Z njim smo se pogovarjali pred današnjo slovesnostjo ob 25. obletnici bolniške župnije v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana.

Gospod Šlibar, vas je bilo kaj strah, ko ste postali bolniški župnik? Sredi 80. let ni bilo ravno najbolj običajno videti duhovnika sedeti ob bolniku v bolnišnici...

Preden sem postal bolniški župnik, sem deset let kaplanoval v Sodražici, v Šentjerneju in Zagorju. Nato me je poklical nadškof Šuštar in mi ponudil župnijo, ki je še ni bilo. Za bolniškega župnika me je imenoval 11. julija 1985. Začel sem torej brez župnije, brez cerkve, brez kapele. Imel sem le bolne farane in nekaj življenjskih izkušenj - bolne domače ter izkušnjo stiske zaradi lastne bolezni in slabih razmer v otroštvu. Pod streho me je vzel tedanji župnik pri sv. Petru, z duhovnikoma g. Turšičem in g. Zupančičem smo nato orali ledino. Moja župnija se danes "razprostira" v UKC, na Onkološkem inštitutu in v Bolnišnici dr. Petra Držaja v Šiški. Res pa je, kot ste rekli, da so v tistih časih malo drugače gledali na duhovnike. Ampak za take situacije sem menda talentiran: z ljudmi se vedno sporazumem, v 25 letih sem morda imel pet konfliktov.

S kom?

Recimo, da se je kdo razburil, ker sem prišel na povabilo svojca, ki pred tem ni govoril s sinom ali hčerko bolnika. Z zdravstvenim osebjem, tudi z vodstvom, pa sem vedno sodeloval zelo dobro. Res pa je, da so imele včasih medicinske sestre več časa, celo brale in pletle so v kuhinji. Če sem le mogel, sem se ustavil, da smo malo pokramljali. Danes za kaj takega skorajda ni več časa.

Ali bi lahko rekli, da danes službo bolniškega duhovnika opravljate neovirano, brez najmanjših težav?

Da, če bi težave iskal z mikroskopom, jih ne bi našel. K bolniku lahko pridem ob šestih zjutraj ali treh ponoči. Tudi glede samega obveščanja bolnikov o možnostih duhovne oskrbe nimam najmanjših pripomb.

Kdo vas pokliče? Umirajoči, ki potrebujejo zakrament bolniškega maziljenja, in hudo bolni, ali tudi tisti, ki bi se radi le pogovarjali?

Vsi, ki ste jih omenili. To nedeljo me je na primer poklicala neka mamica v porodnišnici. Prosila me je, naj pridem k njej, ker je bela nedelja. Pričakala sta me z možem in en dan starim dojenčkom. Vprašal sem ju, ali je to prvi, drugi, morda tretji otrok, pa sta mi povedala, da šesti. Takšna srečanja so res prijetna. Prepričanje, da je duhovnik v bolnišnici zgolj za tiste, ki se poslavljajo od tega sveta, je zmotno. Duhovnik je duhovni spremljevalec v boleznih, kajti vemo, da je zdravljenje telesno, duševno in duhovno. Povabijo me tako tisti, ki ostanejo dlje časa v bolnišnici zaradi nesreč, zlomov, in tisti s težkimi in najtežjimi boleznimi; duhovnika si želijo zlasti ostareli. Odzovem se na vsako prošnjo, teh je razmeroma veliko. Kar je razumljivo: sestre in zdravniki so prezaposleni. To nedeljo, na primer, sem bil na oddelkih 12 ur. Pogovarjamo pa se o marsičem, tudi o vremenu in športu... Najpomembneje je, da si poleg, da znaš prisluhniti. Sam jo zelo rad mahnem do Kredarice; marsikdaj se pogovarjamo prav o tem - kako se človek pripravi na takšen vzpon, kako po poti premaguje napor in druge težave. Tako kot moji sogovorniki v bolniških posteljah.

Je hudo umirajočemu podeliti zakrament bolniškega maziljenja, ko oba vesta, da se mu življenje izteka?

Zakrament, ki ste ga omenili, ni nujno zadnji. Sam sem ga dobil že dvakrat, pa sem še vedno živ. Pomembno je, da ljudje vedo, kaj ta zakrament pomeni. Od drugega vatikanskega zbora to ni več zakrament za umirajoče, temveč zakrament v bolezni, ki človeka potolaži in pomiri. Prejela bi ga lahko tudi omenjena mamica, preden bi odšla rodit otroka.

Vas kdaj povabijo tudi neverni ljudje ali pripadniki drugih ver?

Tudi kdaj. Zlasti ko me vidijo na oddelku ali v sobi. Sicer pa smo v zloženko o duhovni oskrbi napisali, da se lahko bolniki obračajo na svoje duhovnike in voditelje ali pa jih na njihovo prošnjo z njimi povežemo mi, katoliški duhovniki. Tovrstnih želja ni veliko.

Pravilnik o duhovni oskrbi v bolnišnicah in drugih podobnih zavodih, ki ga je Janševa vlada sprejela tik pred zadnjimi volitvami, pripadnikom različnih verskih skupnosti po mnenju mnogih ne zagotavlja enakih pogojev za duhovno oskrbo. Kakšno je vaše mnenje o tem?

Iz prakse vem, da lahko vsak, ki se znajde v bolnišnici, pokliče svojega duhovnika. To velja za vse veroizpovedi. Drugo vprašanje pa je, ali se povabljeni duhovniki prošnjam odzovejo in kakšno težo ima zanje obiskovanje med boleznijo. Veroizpovedi se glede tega pač razlikujejo. Včasih pa so razlogi, da ne pridejo, finančne narave.

Ali to pomeni, da bolniki nimajo denarja za obisk predstavnika svoje verske skupnosti?

Da, tako je.

Kako pa je financirano vaše delo? Dobivate prostovoljne prispevke bolnikov?

V 25 letih od bolnikov za svoje delo osebno nisem vzel enega samega evra. Ker pa so ljudje včasih vztrajni, jih napotim, naj svoj prispevek pustijo v za to namenjenem nabiralniku v kapeli. Zbrana sredstva nato uporabimo za potrebe bolniške župnije. Sam živim od pomoči, ki mi jo namenja nadškofija, ostane mi toliko, da lahko včasih tudi sam komu primaknem kakšen evro. Upam pa tudi, da se bo financiranje bolniških duhovnikov - bolnike jih obiskuje več kot 30 - nekoč vendarle uredilo tudi na državni ravni.

Bi lahko ocenili, s koliko bolniki ste se "po službeni dolžnosti" pogovarjali v vseh teh letih?

Vsakega bolnika, ki prejme zakrament, vpišem v knjigo. Na leto opravim približno 1000 vpisov. V 25 letih to znese 25.000 vpisov. Vseh bolnikov, s katerimi sem se srečal, je najbrž vsaj štirikrat toliko. Naj ob tem poudarim, da sem tudi sam hvaležen bolnikom za vse duhovno bogastvo, ki sem ga bil v pogovorih z njimi deležen.