Komentarji so, razumljivo, redki. Dobro in prav se je vzdržati modrovanja o stvareh, ki jim nismo dovolj blizu, kolikor je to sploh še mogoče po vsem, kar je bilo izrečenega in napisanega že pred začetkom sojenja. A sem ter tja preberemo kakšen prizadet zapis ob pravkar izrečeni sodbi, ki se mi zdi korekten, celo potreben. Uvodnik Sonje Grizila v Jani spada med take. Postavlja več vprašanj kot ponuja odgovorov. Vprašanja pa so taka, na katera je treba najti odgovore, sicer bomo v stiski. Če ne takoj, gotovo čez čas.

***

Dobro se spominjam Martina Uhernika, še posebej srečanja z njim, ko je prestajal kazen zaradi domnevnega umora soseda. Prebiral sem sodbo po dolgem in počez, iskal razloge za izrek, ki bi me prepričali, a vse zaman. Vse me je napeljevalo k sklepu, da se je edino prvi sodnik, mag. Janez Kramarič, odločil v skladu s kvaliteto dokazov, da je Uhernik torej nedolžen. Kasnejše sodbe drugih sodnikov so stvari postavile tako, kakor je ustrezalo tistim razmeram in vanje vpletenim. Obtoženi je bil obsojen na dolgoletno zaporno kazen. Prav to, na kar opozarja Sonja Grizila v uvodniku, je tudi meni (seveda ne samo meni) manjkalo v Uhernikovem primeru. Motiv. A obsojeni je uporabil že vse smiselne možnosti, vključno z nekaterimi izrednimi pravnimi sredstvi. Nič od tega ni prepričalo pravosodnega sistema, da bi bilo treba ponovno pretehtati odločitev.

V stiski, ko nisem obsojenemu Uherniku znal povedati ničesar boljšega, sem ga poskušal potolažiti, da je precej kazni že prestal in da naj zdrži še prav malo, pa bo lahko prosil za pogojni odpust. Njegovega izraza na obrazu, z (upravičeno) prezirljivim in zaničljivim pogledom name, ne bom nikoli pozabil. "Jaz ne potrebujem nobene milosti! Jaz potrebujem pravico," je pribil in končal pogovor obsojenca s pravosodnim birokratom.

V Ameriki je leta 2001 odmevalo sežanskemu podobno dejanje. Mati petih otrok je že dlje časa trpela zaradi različnih psihičnih bolezni. Po rojstvu tretjega otroka je zapadla v poporodno depresijo. Pod vplivom verskega prepričanja in prijatelja duhovnika se je odločila za toliko otrok, kolikor jih bo "bog dal". Mož je menil, da je kljub bolezni sposobna skrbeti za otroke, saj so jo ob težavah vselej hospitalizirali in kasneje pozdravili ter odpustili domov, kjer je bila sposobna skrbeti za družino. Zdravniki so ji že po tretjem rojstvu odsvetovali nadaljnje nosečnosti prav zaradi njenega psihičnega stanja. Poleg poporodne depresije je namreč kasneje večkrat zapadala v psihotična stanja in tudi dobivala ustrezno nevroleptično terapijo. Vse to pa zakoncev ni odvrnilo od širjenja družine.

Andrea je po rojstvu petega otroka nekega dne "uvidela", da v resnici ni dobra mati in da morajo otroci nekako plačati za njen greh, ker jih ne more vzgojiti v pravične ljudi. V kopalnici je obredno utopila vseh pet otrok in potem mirno poklicala policijo, zatem pa še moža in povedala, kaj je storila.

Presoja prištevnosti je po ameriških pravilih drugače postavljena kot v evropskem, seveda tudi slovenskem pravu. Malokomu tam uspe dokazati, da je bil neprišteven, in se s tem izogniti kazni. Tožilec je za Andreo zahteval smrtno kazen, sodišče pa je osemintridesetletni obtoženki izreklo dosmrtni zapor z možnostjo pogojnega odpusta po štiridesetih letih.

Po več letih je v nadaljnjem postopku obrambi uspelo prepričati sodišče, da je bila ob vseh depresivnih in psihotičnih stanjih Andrea v trenutku dejanja nesposobna ločiti med tem, kaj je prav in kaj narobe (poenostavljena formula za presojo prištevnosti po ameriških pravilih). Pri tem je pričanje spremenil tudi eden od psihiatrov. Leta 2006 je bila Andrea Yates odpuščena iz zapora in premeščena v psihiatrično bolnišnico.

***

Več kot deset let sem v ženskem zaporu vsak dan srečeval vse vrste obsojenk. Med njimi so bile mnoge morilke, nekatere tudi svojih otrok. Te smo lahko razvrstili v dve skupini. Prve so grdo ravnale z njimi že od malega, jih ne le zanemarjale, ampak tudi pretepale in bile kruto nasilne. Druge so bile skrbne matere, nekatere celo zelo ljubeče. Ko pa so jih težke razmere pripeljale v položaj, iz katerega niso videle rešitve, so se praviloma odločile za razširjeni samomor, ki ni uspel. Umrl je le otrok.

Spominjam se matere, ki je imela na vesti tako dejanje. Ko so jo rešili in je prišla k zavesti ter videla, da je preživela le ona, je bil vsak njen naslednji trenutek posvečen iskanju priložnosti za tokrat dokončan samomor. Sodišče je razbralo njeno hudo duševno stisko, a le na ravni olajševalnih okoliščin, ne pa neprištevnosti. V priporu so jo pazili noč in dan in tako rekoč sproti preprečevali, da bi si vzela življenje. Ko je bila obsojena na večletno zaporno kazen, smo nanjo pazili vsi zaposleni in prav tako obsojenke, ki so bile do nje sočutne in še zdaleč ne sovražne. Očitno so ravnale po stereotipu, ki je lahko točen: katera normalna mati lahko vzame življenje svojemu otroku, če mu prej nikoli ni hotela ne storila nič žalega. Obsojenka se je na videz prilagodila na zaporsko življenje, na kazen in na življenje brez otroka, a čez nekaj mesecev je nekega dne našla svojih pet minut brez nadzora in se obesila za omaro. To sklepno dejanje se je zdelo bistveno bolj prištevno kot prejšnje, za katero je bila obsojena.

Ženska, ki v stanju zožene zavesti vzame življenje otroku (in sebi, če ji uspe), se s tem dejanjem lahko tudi maščuje komu, ki je zlorabil njeno zaupanje, njo samo, tudi otroka. Včasih je bilo to povsem očitno. Partner, ki jo je imel za ljubico, imel z njo otroka in ji obljubljal, da se bo ločil od svoje žene ter zaživel z njo, se nekega dne opogumi in ji prizna, da žene ne bo nikoli zapustil. Težko, čeprav neizogibno, je soditi o stanju prištevnosti, ko tako prevarana ženska in mati v nekem trenutku dokončno spozna, da so življenje in ljudje ob njej čisto drugačni, kot jih je sprva videla in upala.

***

O zadevi sem že pisal, zavedajoč se nevarnega roba, po katerem hodi vsak, ki bi bil rad pameten v kakšni stvari, ki ji ni dovolj blizu, a ima vseeno izkušnje s podobnimi primeri. Najbolj me je prizadelo pisanje, celo v obliki knjige, ki je iz obtoženke naredilo hladnokrvno morilko. Zdaj ne kritiziram ničesar. Le sprašujem (se), podobno kot komentar Sonje Grizila - kje je motiv.

Pred dnevi sem se o tem primeru pogovarjal z uglednim pravnikom, na katerega se ne sklicujem zaradi nekakšnega alibija zase ali njegove strokovne avtoritete. Pomembnejše se mi je zdelo njegovo vprašanje, ali se mi ne zdi, da tak razplet, kakršen se je pokazal v tem trenutku, ustreza mnogim.

In sem med mnogimi najprej pomislil na javno mnenje, ki terja kazen za hladnokrvno dejanje in storilca. Ali je mogoče, da bi bila javnost pomirjena, če bi se izkazalo, da ne moremo izreči kazni? Dneve in dneve smo spremljali obtoženo in njen kamniti obraz brez sence kesanja, zdaj pa naj sodišče ne izreče kazni?!

Novinarka sprašuje, prav tako tudi jaz, zakaj nismo ničesar slišali o motivu za dejanje, storjeno pri polni zavesti, in nadaljuje, da potrebujemo jasnovidko ali vsaj zanesljivega hipnotizerja.

Morda se da na marsikaj odgovoriti s še kar zanesljivimi postopki. A zanje psihiatri niso usposobljeni, nekaterih celo ne smejo uporabljati. Izkušen klinični psiholog zna odgovarjati na pomembna vprašanja. Med drugim, kaj se z nekom dogaja v otroštvu, da kasneje razvije specifične vedenjske vzorce, tudi bolezni. Morda se približa tudi odgovoru na to, koga v storilčevi zavesti pravzaprav ubija roka, ki sicer vzame življenje otroku. Ali obračunava s kom drugim in zakaj?

Kadar taka vprašanja ogrozijo vsa naša vnaprejšnja prepričanja in še koga zraven, je treba pozornost speljati drugam. Najlažje pa nam je, kadar premineta žrtev in storilec. Takrat se nam ni treba več ukvarjati s stvarmi, ki bi lahko prišle na dan in v neprijetni luči osvetlile še ozadje neke tragedije.