Pravkar ste prejeli že tretjo oblikovalsko nagrado red dot za zelo retro tekaški čevelj, ki spominja na ženski zimski čevelj v tridesetih letih. S čim se trenutno ukvarjate?

Z naslednjim tekaškim čevljem! (smeh) Med drugim, seveda.

To pomeni, da bo nagrajenca že pozimi izpodrinil nov model?

Ne, zdaj delamo serijo za zimo 2011/2012.

Toliko časa nastaja en čevelj, ob vsej najsodobnejši tehnologiji?

Da, z oblikovanjem smo začeli februarja, do poletja bo trajal idejni razvoj, potem se naredijo prototipi, do jeseni jih odgovorni potrdijo, nato sledi tehnološki razvoj, se pravi priprava orodij za vse številke noge, in nato sledi proizvodnja. In pri tem moram poudariti, da gre za izdelke, ki nastajajo v Alpini, kjer imajo zelo močan kapital znanja in veliko ekipo strokovnjakov, zato lahko vodijo razvoj v tem tempu povezava njihovega znanja in oblikovanja da rezultate. Če bi na primer začeli nekaj novega, bi potrebovali še veliko več časa.

A si lahko dovolim neumno vprašanje: kaj pa, če vas letošnjo jesen nekdo prehiti s podobnim modelom? Hočem reči, kakšno vlogo igra konkurenca na tem področju?

Se zgodi, da se pojavijo kakšne podobne rešitve, po drugi strani pa je na našem področju ta obveščenost, kaj dela konkurenca, precej velika, če ne drugače, preko nekaterih skupnih dobaviteljev na primer materialov, barv... Pol leta preden pridejo izdelki na police, pa imamo tudi glavni športni sejem ISPO, na katerem je že mogoče videti, kaj kdo pripravlja. Veliko je odvisno od tega, ali je firma tista, ki narekuje razvoj, ali "sledilec".

Dobavitelji torej na neki način igrajo vlogo industrijskih špijonov?

(smeh) Ne, večinoma se s tem vsi nekako strinjamo, v mnogih primerih pa so tako in tako v ozadju tudi poslovne povezave.

Kako sploh predvidite tržni interes za neki model, je pri tem dolgotrajnem procesu tveganje večje?

Rekel bi, da smo za uspeh odgovorni tako razvojniki, oblikovalci kot tržniki. Šele ko vsi naredijo svoj del dobro, se tveganje zmanjša na minimum. Če neki izdelek razvijaš brez razmisleka o izboljšanih funkcionalnih lastnosti, o tem, kakšen bo poslovni model, kakšna tržna komunikacija, je zelo majhna možnost za uspeh, ker je v svetu toliko konkurence in razvoja, da se je veliko težje prebiti s še tako dobro novostjo.

Red dot ste dobili že tretjič. Kaj vam ta nagrada pomeni?

Nagrade imajo dvojni pomen, pri čemer osebni oblikovalčev občutek ni najbolj pomemben: prvi pomen je interni, za firmo, ker je to tudi zanjo potrditev, da je bilo sodelovanje z oblikovalcem dobra odločitev, da je na pravi poti. Drugi pa je promocijska vrednost nagrade, saj se z njo promoviraš na malo bolj inteligenten način kot skozi oglase. Za izdelke, nagrajene z red dotom, je znano, da na določenih trgih lahko dosežejo večjo prodajo. Te tri nagrade sem dobil za tri povsem različne izdelke, prvi je bil Alpinin tekmovalni tekaški čevelj, ki ga uporabljajo na primer Petra Majdič in drugi najboljši tekači. Drugi je bil projekt Binom, šlo je za obutev za prosti čas, za kombinacijo pohodne in mestne obutve. In tretji je zdaj ta novi tekaški čevelj, kot ste opazili, rahlo spominja na "klasično" pohodno obutev, ni pa namenjen tekmovalcem, ampak dobrim rekreativcem.

Omenili ste mestne čevlje, a zdi se mi, da je Alpina, ki slovi po športni obutvi, a jo doma slabo promovira, pri modni precej zaostala, tako da se en dober čevelj izgubi v poplavi povprečnih drugih modelov, s tisto večno napako grdih gumijastih podplatov. Kako je mogoče, da isto podjetje toliko vlaga v eno proizvodno linijo in tako malo v drugo, kjer se obnaša, kot bi bili še vedno v socializmu?

Situacija ima v bistvu zgodovinske in poslovne vzroke, Alpina je razdeljena na dve produkcijski enoti, na športni in modni del. Športni del je zelo vpet v mednarodni prostor, v Sloveniji prodajo le minimalni odstotek proizvodnje, vse drugo v tujini. Ravno zato na domačem trgu ne vlagajo veliko v trženje kdor želi te čevlje, jih najde. Sicer pa Alpina obvladuje tretjino svetovnega trga tekaških čevljev.

Ogromno! Kaj to pomeni v številkah, koliko čevljev je to?

To je okoli 350.000 parov letno. Na najbolj zahtevnih trgih, na Norveškem in v ZDA, je Alpinin odstotek še večji, tam ljudje hodijo v tekaških čevljih tudi po mestu. In to je plod tridesetletnega razvoja velike Alpinine ekipe, katere del smo tudi oblikovalci.

Modni del Alpinine proizvodnje pa je bolj usmerjen na Slovenijo in bivše jugoslovanske ali vzhodne države - od tod ta razlika. A to je problem premnogih slovenskih podjetij, večinoma so usmerjena produkcijsko in tehnološko, ne pa tržno, v smeri emocionalne dodane vrednosti izdelkov in blagovne znamke. Zato je kar nekaj velikih firm tudi propadlo.

Toda kako je mogoče, da znotraj iste firme en del misli napredno, drugi pa ne, a ni to nekoliko shizofreno?

Verjetno res, a to je očitno zgodovinska dediščina, podobno je v mnogih slovenskih firmah. To zanikanje domačega trga bodo morali menedžerji preseči, to pa pomeni spremembo koncepta identitete in seveda vlaganj. Večina teh firm razume domači trg kot nekakšen poligon za testiranje povprečnega evropskega okusa, trg pa imajo v tujini, ker je za razvojno in tržno usmerjena podjetja slovenski trg premajhen. Če hočeš rasti v sodobnih razmerah, moraš namreč imeti tehnološko visoko razvite končne izdelke, ne polizdelke, in ti morajo biti oblikovani, imeti morajo svojo blagovno znamko in seveda stik s kupcem. Brez tega bodo v vsakem primeru propadli, ker je za cenene izdelke pri nas delovna sila predraga in jo vsi selijo na vzhod.

Vaš pravkar nagrajeni čevelj je tudi ekološki, prestavljam si, da je to gotovo ena najbolj obetavnih tržnih niš. Kaj to pomeni pri čevlju? Da se bo začel razkrajati, če bomo pritekli na mokro travo?

(smeh) Tudi to je bila ena od tehnoloških možnosti, ne boste verjeli, čevlji bi se lahko dejansko sami razgradili, če bi jih pustili v določenih pogojih, pri določeni vlažnosti; mogoče bomo v prihodnosti to dejansko naredili. No, resno, ta čevelj ne bo rešil problemov okolja, je pa kamenček v mozaiku ekoloških prizadevanj.

Predstavljam si, da je proizvodnja plastik in lepil ena okolju bolj nevarnih?

Vsekakor, predvsem v tretjem svetu, v Evropi so to proizvodnjo že uredili po strožjih standardih. V ekološkem smislu sta pomembni dve stvari: eno je sama tehnologija, drugo pa, kako zasnuješ izdelek.

Glede surovin, ki so v našem primeru naravne in ekološko pridobljene (volna, usnje) ali pa reciklirane (plastika), in tehnologij, ki so čimbolj čiste, je zadeva v domeni drugih strokovnjakov. Domena oblikovalca pa je, da skuša slediti logiki konstrukcije, ki se izogiba pretirani rabi lepil, lakov in drugih škodljivih snovi. Zato čevlji delujejo na videz tradicionalno - vendar to ni bil naš glavni cilj. Videz ima vsebinske vzroke, ker je dejansko ta bolj tradicionalen konstrukcijski pristop pomenil več ekologije. Tudi izčiščenost je posledica odnosa, da damo na čevelj le nujno potrebne elemente.

Koliko je vse to dvignilo ceno?

Za okoli petdeset odstotkov. A ima izdelek poleg trajne kvalitete tudi izboljšano funkcijo - na primer boljši oprijem, nepremočljivost, dihanje... Kupec ga ne bo ga zavrgel po enem letu, saj ima daljšo trajnost.

Če govorim bolj na splošno, ne le o čevljih, bi rekel, da sta se po drugi svetovni vojni oblikovali dve oblikovalski struji, ena se je zavzemala za socialni kontekst oblikovanja, za dobro oblikovanje, pri čemer so upoštevali uporabnika, socialne dejavnike, ceno itn., druga struja pa je bila usmerjena v stiling, v oblikovanje stilov. Ta druga veja je seveda zelo ustrezala potrošništvu, producirala je nove izdelke in pojav, ko človek pravzaprav nima kakšnega racionalnega vzroka, da bi nekaj kupil, a vseeno kupi, ker je zaradi oblikovanja starejši izdelek izgubil smisel. S tem se je seveda napajala produkcija...

… in zavrtel se je peklenski potrošniški krog.

Da. Oblikovalci pa bi morali razmišljati tudi o etični komponenti. Jasno je, da si vključen v delo, kjer firmi z dodano vrednostjo prinašaš dobiček, a hkrati lahko poskrbiš, da ima izdelek še druge kvalitete. Zato je danes treba pokazati bolj inteligenten pristop pri razvoju izdelkov - ključ je doseganje dodane trajne vrednosti, ne hipno zadovoljevanje trga.

Trajnost, o kateri govorite, je dejansko pred izumrtjem, vsaj kar zadeva vsakdanjo robo, njena cena je zaradi izkoriščanja tretjega sveta v smislu surovin in poceni delovne sile tako padla, da je srajca, ki je v povojnih letih služila več sezon, zdaj vredna dve pivi. Vaši čevlji torej računajo na zelo ozaveščenega in rahlo konservativnega kupca, konservativnega v žlahtnem pomenu besede?

To vprašanje je seveda odločilno za čas, ki prihaja, preden se bomo začeli utapljati v vsej tej produkciji in odpadkih, pa bo treba ponuditi neke rešitve.

In tudi novo paradigmo, v smislu, ti čevlji so enostavno še dobri, zakaj bi hotel nove?

Točno, in prav s tem se soočata dober poslovni model in strategija firme, v izhodiščih. Tako lahko v okviru neke blagovne znamke daš na trg tudi take izdelke, ki imajo te trajnostne kvalitete in s katerimi dosežeš enako ali celo višjo ceno kot konkurenca, uporabniku pa lahko ponudiš celo boljšo kakovost. Dvomim, da bi bili na primer možni uspešni ekološki modeli, s katerimi bi ponudili manj. Tisoč in en primer bi lahko našteli, kjer smo se že navadili standarda dobrega življenja, izdelkov, ki nam pomagajo in brez katerih ne moremo več; enako bo tudi z ekološkimi zahtevami.

Bi torej danes lahko čevlje oglaševali s čevljarskim sloganom izpred vojne v stilu "ti čevlji vam bodo služili deset let", ki ga danes verjetno nihče ne bi hotel uporabiti, ker vsi računajo, da bo kupec že naslednje leto spet pritekel v trgovino po nov model?

Če odgovorim za naš izdelek, šlo je za eksperiment, v katerem smo skušali najti kupce, za katere smo vedeli, da obstajajo, ki so pri nakupih malo bolj zadržani, ki hočejo natančno vedeti, kaj kupijo, tako kot v primeru zdrave hrane, kjer kupca ne zanima več samo kakovost, ampak način pridelave, količina onesnaženja pri pridelavi in transportu. Za take izdelke so pripravljeni plačati več. Te ljudi smo iskali, a kot rečeno, ne obetamo si, da bomo obrnili svet na glavo in spremenili miselnost vseh ljudi.

Poznam gospo, ki je imela s smučarskimi čevlji toliko težav, da je enostavno kupila tekaške in jih uporabila na alpskih smučeh.

Osnova čevljev je izhajanje iz oblike noge, pri Binomu je Alpina na primer razvila tridimenzionalno merjenje nog in na tej osnovi so razvili nova kopita. Tehnologijo merjenja je razvil dr. Matija Jezeršek in pri projektu je sodelovala vrsta drugih Alpininih strokovnjakov pod vodstvom Igorja Zupana. Danes imajo v bazi izmerjenih približno dvajset tisoč nog, ti podatki so zelo zanimivi, saj gre za normalne noge, pri katerih pa se razlikujejo višina narta, oblika pete in stopala, širina stopala idr. Binom je zasnovan, da pokrije 85 odstotkov različnih stopal, kar je odlično, več se s "klasično" tehnologijo izdelave skoraj ne da doseči. Pri smučarskem čevlju je težava v tem, da gre za togo konstrukcijo, do neke mere se prilagajajo le notranje blazine.

Toda ali je ta toga konstrukcija res nujna?

Je, a so bile skozi zgodovino razvite tudi boljše konstrukcije smučarskih čevljev, kot jih imamo zdaj, a jih zaradi tržnih ali pa morda izdelovalnih lobijev niso uporabili. Imele so malo bolj kontrolirano funkcijo in nekoliko drugače so se oprijemali noge.

Aleluja! Torej imamo potrošniki prav, ko se nam zdi, da tu nekaj ne "štima"! In tudi smuči so vedno težje, če sem si prejšnje brez težav zadegala na rame, je carving že hudičevo težek.

Deloma imate potrošniki vsekakor prav, še posebej šibkejši. Je pa res, da je kompleksnost športne opreme, predvsem teh zrelih panog, danes neverjetna. Če hočeš kupiti kolo, moraš prodajalcu skorajda povedati, kje se boš vozil, da boš kupil ustreznega, in podobno je pri smučarskih čevljih, vedeti moraš, kako boš smučal, koliko časa v sezoni itn. Ugotovili so na primer, da se dobrim smučarjem, ki smučajo vso sezono, noga spremeni, začne se prilagajati smučarskemu čevlju, to je torej živa stvar in zato tako pomembna. Začetniki zato ne smejo kupovati "performance" čevljev, ker so ti narejeni tako, da so bolj togi, imajo manjši volumen in so namenjeni boljšemu prenosu sil na smučko. Vse firme, tudi Alpina, ponujajo tudi možnost, da vam napolnijo čevlje s peno, ki se oblikuje po vaši nogi.

In kaj potem menite o terorizmu visokih pet z večinoma povsem neustreznimi kopiti, na katerih se šibi toliko žensk? Ali ni ta diktatura seksapilnega ideala, v katerem ženska ne more bežati, povsem ustrezna tradicionalnemu kitajskemu povezovanju stopal? Ta moda je dejansko hudo zmanjšala proizvodnjo čevljev brez pet.

Proizvajalec mora zadovoljiti funkcionalne in emocionalne potrebe uporabnika, na nekaterih področjih pa je ta čustvena komponenta celo prevladala nad funkcionalnostjo, to velja na primer za modno industrijo, za industrijo ur in drugje, kjer je za potrošnika pomembnejša emocionalno plat. Spet pa seveda trčiva v etiko v prvi vrsti proizvajalca in tudi oblikovanja, ki mora nekako upoštevati, da naj ti diktati ne postanejo premočni. Včeraj smo imeli na ALUO predavanje neke gospe z ministrstva za zdravje, ki je prej delala v prehrambni industriji, a jo je zapustila, ker ni hotela več delati v branži, kjer je bilo vodilo podjetja primarno zaslužek pred kvaliteto živil. Tudi drugi profili strokovnjakov imajo torej probleme pri uvajanju minimalne etike.

Kot predstavnica javnosti bi kvečjemu dodala, da bi morala gospa svoje stališče javno obelodaniti, kar bi mogoče vplivalo na ravnanje podjetja. Če se samo umaknemo, iz skrbi za lastno vest, bodo drugi zavzeli naše mesto in karavana strupov bo šla naprej.

Bojim se, da slovenske firme še niso zmožne takšnih reakcij, tudi zaradi pritiskov mednarodne konkurence, vsaj kar zadeva področje oblikovanja: v Sloveniji je od druge vojne do danes uporaba dizajna ves čas približno enaka. Vedno je nekaj firm, ki vlagajo vanj, splošnega preboja pa ni. Da bi dosegli takšno moč blagovnih znamk, da bi lahko začeli upravljati ali manipulirati z uporabniki, tako daleč še nismo.

Čemu pripisujete občutljivost za dizajn, zakaj je ta bife, v katerem sediva, tako obupno grd? Je to avstro-ogrska tradicija, še dodatno pogršana od socializma?

Glavna težava prejšnjega sistema je bila, da je oblikovanje izrival v umetnost, četudi je na drugi strani veliko bolj vpeto v proizvodne in tržne sfere. Ker iz političnih razlogov poslovni inovacijski del ni bil zaželen, so dizajn izrinjali na umetniško področje, zato se ni mogel razviti. Seveda smo imeli tudi tedaj briljantne primere dobrega dizajna, to se je lepo videlo na zadnji razstavi Iskra, neuvrščeno oblikovanje: 1946-1990, tak je bil Stol Kamnik in nekatera druga podjetja. Drug razlog za stanje pa je neka splošna kultura, to opazimo, takoj ko prečkamo italijansko mejo, kjer velja, da se otroci dizajna ne učijo v šolah, ampak na ulicah, preko arhitekture in umetnosti. Na tem področju tudi nismo tako bogati...

Toda če pogledamo skandinavske države ali Veliko Britanijo, tam je bil razvoj oblikovanja načrtno voden, tam ni posledica samo kulturnega okolja, ampak so ga od druge svetovne vojne naprej načrtno, skozi državne strategije podpirali, promovirali, in to počno še danes, s tem se država tudi sama promovira, si ustvarja identiteto.

Torej gre navsezadnje za politično odločitev? Ki pri nas umanjka in zato si na podeželju eden pobarva hišo zeleno krvavo, sosed pa nato vijoličasto krvavo?

Da, vsekakor. Toskana ima to urejeno, pravila veljajo za gradnjo, za barve, za materiale. Res je, da smo v prehodnem obdobju, toda večjo skrb zbuja to, ali naša tranzicija poteka dovolj hitro, saj v tem času svet ne stoji in nas ne čaka, ampak gre v stampedu naprej. In mi smo nenehno zadaj.

Ali res moramo preiti prav vse stopnje napak in neumnosti, je to darwinovska evolucija, ali pa bi kakšno stopnjo lahko preskočili?

Dizajn danes državne strategije večinoma uvrščajo med kreativne industrije. V okviru teh industrij je vloga dizajna izredno velika. Zadnja raziskava ZN o teh industrijah, v katerih so zajeti vsi profili, na primer arhitektura, glasba, film, gledališče itn., je pokazala, da v bruto proizvodu države "design of goods" predstavlja polovico prihodka vseh kreativnih industrij. Ogromno. To kaže, v kaj se v svetu investira in koliko, pa seveda tudi, koliko iz tega iztržijo. Naše vladne strategije tega sploh nimajo in zato, kot pravite, capljamo skozi vse faze. Gospodarski del seveda potrebuje tudi nekaj subvencij, a najprej bodo morali sami dojeti, da je dizajn bistveni del dviganja dodane vrednosti.

Bojim se, da bodo odločevalci zaradi krize še manj razumeli ta pomen, v krču bodo reševali stvari na stare, preživete, neučinkovite načine.

Četudi oblikovanje ponuja rešitve te krize.

Že pri državnih simbolih nismo imeli sreče, kar nekaj poskusov je klavrno propadlo.

Mislim, da zato, ker ni bilo vsebinskega razmisleka, kaj država z naročilom sploh hoče doseči ali sporočati. Ne glede na to, ali gre za javni ali zasebni sektor, se načrtovanje začne z vsebinskim delom oziroma z oblikovanjem naročila. Če v javnem razpisu dizajn ni predviden, ni možen dober končni izdelek, pa naj gre za arhitekturo ali za prepoznavne znake javne uprave. Razmislek o tem, kaj želijo sporočiti, bi moral biti opravljen, preden zastavijo razpis.

A kdo je tisti, ki bi moral razmisliti? Državni uradniki, ki pripravljajo razpise?

Uradnik mora poskrbeti, da do tega razmisleka pride, seveda s pomočjo stroke. Hkrati pa je seveda treba upoštevati tudi mnenje državljanov, ker gre za javno stvar.

Če se spomnimo rezultatov zadnjega razpisa za državne simbole, na katerem smo videli rešitve z vseh vetrov, je vprašanje, ali je javni konsenz sploh možen, še posebej ob prej omenjeni slabi kulturni ozaveščenosti državljanov.

Ravno zato so tako pomembna izhodišča: režiser mora igralcu povedati, kako si je zamislil njegovo vlogo, če ne, bo ta igral po svoje. In ta vsebinski del je vedno cokla, ker je posledica slabe ozaveščenosti in šibkega znanja vodstvenih kadrov v javnem ali zasebnem sektorju na tem področju. Če se naročnik strateško odloči in potem to svojo zahtevo zapiše v razpis, ji bodo oblikovalci skušali ustreči. Če to ni definirano, se bo vsak zagnal s svojimi domislicami in izbor je potem res izredno težaven, če ne nemogoč. To se zgodi na vseh komisijah, če niso jasno določeni cilji. V svoji karieri sem dobil le tri dobro pripravljena izhodišča. Pri ostalih projektih skušamo sodelovati z naročnikom in skupaj v dialogu sestaviti vsebinske cilje.

Kako pa je s krajami in kakšna je vrednost patenta pri izdelkih, ki se tako hitro menjavajo?

Teorija je ta, da naj bi bilo delo, ki si ga predstavil, dobro zaščiteno, praksa pa je taka, da je edina zaščita ta, da si tehnološko in inovativno malo pred drugimi in te drugi ne morejo kopirati.

Slovenski oblikovalci so v zadnjih letih dobili kar sedemnajst priznanj red dot, kar vsekakor kaže na kvaliteto in inovativnost naših oblikovalcev ali studijev. V ozadju naročil gre namreč za zelo velike investicije, ki se povrnejo šele v nekaj letih. Da si torej v konkurenci pridobiš zaupanje stranke, je precej naporno, zato je logično, da mora biti oblikovanje tudi poslovno uspešno, del tega pa je vsekakor tudi zaščita te intelektualne lastnine, patentiranje. Mi prijavimo približno dva patenta na leto, a to ima smisel le, če ga zares mislite uporabljati, drugače se investicija ne splača. Včasih pa je celo dobro, da konkurenca nekaj inovacije prevzame, ker je to za organizatorja trga znak, da bo novost lahko dobro tržil.