"Vlada bi se morala nehati ukvarjati sama s seboj in bi morala dosledno izvajati program, s katerim bi ne le blažila posledice krize, ampak bi po možnosti do konca svojega mandata tudi odpravila čim več strukturnih vzrokov sedanje krize. Ne gre mi zlahka iz ust, vendar bom omenil stavek iz nagovora, ki ga je imel Ronald Reagan ob nastopu predsedniške funkcije: V sedanji krizi vlada ni rešitev problema - vlada je problem. Kmalu potem se je sicer pokazalo, katero 'rešitev' je imel takrat v mislih predsednik Reagan: predajo javnega sektorja v roke kapitala. Upam, da sedanja slovenska vlada ne bo sledila temu zgledu, a kljub temu bi se premier Pahor lahko nad to izjavo zamislil.
Predsednik vlade pravi, da se ne bo odpovedal svojemu slogu vladanja, da ga pri 'pomembnih stvareh' ne bo vodila 'malenkostnost', da bo, skratka, še naprej vztrajal pri iskanju konsenza. Kar pa je moteče pri tem 'slogu vladanja', je to, da se je pripravljen do onemoglosti pogovarjati s koalicijskimi in opozicijskimi strankami, s predstavniki političnega establišmenta in z 'njihovimi ljudmi' na pomembnih funkcijah, po drugi strani pa, denimo, sindikatom in drugim socialnim partnerjem grozi s prekinitvijo pogajanj, če ta socialni dialog ne prinaša 'dodane vrednosti'. Kaj pa naj bi bila ta 'dodana vrednost', od predsednika vlade še nismo slišali.
Kaj bi se zgodilo, če bi sedanja vlada razpadla? Za začetek bi državni proračun osiromašili za lep kupček denarja, kolikor pač stanejo izredne volitve. Vemo, da demokracija ni poceni, a tudi razsipnost ni nekaj, kar bi lahko šteli za 'protikrizni' ukrep. Toda takšen izredni strošek za davkoplačevalske žepe ni še nič v primerjavi s politično škodo, ki bi jo utrpeli, če bi morda po izrednih volitvah prišlo do tako imenovane 'velike' koalicije. Ali si lahko predstavljate, kako bi bile napisane določbe v, denimo, zakonu o izbrisanih ali družinskem zakoniku, če bi te zakone pripravljala rdeče-črna koalicija?" še sprašuje Milohnič.
