Če povzamemo zelo na kratko: igra Vehikel govori o nenavadnem srečanju štirih zelo različnih oseb. Te se skupaj odpravijo na potovanje skozi čas in prostor, ki ga začnejo leta 2003 v cerkljanskih hribih in končajo leta 1860 v vasi Barka v Brkinih. Kako in zakaj se ta prehajanja zgodijo?

Na začetku gre za realne osebe: trije smučarji se znajdejo v neki bajti pri človeku, ki ima svojo elektrarno in dela v kleti nekakšne poskuse; ima pa tudi, kar je najbolj pomembno, za naš čas zelo nenavadne poglede na svet. Prisiljeni so, da zaradi obilice snega dalj časa prebijejo skupaj, zato postopoma pride do bolj radikalnih soočenj, ki sprožijo katastrofo, s katero prestopijo mejo živosti oziroma življenja in vstopijo v neki drug, imaginarni svet. V teh drugih časih in prostorih so te dramske osebe v podobnih odnosih, kot so jih imele v "realnem svetu", so pa prisotne v drugačnih situacijah: če je bil na primer nekdo v prvem dejanju filmar, je v četrtem poročnik in vojni fotograf iz prve svetovne vojne. Zgodba z odnosi med osebami se tako razpre na popolnoma nov način. Zanimalo me je, ali se lahko izza naše običajne človeške zgodbe nahaja še kaj drugega - pa ne mislim na neko metafiziko; vodilo me je vprašanje, do kakšne mere so naši notranji svetovi nerazkriti in kako bi se jim lahko odprli ter prestopili onkraj, v neko drugo stvarnost.

V eseju, ki spremlja knjižno izdajo Vehikla iz leta 2008, zapišete, da je "vir dramatičnosti razkrinkavanje paradoksa o hkratni enovitosti in razcepljenosti osebe". Je bila to morda motivacija za pisanje te drame?

To vsekakor drži, izhaja pa iz moje igralske izkušnje. Že desetletja živim z gledališčem, a notranje dogajanje v igralcu je težko obrazložiti nekomu, ki tega ni sam izkusil. Gre za to, da se človek pri vstopanju v proces igre dejansko sreča z neznanimi osebami, prostori in časi, ki pa se pojavljajo v njem samem. V igralcu se dogaja paradoksalni proces, ko je obenem prisoten v realnem času, ki teče po Greenwichu, potem v času predstave in še v nekem posebnem času ali več časih osebe, ki jo živi. S svojo dramatiko poskušam razkrivati in razpirati takšne stanja in svetove.

Vaši junaki se ustavljajo na več različnih zgodovinskih in prostorskih točkah; so vas pri tem zanimali kaki posebni zgodovinski dogodki?

Bolj kot kakšni pomembni dogodki so me zanimale situacije, ravnanje in odnosi nekega obdobja. Posebej pozoren sem bil na način govorjenja in dialogov v določenem obdobju, v nekem primeru pa sem povzel tudi jezik iz starih časopisov in načinov poročanja v njih.

Vam je prišlo na misel, da bi sami igrali ali režirali Vehikel?

Pri tem besedilu me je prav veselilo, da nisem bil udeležen kot praktični gledališčnik, temveč samo kot avtor. Zadnja leta me vznemirja predvsem dramsko pisanje in sicer dramska struktura, ki bi lahko odprla možnosti za sodobno gledališko oziroma uprizoritveno poetiko.

Na začetku Vehikla zapišete: "Vsa četverica išče Drugost in postaja to, kar je, ko vsaj za hip zaživi v Drugem." To učinkuje kot nekakšen napotek za doživljanje besedila. Kako doživljate Drugost, o kateri na tem mestu govorite?

Tukaj gre za igralski princip, ki sem ga deloma že pojasnil, pa tudi za to, da če bi bili ljudje sposobni ponotranjiti drugega ali vsaj za nekaj časa postati tisto, kar je nekdo drug, bi se svet morda začel premikati na lepše. To je utopično, seveda, toda to utopijo gledališče in igra nosita v sebi. In v tem je njun bistveni pomen in globlji smisel, ki se ga sicer ne zavedamo.