašuje Palasinski.

Dodaja, da se predsednikova stranka Pravo in pravičnost, katere ideologija je utemeljena na protiruskih stališčih, ne bo spremenila. Trenutno sta vladi v Moskvi in Varšavi naklonjeni zbliževanju, a vprašanje je, kako dolgo bodo te politične sile na oblasti. Britanski zgodovinar Neal Ascherson je te dni zapisal, da lahko med ljudmi, katerih kolektivna zavest tako močno temelji na mističnosti, kot pri Poljakih, hitro vzklije misel, da se katinska tragedija ponavlja, da njihov državni vrh ni bil obglavljen v nesreči, ampak da gre za del zločina. Čeprav je vsa pozornost zaradi medijske odmevnosti na tujem osredotočena na predsednikovo smrt, pa Poljaki intimno razmišljajo o drugih. Med njimi o Ryszardu Kaczorowskem, zadnjem predsedniku Poljske v eksilu, ki je odstopil potem, ko se je država izvila iz sovjetskega objema in izvolila Lecha Waleso, ter Anni Walentynowicz, delavki v gdanski ladjedelnici, zaradi katere se je leta 1980 sprožila tamkajšnja stavka, ki je prek Solidarnosti desetletje kasneje privedla do zloma komunizma. "Če smo zaradi šoka ob letalski nesreči trenutno poenoteni v žalovanju za predsednikom, to še ne pomeni, da o njem mnogi ne mislimo drugače, da ni bil po naši volji oziroma volji dobršnega dela Poljakov, saj ga navsezadnje ni volila skoraj polovica," je pri Belwederu, kjer se od četrtka lahko poklonijo Kaczowskemu, razlagal Lech Jablonowski. Zanj ni usodno, če se ponesreči kak voditelj, ampak če zaradi njegove tekmovalnosti umirajo drugi. Nove katinske žrtve so bile nepotrebne, še posebej pa ga je razjezilo, ko je v časopisu prebral, da je nameraval Kaczynski v svojem govoru v Katinskem gozdu govoriti o tem, kako bodo skupaj z Rusijo zacelili to rano. "Čista politična šarada, PiS (stranka pravo in pravičnost) od nje živi."

Onkraj politiziranja

Pravzaprav je bilo te dni med množico v Varšavi težko najti človeka, ki bi se spustil v politiziranje. Prazne so bile tudi gostilne, običajno najljubši kraji za vroče debate, kjer je izgubljeno posedalo le nekaj turistov. Polne so bile le cerkve, kar v tej globoko katoliški državi ni presenetljivo. Tja se Poljaki zatekajo ob vseh priložnostih, tako kot tudi k številnim komemoracijam. Te so kar nekakšna narodova tradicija, tako rekoč mesečna v barvitem obredu z vojaškimi, skavtskimi, rudarskimi in drugimi uniformami, v Varšavi običajno na obširnem Trgu Pilsudskega, kjer je grobnica neznanega vojaka. Sredi minulega tedna so se tako spomnili datuma razkritja morišča v Katinu, za katerega slovenski veleposlanik na Poljskem Marjan Šetinc ugotavlja, da je tako trdno zapisan v poljskem spominu, da bi lahko rekli, da se prenaša z geni.

V dneh žalovanja je bilo praktično nemogoče izluščiti, kaj se bo s Poljsko dogajalo, ko bo mimo. Kljub izgubi najpomembnejših voditeljev, vključno z vojaškim in gospodarskim vrhom, ni bilo opaziti kakšnega stresa v delovanju institucij in tudi vse pogrebne aktivnosti so tekle kot po pripravljenem scenariju. Poljski mediji so se izogibali brskanju po nesoglasjih, če so ta sploh bila, z izjemo revolta v Krakovu, ki pa je bolj pritegnil tuje poročevalce, ki jim je teden nedogajanja in ponavljajočih se odgovorov na ista vprašanja jemal delovno vnemo. Tudi glede objave datuma volitev sta se vladajoča stranka, ki ima zdaj tudi začasnega predsednika države, in opozicija zlahka dogovorili.

Med družbeno platformo premiera Tuska in PiS bratov Kaczyinski je bilo bolj na delu rivalstvo, ki se je med predsednikom in premierjem sprožilo že na predsedniških volitvah, ki jih je slednji izgubil, da bi dve leti kasneje zmagal na parlamentarnih. Sicer pa se obe uvrščata na desno politično krilo, s tem da je nacionalno-populistično obarvana Pravo in pravičnost nekoliko bolj desna, za Tuska pa velja, da je dokaj liberalen politik. Pred nesrečo je bilo javno mnenje bolj naklonjeno predsednikovemu izzivalcu Brolesawu Komorowskemu, trenutno pa nihče niti noče ugibati, kakšno je razmerje političnih sil. Neznanka je Zbigniew Ziobro, mlad in ambiciozen politik, ki ga je Jaroslaw Kaczynski "umaknil" v evropski parlament, a je tragično nesrečo nemudoma izkoristil za vrsto tiskovnih konferenc v imenu svoje stranke in neavtoriziranih intervjujev. Nejasno je, ali bo njegov strankarski šef sprejel menjavo generacij in Ziobru z njegovim robinhoodovskim populizmom omogočil predsedniško kandidaturo ali pa bo poskusil bratov položaj zasesti sam. Javno mnenje ga že od njegovih premierskih časov ocenjuje zelo slabo, kar 70 odstotkov anketirancev ga je ocenjevalo negativno, toda simpatije Poljakov so trenutno premešane. Od tega, kako se bo zapirala druga katinska rana, pa bo očitno najbolj odvisna prihodnja zunanja in ne notranja poljska politika. Smrt Lecha Kaczynskega je, čeprav tega v minulih dneh ni na glas izrekal nihče, odstranila zidove, ki jih je postavljal tako proti Evropi kot proti Rusiji zgolj v Ameriko zagledan igralec v otroških letih in goreč protikomunist v ekipi vodje Solidarnosti Lecha Walese. Mnogim Poljakom je bila zavzetost za absolutno suverenost nacije ljuba, še posebej na revnejšem vzhodu države. A o tem bodo več kot predčasne predsedniške volitve povedale parlamentarne prihodnje leto. Poljsko je globalna finančna kriza manj prizadela kot druge članice EU, beležila je celo petodstotno gospodarsko rast in Tusk lahko pobira politične obresti. A kot rečeno, Poljake razumeš, ko jih prebereš drugič, tretjič. Na prvi pogled in še ob veliki nacionalni katastrofi delujejo tuje, kot njihovi nakopičeni soglasniki. In kot da je prav žalovanje njihovo naravno stanje.